Jedro

Tožniku v postopku ni bila dana možnost udeležbe in tako ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Komisije za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje št. 720-359/2014/11 z dne 16. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) tožnikovo prošnjo za pogojni odpust zavrnila. V obrazložitvi med drugim navaja, da je svojo odločitev sprejela na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni. Tožnik je večkratni specialni povratnik, ima nekritičen odnos do storjenih kaznivih dejanj in do oškodovancev. Med prestajanjem kazni se je neprimerno vedel, odprte ima kazenske postopke in čakajočo kazen, saj mu je bila poleg 20 letne zaporne kazni, izrečena še kazen 10 mesecev zapora. Poleg tega tudi nima urejenih pogojev za življenje na prostosti, kar je relevantno pri odločanju o pogojnem odpustu.

2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga tožbo in pripravljalno vlogo, v katerih navaja, da je tožena stranka izvedla postopek brez njegove prisotnosti, kar je groba procesna kršitev. Ni mu bilo omogočeno zaslišanje pred komisijo. Zato je odločba arbitrarna. Tudi navedbi v odločbi, da tožnik nima urejenih pogojev za življenje na prostosti in da ne bo ponovil kaznivega dejanja, sta čisto sprenevedanje in zloraba prava. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem, ko odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. 6. Pogojni odpust prestajanja kazni ureja KZ-1 v 88. členu. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je kazen izrečena, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojence za kazniva dejanja storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev življenja na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na poročilo zavoda o poteku prestajanja kazni. V tem poročilu so navedena vsa odločilna dejstva in okoliščine. Na podlagi tega poročila je ocenila, da ni mogoče pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovil. Iz tega poročila in iz podatkov v spisih ni razvidno, da bi bilo to poročilo vročeno tožniku.

8. Zato je sodišče po vpogledu v listine in podatke, zbrane v upravnih spisih, presodilo, da je utemeljen tožnikov ugovor, da je tožena stranka izvedla postopek brez njegove prisotnosti. Tožniku v postopku ni bila dana možnost udeležbe in tako ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je sodišče presodilo, da gre za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) določa, da je bistvena kršitev določb postopka podana vselej, ko gre za bistveno kršitev določb postopka po ZUP ali drugega zakona, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka navedeno pomanjkljivost odpraviti.