Jedro

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ. V ZDR, ki opredeljuje pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 12. 2011 in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 11. 10. 2011 in da mu je tožena stranka pri določanju osnove za izračun višine denarnega nadomestila med brezposelnostjo dolžna upoštevati zneske tožniku izplačanih nadomestil za invalidnost. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, od 1. 8. 1995 pa mu je bila z odločbo z dne 30. 11. 1995 priznana tudi pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. To nadomestilo je prejemal vse do 11. 9. 2010, ko mu je bilo zaradi pridobitve pravice do nadomestila za invalidnost z odločbo z dne 14. 9. 2010 izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ustavljeno. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje mu je z odločbo z dne 11. 10. 2011 priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas devetih mesecev, pri tem pa ob določanju osnove za izračun nadomestila med brezposelnostjo ni upošteval zneskov prejetih nadomestil za invalidnost. Prepričan je, da bi mu toženec v skladu z določbo 61. člena Zakona o urejanju trga dela ob določanju višine osnove za izračun nadomestila med brezposelnostjo moral upoštevati tudi zneske nadomestil za invalidnost, saj mu je s prenehanjem delovnega razmerja prenehala pravica do prejemanja nadomestila za invalidnost. To nadomestilo, prav tako pa nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavljata samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

V odgovoru na pritožbo toženec v celoti prereka navedbe tožnika in poudarja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 61. člena Zakona o urejanju trga dela in na to, da je ta zakon osnovo za odmero denarnega nadomestila vezal na plačo, kot je opredeljena v Zakonu o delovnih razmerjih in da je lahko osnova za odmero denarnega nadomestila zavarovanca, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi, le plača. Navaja primere, v katerih je Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da se nadomestilo za invalidnost pri izračunu osnove za nadomestilo za primer brezposelnosti, ne upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 12. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 11. 10. 2011. Toženec je tožniku v predsodnem postopku priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v določenem znesku, sporen pa je izračun osnove za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Pri izračunu osnove za odmero pravice je potrebno izhajati iz določbe 61. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD). Ta v 1. odstavku določa, da je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. V 2. odstavku iste določbe pa je nadalje določeno, da se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih 8 mesecev, če je zavarovanec v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo. Če je zavarovanec prejemal plačo krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto denarno nadomestilo. Tretji odstavek istega člena pa še določa, da se zavarovancu, ki je v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 28. 9. 2011 in da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožniku ob izpolnjevanju pogojev priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev. Pri odmeri nadomestila med brezposelnostjo je zavod upošteval plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Iz potrdila ZPIZ Slovenije z dne 28. 10. 2011 pa je razvidno, da je tožnik v času od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2011 prejemal tudi nadomestilo za invalidnost, ki pa mu ga toženec pri odmeri nadomestila med brezposelnostjo, pravilno ni upošteval. Določba 2. odstavka 61. člena ZUTD ureja le primere, ko zavarovanec v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti ne prejme osmih plač. V obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz določbe 2. odstavka 61. člena ZUTD. Razen tega se v primerih iz 2. odstavka 61. člena ZUTD kot osnova za odmero denarnega nadomestila praviloma upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih 8 mesecev. Glede pojma „povprečna plača“ je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009 že zavzelo stališče, da ima nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma nadomestilo za invalidnost značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da v določbah ZDR, ki opredeljujejo pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izjema je v zadnjem odstavku 2. odstavka 61. člena ZUTD predvidena le za primere, ko zavarovanci pred nastankom brezposelnosti niso prejeli 8 plač. V teh primerih se pri odmeri za manjkajoče mesece upoštevajo prejeta nadomestila plač. Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je iz potrdila delodajalca razvidno, da je tožnik prejel 8 plač pred nastankom brezposelnosti.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo ter pravilno posebej poudarilo, da v 61. členu ZUTD kot osnovo za odmero denarnega nadomestila poleg mesečne plače zavarovancu ne omogoča vštevanje v to osnovo še kaj več. Takšno stališče je zavzelo že pritožbeno sodišče v zadevi Psp 376/2013. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.