Jedro

Ker je bil razlog, da tožnik v določenem obdobju ni delal, izključno na stani tožene stranke, ki mu ni zagotavljala dela oziroma ga je poslala na čakanje, je tožnik upravičen do nadomestila plače v celoti, to je v višini 100 % osnove. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki se ji tožnik niti ni mogel odpovedati (v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku razliko nadomestila plače za čas čakanja na delo od aprila do decembra 2009 v znesku 5.550,36 EUR bruto, od navedenega zneska plačati prispevke in davke ter nato izplačati tožniku neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 681,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka se sklicuje na 4. člen Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se stranki medsebojno odpovedali vsem zahtevkom. Vse obveznosti med strankama so izpolnjene in med njima ni odprtih zadev. Kadar je pogodbena volja zapisana jasno in nedvoumno, se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, kot določa 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Sodišče je napačno razlagalo izpoved priče – vodje kadrovske službe pri toženi stranki, ki je potrdila, da navedeni člen razume tako, da med pogodbenima strankama ni odprtih zadev. Če volja strank ne bi bila soglasna, bi bilo potrebno določiti višino ter zapadlost morebitne zapadle obveznosti. Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da ob podpisu sporazuma ni vedela, da ji tožena stranka še kaj dolguje. Tožniku bi moralo biti jasno, da se s podpisom sporazuma o prenehanju dela glede na besedilo 4. člena odpoveduje pravici do izplačila razlike v plači. Izpovedal je, da je bil seznanjen z vsebino sklepov seje sveta delavcev in sindikatov z dne 17. 3. 2009, kjer so se dogovorili, da bodo delavci v času čakanja prejemali 50 % nadomestilo osnovne plače. Namen sporazuma je bil, da se med pogodbenima strankama zaključijo vse odprte zadeve. Izplačilo obeh plač po sklenitvi sporazuma ne more pomeniti spremembe vsebine sklenjenega dogovora. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka kršitev postopka ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo kršitev, na katere je dolžno paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP.

Med strankama ni sporno, da sta 7. 1. 2010 sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, za kar je podlaga v 79. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. Sporazum mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V sporazumu je določba, da sta ostale pravice in obveznosti, ki niso izrecno določene s sporazumom, stranki medsebojno že izpolnili in soglašata, da med njima ni odprtih zadev (4. člen).

Iz obračunov tožnikove plače za obdobje od aprila 2009 do decembra 2009 se vidi, da delodajalec tožniku v tem obdobju ni zagotavljal dela, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi in sicer za polni delovni čas, praviloma 40 ur na teden, kot določa 2. člen pogodbe o zaposlitvi št. ... (priloga A2). Ure oz. čas, ko tožnik ni delal, so v obračunih plače navedeni kot čakanje na delo s 50 % plačilom, kar tožena stranka utemeljuje s soglasjem sveta delavcev, predsednikov sindikata in sindikalnih zaupnikov na sestanku 16. 3. 2009, o čemer je predložila zapisnik (priloga B4). Na navedenem sestanku so dosegli dogovor o skrajšanem delovnem času oz. režimu čakanja na delo. V času, ko ne bodo delali, bodo delavci prejemali 50 % nadomestilo osnovne plače, vendar ne manj kot 70 % minimalne plače. Tožnik zahteva popolno plačilo, torej razliko do 100 % nadomestila osnovne plače tudi za čas, ko iz razlogov na strani delodajalca ni delal, kar utemeljuje z določbo prvega odstavka 137. člena ZDR.

Temeljno vprašanje je, ali se delavec lahko odpove pravici do plačila v primeru, ko ne dela iz razlogov, za katere sam ni odgovoren. Pogodbeno določilo o odpovedi zakonski pravici do plače je v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato, kot določa 12. člen ZDR v zvezi s 86. členom in naslednjimi OZ, praviloma nično. V zvezi s čakanjem na delo, skrajšanjem delovnega časa in plačilom za takšno delo, stranki nista sklenili spremembe ali dodatka k pogodbi o zaposlitvi. V 30. členu ZDR je določeno, da se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi pravili o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oz. splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe. Plačilo za delo je pravica delavca, ki izhaja že iz definicije delovnega razmerja v 4. členu ZDR, pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju ugoditve tožbenemu zahtevku sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 66/98 z dne 26. 5. 1998 in na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 771/2010 z dne 13. 10. 2010, s katerima je bilo sicer odločeno v podobnih, ne pa povsem enakih primerih. Vrhovno sodišče je v omenjenem sklepu odločilo, da je potrebno v primeru, ko pogodbene določbe niso dovolj jasne, uporabiti pravila razlage in se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 99. člena, 100. in 101. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89), kar je od uveljavitve Obligacijskega zakonika dne 1. 1. 2002 enako urejeno v njegovem 82., 83. in 84. členu. Vrhovno sodišče je nadalje opozorilo, da je pri presoji vsebine poravnave potrebno upoštevati pravo voljo strank. Le, če sta stranki glede na njune osebne lastnosti in potrebno pazljivost mogli predvideti obstoj spornih oz. negotovih terjatev, bi se upravičeno sklepalo, da se določba sporazuma, da so poravnane vse medsebojne pravice in obveznosti, nanaša tudi na njih. Pomembno je, ali je delodajalec sklenil večje število podobnih sporazumov in pod kakšnimi pogoji ter, katera od strank je pogodbo s takšno vsebino predlagala. V obravnavanem primeru sta zaslišani tožnik ter priča, ki je bila v času sklepanja sporazuma vodja kadrovske službe in pooblaščena za sklepanje dogovorov v zvezi z delovnimi razmerji, skladno izpovedala, da ob podpisu sporazuma ni bilo posebej govora o plači. Dogovorila sta se o prenehanju dela in o vračilu predmetov, ki jih je imel tožnik, sporazum je bil vnaprej pripravljen in nista se posebej dogovarjala o razliki v plači, kar pomeni, da ni bilo izrecno dogovorjeno, da se tožnik odpoveduje razliki do 100 % nadomestila.

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 v zvezi s pravico do odpravnine, ki je tudi pravica po ZDR, navedlo, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, ker bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko določene pravice. Čeprav zakon ne določa izrecno, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja odpravnine, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z Ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Za stališče sodišča, da je dopustna odpoved pravici do odpravnine, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 50. člena in s 66. členom Ustave RS ter zato krši pravico do socialne varnosti in pravico do varstva dela. Iz navedenih ustavnih določb med drugim tudi izhaja, da je treba ob morebitni nejasni ali nedorečeni pravni ureditvi oz. v primeru dvoma, interpretirati določbo o pravici do odpravnine v korist delavca.

Odpoved pravici, ki je zakonsko določena (prvi odstavek 137. čl. ZDR) in je tudi osnova za plačevanje prispevkov za socialno varnost ter javnih dajatev, s katerimi se zbirajo sredstva za zadovoljevanje splošnih potreb, ni veljavna, če zakon takšne možnosti posebej ne dopušča. Da se delavec določeni pravici, ki jo zagotavlja zakon, ne more odpovedati je Višje delovno in socialno sodišče že odločilo v zadevi opr. št. Pdp 1256/2007 z dne 14. 11. 2008. Odpoved pravici, ki jo je zakonodajalec predpisal kot obveznost delodajalca, bi bila v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava. Plačilo za delo in plačilo nadomestila, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, pomeni zagotavljanje socialne varnosti delavca, s plačevanjem prispevkov v daljšem obdobju celotne delovne dobe pa tudi zagotavljanje socialne varnosti v socialnih zavarovanjih, tako za delavca, kot, po načelu solidarnosti in vzajemnosti, za ostale zavarovance. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo zahtevku za obračun razlike v plači, plačilo prispevkov in akontacije davka ter izplačilo neto zneska tožniku in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, stroške pritožbenega postopka nosi sama, kot določa 154. člen ZPP.