Jedro

Tožnik je z vlogo podal delni umik zahtevka za plačilo 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izdalo poseben sklep, s katerim je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 500,00 EUR iz naslova plače za mesec februar 2014, ustavi. Navedeni sklep je sodišče vročilo tožniku in toženi stranki, ki zoper sklep nista vložila pritožbe, zato je ta postal pravnomočen. V nadaljevanju pa je sodišče izdalo zamudno sodbo, kjer ni upoštevalo delnega umika tožbe in svojega pravnomočnega sklepa ter je odločilo, da se postopek za plačilo 500,00 EUR iz naslova plače za mesec februar ustavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in razveljavilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 500,00 EUR bruto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba v izpodbijanem delu (I./1. alineja) razveljavi za znesek 500,00 EUR bruto tako, da se v tem delu izrek v celoti glasi: „- razliko v plači za mesec februar 2014 v znesku 31,29 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 3. 2014 dalje do plačila,“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plače za čas od februarja 2014 do junija 2014 v zneskih 531,29 EUR bruto, 1.458,51 EUR bruto, 2.095,94 EUR bruto, 2.102,45 EUR bruto in 2.070,93 EUR bruto, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,06 EUR bruto in sorazmerni del regresa za leto 2014 v znesku 394,56 EUR bruto (II. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo odpravnino v višini 2.283,47 EUR in obračun odškodnine v višini 1.631,05 EUR bruto ter po odvodu dohodnine in prispevkov za socialno varnost plačilo neto zneska odškodnine. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo bruto zneska odškodnine, je zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 606,46 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, to je tek zakonskih zamudnih obresti od dneva sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, je sodišče zavrnilo (IV. točka).

2. Tožena stranka vlaga laično pritožbo zoper zamudno sodbo in navaja, da tožniku dolguje le neto zneske, saj je od obračunane bruto plače po REK-1 obrazcih obračunala in plačala vse prispevke in davke. Zato je odločitev sodišča v tem delu nepravilna. Pri odločitvi ni upoštevan delni umik tožbe z dne 16. 10. 2014, v katerem tožnik sporoča sodišču delni umik svojega tožbenega zahtevka v znesku 500,00 EUR, ki ga je tožena stranka nakazala tožniku 5. 9. 2014, pri čemer je šlo za plačo za mesec februar 2014. Navaja, da je tožniku za mesec marec obračunala plačo v višini 1.245,19 EUR neto in delno izplačala znesek 162,67 EUR, pri čemer prilaga dokazilo o plačilu. Za april 2014 navaja, da je bila plača obračunana v znesku 1.266,08 EUR neto, za mesec maj pa je bila obračunana plača v znesku 1.266,07 EUR neto. Plača za mesec junij je bila obračunana v znesku 1.234,65 EUR neto, regres za leto 2013 pa je bil obračunan v višini 638,00 EUR, od tega je znesek v višini 250,00 EUR tožnik dobil izplačan v bonih tožene stranke. Regres za leto 2014 je bil obračunan v sorazmernem znesku 319,41 EUR neto.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da tožena stranka ni navedla zakaj ni podala odgovora na tožbo, čeprav je imela za to čas. V sodbi jasno piše, da tožnik ne bo prejel bruto zneska, ampak je potrebno od bruto zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto znesek tožniku. Tožnik je pravočasno podal delni umik tožbe za znesek 500,00 EUR, sodišče pa je glede tega že izdalo sklep dne 17. 10. 2014. Glede ostalih pritožbenih navedb tožnik navaja, da tožena stranka ne more v pritožbi uveljavljati svojih navedb o kakršnihkoli plačilih.

4. Tožnik je sodišču 20. 4. 2015 posredoval obvestilo, v katerem je navedel, da obvešča sodišče, da se je tožena stranka statusno preoblikovala iz A. s.p., B. ulica 25, C. in bila dne 12. 4. 2015 izbrisana iz registra FURS in poslovnega registra pri AJPES in dne 13. 4. 2015 ustanovljena nova družba D. d.o.o., B. ulica 25, C..

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del (ugodilni del) zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek v delu plačila plače za mesec februar 2014. Ob navedenem je sodišče upoštevalo, da se na podlagi 2. odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z vlogo z dne 16. 10. 2014 podal delni umik zahtevka za plačilo 500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju izdalo 17. 10. 2014 poseben sklep, s katerim je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek, v delu, ki se nanaša na plačilo 500,00 EUR iz naslova plače za mesec februar 2014, postopek ustavi. Sodišče je navedeni sklep vročilo tako tožniku kot toženi stranki in zoper navedeni sklep ni bila podana pritožba, tako da je sklep postal tudi pravnomočen. V nadaljevanju je sodišče 5. 12. 2014 izdalo zamudno sodbo, kjer ni upoštevalo delnega umika tožbe in svojega pravnomočnega sklepa z dne 17. 10. 2014, kjer je odločilo, da se postopek za plačilo 500,00 EUR iz naslova plače za mesec februar ustavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo na podlagi 3. odstavka 350. člena ZPP in tožbeni zahtevek v 1. alineji I. točke razveljavilo za znesek 500,00 EUR bruto tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova razlike v plači za februar še 31,29 EUR bruto, od tega zneska mora odvesti pripadajoče davke in neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 3. 2014 dalje do plačila.

9. Ostale pritožbene navedbe o siceršnjem obračunu ali o delnem plačilu posameznih terjatev pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to določa 338. člena ZPP. Vse pritožbene navedbe pa predstavljajo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožbeno sodišče ob navedenem tožniku tudi pojasnjuje, da lahko presoja le sodbo, kot je o njej odločalo sodišče prve stopnje in ne more v pritožbenem postopku sodbe spremeniti tako, da jo izda zoper stranko, ki to ni bila v postopku pred sodiščem prve stopnje.