Jedro

Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca: ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja tudi ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. To kar je obema postopkoma skupno je le dejanska podlaga za odločitev: zdravstvena (ne)zmožnost za delo. Ta se v postopku za priznanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokazuje s predpisanimi listinami, iste listine pa se upoštevajo kot dokaz tudi v delovnem sporu.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnice. Tožnica je bila odsotna z dela od 14. 5. 1998 do vključno 19. 5. 1998, vendar ji je lečeči zdravnik 1. 6. 1998 odobril bolniški stalež za čas od 14. 5. 1998 do vključno 18. 5. 1998. Z dela je bila tako neupravičeno odsotna le en delovni dan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Bolniški list je javna listina, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bil tožnici bolniški stalež odobren neutemeljeno oziroma, da ni bila odsotna zaradi zdravstvenih razlogov. V kolikor pa bo tožena stranka v socialnem sporu uspela doseči razveljavitev odobrenega bolniškega staleža, bo lahko predlagala obnovo postopka v tem delovnem sporu.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o ugotovitvah sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil tožnici bolniški stalež odobren neutemeljeno. Po mnenju tožene stranke je popolnoma jasno, da je bil tožnici bolniški stalež odobren zaradi pokritja neupravičenih izostankov, ne pa zato, ker bi bila do staleža upravičena v skladu s Pravili. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta sami reševali predhodno vprašanje in ga nista rešili v skladu z materialnim pravom. Ker obe sodbi nimata razlogov o rešitvi predhodnega vprašanja, ju ni mogoče preizkusiti, s čimer je bistveno kršen pravdni postopek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti ZPP, zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Zato je revizijsko sodišče sklicevanje v reviziji na določbe novega ZPP upoštevalo kot uveljavljanje revizijskih razlogov po 1. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena in po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Zatrjevana bistvena kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomankljiva.

Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 ni dovoljen revizijski razlog, zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča o poteku zdravljenja in odločanja o upravičeni odsotnosti z dela, kot tudi ne navedb o dokazni oceni sodišča o izvedenih dokazih. Dejanska podlaga sodbe, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, je bila ugotovitev, da je imela tožnica za del obdobja, ko naj bi bila neupravičeno odsotna z dela, odobren bolniški stalež s strani svojega izbranega (osebnega) zdravnika tako, da je bila neupravičeno odsotna le en delovni dan.

V spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč za ugotavljanje opravičenega razloga za odsotnost z dela in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja. Glede na določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a. drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b. drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija tudi v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavnavem primeru ugotovitev sodišča, da tožnica v spornem času ni neopravičeno izostala z dela najmanj pet delovnih dne zaporedoma (ker iz zdravstvenih razlogov za delo ni bila sposobna) pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR).

Po tretjem odstavku 61. člena ZDR je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi. To pomeni, da delavcu ni mogoče očitati neopravičene odsotnosti z dela, če delodajalcu predloži potrdilo, da zaradi bolezni oziroma zdravljenja, za delo začasno ni bil zmožen. Čas predložitve potrdila na odločitev o opravičenosti odsotnosti z dela ne vpliva. Če delavec pridobi tako potrdilo šele po pravnomočnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti, je to lahko tudi razlog za obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku.

Ugotavljanje bolezni, potrebnega zdravljenja in v tej zvezi tudi ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost posameznika, je strokovno medicinsko vprašanje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ) v 80. členu določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela. Ta pristojnost - še bolj pa pristojnost zdravniških komisij po 81. členu ZZVZZ kot izvedenskih organov - je določena v postopku in za postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Zdravnik ugotavlja pacientovo zmožnost ali nezmožnost za delo kot strokovnjak medicinske stroke. Na podlagi njegovih dejanskih ugotovitev, lahko pristojni organ Zavoda za zdravstveno zavarovanje odloči o pravicah zavarovanca iz zdravstvenga zavarovanja - na primer o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne glede na to, kdo jo zagotavlja (9. in 13.člen ZZVZZ). Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, izdana na podlagi ZZVZZ, v 231. členu določajo, da zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, o tem izstavi posebno listino, s katero ugotovi (na podlagi svoje ocene ali na podlagi mnenj zdravniških komisij) upravičenost zadržanosti in čas, ko pacient ni sposoben opravljati svojega dela (136. in 250. člen Pravil).

Iste dejanske ugotovitve zdravnika pa so podlaga tudi za odločanje delodajalca o pravicah delavca iz delovnega razmerja - v tem primeru je to pravica do odsotnosti z dela. ZDR v že navedenem tretjem odstavku 61. člena določa, da gre ta pravica delavcu na podlagi "potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi". Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela ali "bolniški list" je torej dokument, ki je podlaga tudi za priznanje pravic iz delovnega razmerja. To potrdilo ima dokazno moč javne listine (230. člen ZPP-77). Dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje, dovoljeno pa je dokazovanje, da so dejstva v potrdilu neresnična ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena. Sodišči kaj takega nista ugotovili. Ni bilo sporno, katere dneve je bila tožnica pri svojem osebnem zdravniku in katere dneve na pregledu pri specialistih (14., 15. in 18. 5. 1998) in za te dneve ji je iz tega razloga osebni zdravnik odobril polni bolniški stalež. V tem delu zato sploh ne gre za vprašanje neresničnosti v potrdilu navedenih dejstev, temveč za nestrinjanje s strokovno oceno zdravnika. Prav tako ni bilo sporno, da je bila tožnica dne 19. 5. 1998 neupravičeno odsotna z dela. Tudi če bi tožnica morala delati v soboto in nedeljo (16. in 17. 5. 1998) - v okviru svoje sposobnosti za štiriurno dnevno delo - ker v teh dnevih ni bila na nobenem zdravniškem pregledu, to na končno odločitev ne bi vplivalo. Zaradi tridnevne neupravičene odsotnosti z dela delavcu na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR delovno razmerje ne more prenehati.

Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca: ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja tudi ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. To kar je obema postopkoma skupno je le dejanska podlaga za odločitev: zdravstvena (ne)zmožnost za delo. Ta se v postopku za priznaje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokazuje s predpisanimi listinami, iste listine pa se upoštevajo kot dokaz tudi v delovnem sporu.

Za predhodno vprašanje gre, kadar je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (prvi odstavek 12. člena ZPP-77). Pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja o kateri odločajo pristojni organi ZZZS z odločbami v upravnem postopku in v sodnem sporu socialno sodišče, je pravica do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov. Odločitev v delovnem sporu o (ne)upravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o tej pravici. Ali je bil in koliko časa zavarovanec začasno nezmožen za delo, je le dejanska podlaga te odločitve. Isto dejansko stanje je tudi dejanska podlaga za odločanje o upravičeni odsotnosti z dela, kot pravici iz delovnega razmerja.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in ker je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).