Jedro

Za presojo zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi KPDZD ni bistveno vprašanje, ali je bila ta kolektivna pogodba sklenjena za določen oziroma nedoločen čas, saj je pri odgovoru na navedeno vprašanje potrebno izhajati iz predhodne določbe 34. člena ZKoIP, kjer je urejena veljavnost vseh kolektivnih pogodb, sklenjenih na podlagi določb ZDR/90 in ZTPDR.V 34. členu ZkoIP je določeno, da se uporabljajo določbe kolektivnih pogodb, ki so veljale na dan uveljavitve tega zakona, do preteka določenega roka veljavnosti oziroma sklenitve novih pogodb pod pogojem, da niso v nasprotju z ZKoIP in ZDR. S to določbo je zakonodajalec podaljšal veljavnost starih kolektivnih pogodb do sklenitve novih, kar pomeni, da jih pred tem ni dopustno odpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91, 129/2004) z dne 3.7.2006, objavljena v Ur. l. RS, št. 81/2006 z dne 31.7.2006 nezakonita in da ta kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci obstoji in velja. Sodišče je tudi odločilo, da sta nasprotna udeleženca dolžna predlagatelju povrniti vse stroške postopka v znesku 2.120,68 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in da se pravnomočna sodba sodišča na stroške nasprotnih udeležencev objavi v Uradnem listu RS.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta nasprotna udeleženca iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlog predlagatelja v celoti stroškovno zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je predlagatelj kot predmet predlaganega kolektivnega delovnega spora označil ugotovitev, da je odpoved kolektivne pogodbe dejavnosti nasprotnih udeležencev z dne 31.7.2006 nezakonita in da pravno razmerje po sklenjeni kolektivni pogodbi dejavnosti obstoji in velja. Med strankama kolektivnega delovnega spora je torej sporno le, ali je odpoved kolektivne pogodbe s strani nasprotnih udeležencev podana zakonito ali ne. Tudi samo sodišče prve stopnje je kot jedro problema opredelilo problem kvalifikacije kolektivne pogodbe dejavnosti v smislu njene časovne veljavnosti in se v zvezi s tem opredelilo, da je sporna kolektivna pogodba sklenjena za določen čas. Navedeno je sodišče utemeljilo z razlago določila točke B kolektivne pogodbe v zvezi z njeno časovno veljavnostjo. Sodišče najprej ugotavlja, da je bila kolektivna pogodba v samem začetku sklenjena za določen čas in sicer z veljavnostjo do 31.12.1992, vendar nato ugotovi, da se je veljavnost te pogodbe zaradi okoliščin, navedenih v točki B podaljšala do sklenitve nove kolektivne pogodbe dejavnosti. Po ugotovitvah sodišča pa naj bi iz dikcije "podaljša" izhajalo, da gre za neko časovno omejitev, čeprav ni determinirana z datumom ali iztekom roka. Po mnenju nasprotnih udeležencev je navedena razlaga sodišča materialno pravno zmotna. Nesporno dejstvo je, da je bila kolektivna pogodba dejavnosti najprej sklenjena za določen čas, pogodbene stranke pa so zapisale določilo o časovni veljavnosti tako, kot so ga. Vendar je potrebno imeti pred seboj ves čas pogodbeno voljo strank, ki se razteza tudi na sklepanje kolektivnih pogodb, zato kakršnakoli špekulativna razlaga o pravi pogodbeni volji strank po oceni nasprotnih udeležencev ni na mestu.

Nasprotna udeleženca tudi navajata, da ne nasprotujeta uporabi splošnih pravic civilnega prava, v kolikor ta niso v nasprotju s posebnimi pravili, ki urejajo kolektivne pogodbe pod pogojem, da se ta pravila uporabljajo dosledno. Sodišče pa je v svoji obrazložitvi spregledalo ravno omejitve, ki bi jih morali udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri sklepanju pogodb in sicer prisilne predpise. Tak prisilni predpis predstavlja določba 118. člena ZDR/90, ki določa, da v primeru, če se kolektivna pogodba sklene za določen čas, se lahko sklene najdlje za obdobje petih let, veljavnost kolektivne pogodbe pa se podaljša, če jo pogodbeni stranki ne odpovesta. Navedena določba je torej omejila maksimalno trajanje veljavnosti kolektivne pogodbe na pet let, kar pomeni, da se po preteku roka taka pogodba, ki ni bila odpovedana, avtomatsko transformira v pogodbo sklenjeno za nedoločen čas. Sicer pa opozarja, da tudi primerjalni pogled z drugimi pogodbenimi tipi, ki so urejeni v OZ, kaže da v kolikor se pogodba izvršuje tudi po izteku roka, za katerega je bila sklenjena, se šteje, da je pogodba transformirana v pogodbo za nedoločen čas. Nasprotna udeleženca ne izključujeta možnosti, da se je pravici do odpovedi mogoče začasno odpovedati, vendar mora biti čas, v katerem pogodbe ni mogoče odpovedati, jasno določen in ne more biti odvisen od volje nasprotne stranke. V konkretni zadevi pa je situacija prav takšna, v kolikor bi bilo sprejeto stališče, da gre za pogodbo, sklenjeno za določen čas. Sicer pa pritožnika poudarjata, da je glede časovne veljavnosti sporne kolektivne pogodbe, do sprejetja ZKoIP tudi sam predlagatelj štel, da je sklenjena za nedoločen čas, pri čemer pa je stališče spremenil izključno za potrebe tega spora. S tem, da skuša sodišče z izpodbijano sodbo obdržati v veljavi kolektivno pogodbo dejavnosti, ki očitno bolj ustreza predlagatelju, po mnenju nasprotnih udeležencev sodišče dejansko zavira kolektivno dogovarjanje za sklenitev nove Kpd, saj v kolikor bi sodba ostala v veljavi, bi to pomenilo, da se lahko predlagatelj preneha pogajati. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje tako poseglo v temeljne pravice subjektov kolektivnega dogovarjanja, saj taka odločitev krati pravico do sindikalne svobode, ki vključuje tako svobodo organiziranja delavcev, kot tudi delodajalcev ter svobodo njihovega delovanja.

V odgovoru na pritožbo predlagatelj prereka pritožbene navedbe in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnih udeležencev zavrne kot neutemeljeno in jima naloži v plačilo tudi nadaljnje stroške postopka predlagatelja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 - 52/2007). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev materialnopravno pravilna, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, temveč iz drugih razlogov.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je predmet obravnavanega kolektivnega delovnega spora vprašanje obstoja oziroma veljavnosti pogodbenega razmerja med sindikatom o. d. Slovenije (predlagatelj) in o. z. Slovenije ter združenjem delodajalcev o. d. Slovenije GIZ (nasprotna udeleženca), glede na odpoved Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Ur. l. RS, št. 26/91 - 129/2004), ki je bila dana s strani nasprotnih udeležencev dne 3.7.2006. Nasprotna udeleženca sta se pri odpovedi citirane kolektive pogodbe sklicevala na 15. in 16. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKoIP - Ur. l. RS, št. 43/06) v povezavi s 34. členom istega zakona ter na določbo točke B kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki določa časovno veljavnost te pogodbe. Nasprotna udeleženca sta pri odpovedi kolektivne pogodbe uveljavila stališče, da gre za kolektivno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, ki jo je v skladu z določbami ZkoIP mogoče odpovedati z odpovednim rokom šestih mesecev. Predlagatelj se s takim stališčem ne strinja. Meni namreč, da je bila kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci sklenjena za določen čas, po določbah ZKoIP pa se kolektivne pogodbe za določen čas ne more predčasno odpovedati (3. odstavek 16. člena ZKoIP). Po mnenju predlagatelja je zato bila odpoved sporne pogodbe nasprotnih udeležencev podana v nasprotju z zakonom.

Sodišče prve stopnje je glede na nasprotna stališča obeh udeležencev v sporu do vprašanja zakonitosti odpovedi kolektivne pogodbe ugotovilo, da gre za pravno vprašanje. V zvezi s tem je ocenilo, da obstajajo tako argumenti, ki podpirajo nadziranje predlagatelja, kot tudi nasprotni argumenti nasprotnih udeležencev. Ne glede na tako oceno je zaključilo, da gre v konkretnem primeru za kolektivno pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas, zaradi česar jo po 3. odstavku 16. člena ZKoIP ni mogoče odpovedati. Iz navedenih razlogov je predlogu predlagatelja ugodilo in odpoved kolektivne pogodbe, dano s strani nasprotnih udeležencev razveljavilo. Po prepričanju sodišča prve stopnje je v določbi točke B sporne kolektivne pogodbe, ki ureja časovno veljavnost pogodbe, določeno, da je ta pogodba sklenjena za določen čas. Kot izhaja iz razlogovanja v izpodbijani sodbi, je bilo namreč v določbi točke B že od vsega začetka navedeno, da je bila kolektivna pogodba sklenjena za določen čas in sicer do 31.12.1992. V isti določbi pa je tudi predvideno, da če se najkasneje tri mesece pred iztekom njene veljavnosti ne zahteva njena sprememba ali začne postopek za sklenitev nove, se pogodba podaljša do sklenitve nove kolektivne pogodbe. Do tega primera sicer ni prišlo pred iztekom kolektivne pogodbe, zaradi česar se je veljavnost podaljšala do sklenitve nove kolektivne pogodbe. Stranke pa za tak primer niso določile, da po tem velja kolektivna pogodba za nedoločen čas, čeprav bi lahko. Stranke so uporabile termin "podaljša", ki sam po sebi kaže na neko časovno omejitev, čeprav le-ta ni bila determinirana z datumom ali iztekom roka. Rok oziroma obdobje veljavnosti je bil po stališču sodišča tako določen le opisno "do sklenitve nove kolektivne pogodbe", kar pomeni za določen čas. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpoved kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci nezakonita, ker je bila sklenjena le za določen čas in jo v skladu z določili ZKoIP ni mogoče predčasno odpovedati.

Zaključek sodišča prve stopnje je pravno zmoten. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je kolektivno pogodbo, ki je predmet tega kolektivnega spora, mogoče opredeliti za pogodbo, sklenjeno za določen čas. Ob upoštevanju določbe o časovni veljavnosti in ker v konkretnem primeru v času, ki ga predvideva kolektivna pogodba ni bila predlagana njena sprememba ali začet postopek za sklenitev nove pogodbe, je namreč potrebno pritrditi pritožbi, da je dejansko prišlo do transformacije veljavnosti kolektivne pogodbe, saj se je kolektivna pogodba po volji obeh strank s 1.1.1993 podaljšala do sklenitve nove, kar pomeni, da se je s 1.1.1993 časovna veljavnost te kolektivne pogodbe preoblikovala v nedoločen čas. Iz teh razlogov sporne kolektivne pogodbe ni mogoče opredeliti za pogodbo, sklenjeno za določen čas, temveč le kot pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.

Ne glede na navedeno, torej tudi če gre pri sporni kolektivni pogodbi za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, pa po mnenju pritožbenega sodišča nasprotna udeleženca za odpoved te pogodbe nista imela pravne podlage v določilih veljavnega ZKoIP. Za pravno presojo zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi kolektivne pogodbe ni bistveno vprašanje, ali je bila ta kolektivna pogodba sklenjena za določen oziroma nedoločen čas. Pri odgovoru na to vprašanje je namreč potrebno izhajati iz prehodnih zakonskih določb ZKoIP, kjer je urejena veljavnost vseh kolektivnih pogodb, sklenjenih na podlagi določb ZDR/90 in ZTPDR. V 34. členu ZKoIP je tako določeno, da se uporabljajo določbe kolektivnih pogodb, ki so veljale na dan uveljavitve tega zakona, do preteka določenega roka veljavnosti oziroma sklenitve novih pogodb, seveda pod pogojem, da niso v nasprotju z ZKoIP in ZDR. S to določbo je tako zakonodajalec podaljšal veljavnost starih kolektivnih pogodb do sklenitve novih in ne predvideva njihove odpovedi. To, da je odpovedana kolektivna pogodba, sklenjena z delodajalskimi asociacijami z obveznim članstvom, pa glede na ostale prehodne določbe zakona ne predstavlja nobenega nasprotja. Ker konkretna kolektivna pogodba ni v nasprotju niti z ZKoIP niti z ZDR, je potrebno ugotoviti, da na podlagi 34. člena ZKoIP še velja in je ni mogoče odpovedati. Sicer pa je potrebno še poudariti, da iz razlogov, ker je bila odpoved kolektivne pogodbe po prej veljavni kot po novi zakonodaji možna le v primerih in pogojih, ki so določeni v kolektivni pogodbi, konkretne kolektivne pogodbe ni mogoče odpovedati tudi iz razloga, ker ne vsebuje določb o njeni odpovedi. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker nasprotna udeleženca s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo predlagatelja pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da udeleženca v sporu krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).