Jedro

Posledice prenehanja pogodbe z zaporednimi obveznostmi (1. odst. 129. člena ZOR) pa učinkujejo "ex nunc," kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po odstopu. Pred tem opravljene izpolnitve (v konkretnem primeru plačani polog) ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se - 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 505.003,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.2.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni." - 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje: "Tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške prvostopenjskega postopka 126.920,00 SIT, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom." - 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa: "Tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške." Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 49.500,00 SIT, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 505.003,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

7.2.2001 dalje do plačila v roku 15 dni ugodilo (1. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 172.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodne odločbe do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka). Tožena stranka pa sama nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila. Podrejeno pa je predlagala, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje kot podlaga za uporabo pogodbenega prava in 129. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR): Dne 7.2.2001 sta pravdni stranki sklenili pogodbo o najemu vozila št. 51115 za osebni avtomobil Peugeot 206 Presence/XT 1.4 (pogodba o najemu vozila št. 5115 z dne 7.2.2001, A1, dalje pogodba). Stranki sta se dogovorili za sklenitev najemne pogodbe za določen čas 36 mesecev ob pogodbeno dogovorjeni mesečni najemnini 53.000,00 SIT, ki se mesečno revalorizira z vsakokrat veljavno mesečno stopnjo revalorizacije. Pred sklenitvijo najemne pogodbe pa najemnik plača mesečno najemnino 53.005,00 SIT in polog v višini 505.300,00 SIT (1. odst. III, 1.4. točka 3. odst. III. člena pogodbe). O možnosti odkupa najetega vozila sta stranki sklenili aneks št. 2 k omenjeni pogodbi dne 7.2.2001 (A2). V II. točki aneksa sta se dogovorili, da ima tožena stranka primarno pravico odkupa najetega vozila po preteku pogodbe in sicer po dogovorjeni ceni 743.088,15 SIT. Pogodba o najemu vozila je bila razdrta dne 9.1.2002. Tožeča stranka kot leasingojemalec je pravna oseba. Določbe 6. odseka

7. oddelka VII. poglavja ZOR o prodaji na obroke pa se uporabljajo le, če je kupec posameznik (2. odst. 542. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialnopravne določbe pravil o prodaji na obroke tudi za pogodbo o najemu med pravdnima strankama na podlagi 1. odst. 550. člena ZOR. Zaradi napačne materialnopravne opredelitve spora je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 4. odst. 132. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je ocenjevalo pravno naravo pologa v skladu s

4. odst. III. člena pogodbe. Najemnik se je pred sklenitvijo pogodbe zavezal plačati polog v višini 505.300,00 SIT. V tem smislu je logična trditev tožene stranke (primerjaj 2. stran pripravljalne vloge z dne 14.10.2002, list. št. 16), da je tožena stranka polog vračunala kot začetno plačilo in ga upoštevala pri izračunu obrokov leasinga. Pravno naravo pologa je treba opredeliti tako zato, ker običajno pri teh vrstah pogodb (finančni leasing) vsota obrokov, če bi prišlo do plačila vseh 36 obrokov tožeče stranke, znatno presega nabavno vrednost predmeta leasinga. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, mora omogočiti dajalcu leasinga (toženi stranki), da pridobi polno nasprotno vrednost za prepustitev uporabe stvari.

Povrnjene dobi vse stroške nakupa predmeta leasinga, pridobi pa tudi plodove financiranja. Pravdni stranki sta z aneksom št. 2 k omenjeni pogodbi (A2) dogovorili le prednostno pravico tožeče stranke do odkupa najetega vozila po preteku pogodbe in zato dogovorili tudi ceno 743.088,15 SIT. Pogodba nima klavzule, po kateri bi tožena stranka pridobila lastninsko pravico na predmetu najema s plačilom zadnjega obroka najemnine. Takšna pravna narava je pomembna zaradi posledice neplačevanja leasinških obrokov tožeče stranke in odstopa od pogodbe o najemu. Omenjeno pogodbo je mogoče opredeliti kot pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznostmi. Posledice prenehanja pogodbe z zaporednimi obveznostmi (1. odst. 129. člena ZOR) pa učinkujejo "ex nunc," kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po odstopu. Pred tem opravljene izpolnitve (v konkretnem primeru plačani polog) ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja (več o pogodbah s samostojnimi zaporednimi obveznostmi, glej komentar Obligacijskega zakonika, prva knjiga avtorja prof. dr. Mihe Juharta, stran 582 in 583). Ob zapisani pravni posledici odstopa od pogodbe s strani tožene stranke in učinkovanja prenehanja pogodbe v smislu 1. odst. 129. člena ZOR je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (2. točka 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena v zvezi s

1. odst. 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje pri tem tarifo, veljavno v času oprave storitve in vrednost točke na dan odmere (primerjaj 2. odst. 14. člena OT). Tako gre toženi stranki 910 točk x 110,00 SIT, kar znese 100.100,00 SIT, povečano za 20 % DDV pa 120.120,00 SIT.

Temu znesku je sodišče prištelo še plačano sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 6.800,00 SIT po Zakonu o sodnih taksah. Stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje so tako 126.920,00 SIT. Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo zamudnih obresti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh. Zamudne obresti na vsoto stroškov začnejo teči 15 dan, šteto od prejema te sodbe, to je po izteku roka, odrejenega za prostovoljno izvršitev te sodbe.

Takrat bo namreč nastopila zamuda z izpolnitvijo s to sodbo naložene denarne obveznosti (378. člen in 1. odst. 299. člena OZ).