Jedro

Tožnica izvedencu neupravičeno odreka pravico do plačila v zvezi s pregledom njene zdravstvene dokumentacije. Po 2. točki prvega odstavka 46. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pripada izvedencu 92,00 EUR ne samo za zbiranje, ampak tudi za proučevanje dodatne dokumentacije Izvedensko delo se vrednoti tako po njegovi zahtevnosti, kot tudi po njegovi obsežnosti. Izvedenčev položaj, kariera in izkušnje tako ne morejo biti razlog za nižje vrednotenje opravljenega dela. Navsezadnje bi to pomenilo nedopustno in neenakopravno obravnavanje izvedencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede zneska 266,62 EUR) potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 14.5.2010. II. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 9.11.2010.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom izvedencu medicinske stroke prof. dr. V.A. za izdelano izvedensko mnenje odmerilo nagrado in stroške v znesku 634,80 EUR; nagradi je prištelo 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, od bruto zneska pa obračunalo 20 % DDV, tako da celotna izvedenina znaša 799,85 EUR. Z drugim izpodbijanim sklepom je istemu izvedencu za ustno podajanje mnenja odmerilo nagrado in stroške v znesku 182,00 EUR tako, da celotna izvedenina skupaj s 6 % prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter 20 % DDV znaša 229,32 EUR.

Tožnica se je zoper oba sklepa pravočasno pritožila. Obakrat se sklicuje na vse pritožbene razloge. V prvi pritožbi predlaga, naj sodišče izvedenino za pisno izvedensko mnenje zniža na 533,23 EUR, v presežku pa plačilo izvedencu zavrne. V drugi pritožbi predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvedencu za ustno podajanje mnenja na naroku ne prizna nagrada.

Tožnica očita sodišču, da je napačno uporabilo Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Soglaša z odmerjeno nagrado za študij spisa in za pregled tožnice, medtem ko do nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije izvedenec ni upravičen. Vso dokumentacijo je že imel v spisu, zdravstveni karton z izvidi pa mu je prinesla tožnica na pregled. Poleg tega izdelano pisno mnenje ni zahtevno, ampak manj zahtevno. Sodišče bi moralo upoštevati, da je izvedenec predstojnik ortopedske klinike in da odgovor na zastavljena vprašanja ni zahteval posebnega dodatnega znanja. Opozarja tudi na pisne napake v izdelanem mnenju. Do plačila za ustno podajanje mnenja pa izvedenec po tožničinem mnenju sploh ni upravičen. Tožnica kljub svojim pripombam k pisnemu mnenju ni zahtevala njegove dopolnitve. Sploh pa je izvedenec na naroku odgovarjal le na tista vprašanja, na katera bi moral odgovoriti že v pisnem mnenju. V nasprotnem primeru bi bil izvedenec za isto delo plačan dvakrat. Niti izvedenec niti toženka na pritožbi nista odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje pri odločanju o plačilu za opravljeno izvedensko delo ni zagrešilo nobene procesne ali materialne napake, ki bi terjala spremembo ali razveljavitev izpodbijanih sklepov. V obeh primerih je pravilno uporabilo tedaj veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (1). Nagrado je izračunalo v skladu s predpisano tarifo in tudi materialne stroške je ovrednotilo po predpisanih merilih.

Tožnica izvedencu neupravičeno odreka pravico do plačila v zvezi s pregledom njene zdravstvene dokumentacije. Po 2. točki prvega odstavka 46. člena navedenega pravilnika pripada izvedencu 92,00 EUR ne samo za zbiranje, ampak tudi za proučevanje dodatne dokumentacije. Tožnica v pritožbi sama priznava, da je izvedencu zaradi izdelave izvedenskega mnenja predložila svoj zdravstveni karton in dodatne izvide, ob tem pa ne navaja, da bi ta dokumentacija imela manj kot 25 strani. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji sodišča prve stopnje, ki je pisno izvedensko mnenje ocenilo za zahtevno in ne za manj zahtevno, kot predlaga tožnica. Morebitne pisne pomote v obrazložitvi mnenja na to presojo ne morejo vplivati. Enako velja za sicer neumestne očitke v zvezi z izvedenčevimi strokovnimi referencami. Vsak izvedenec mora biti sposoben odgovoriti ne samo na običajna ali manj zahtevna vprašanja, ampak tudi na zahtevna, zelo zahtevna in izjemno zahtevna strokovna vprašanja. Sicer pa se izvedensko delo vrednoti tako po njegovi zahtevnosti, kot tudi po njegovi obsežnosti. Izvedenčev položaj, kariera in izkušnje, ki jih izpostavlja pritožnica v pritožbi, zato ne morejo biti razlog za nižje vrednotenje opravljenega dela. Navsezadnje bi to pomenilo nedopustno in neenakopravno obravnavanje izvedencev.

Tožnica se neupravičeno upira tudi plačilu za ustno podajanja izvida in mnenja na naroku. Čeprav ni izrecno predlagala zaslišanja izvedenca, je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo tudi zaradi odgovora na tožničine pripombe k pisnemu mnenju. Sicer pa je šlo v obravnavanem primeru za nadaljevanje dokazovanja z izvedencem. Res so bila predmet obravnave ista vprašanja kot v pisnem mnenju, kar pa ne more vplivati na pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo. Končno izvedenec po prvem odstavku 253. člena Zakona o pravdnem postopku (2) praviloma poda svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi, lahko pa sodišče odloči, da naj ju poda tudi pisno pred narokom. Odveč je zato pritožbeni pomislek o dvakratnem plačilu za isto delo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Oba izpodbijana sklepa sta pravilna in zakonita. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Tožnica je s pritožbama propadla, zato mora po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona svoje pritožbene stroške kriti sama. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa.

(1)Ur. l. RS, št. 7/2002, 75/2003, 72/2005, 71/2007 in 84/2008

(2)Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008