Jedro

Sodišče je zaradi zlorabe pravnega sredstva kaznovalo oba tožnika, vsakega z 200 EUR denarne kazni.

Tožnika sta zoper plačilni nalog za plačilo takse vložila ugovor, v katerem nista navedla ugovornih razlogov, ki jih kot dopustne določa 34.a člen ZST-1. Sodišče prve stopnje nima pooblastil, po katerih bi o preizkusu ugovornih razlogov odločalo po uradni dolžnosti. Ugovor zato mora vsebovati zakonske razloge, zaradi katerih nosilec obveznosti nasprotuje plačilu sodne takse, torej, da taksna obveznost ni nastala, da je ta že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ker tožnikova vloga teh razlogov ni vsebovala, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot nepopolno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor tožnikov zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 7. 11. 2017. Odločilo je, da sta takso v znesku 33,00 EUR dolžna plačati v roku petnajstih dni od prejema sklepa, v primeru pritožbe pa od vročitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, in o tem predložiti potrdilo, ter ju hkrati opozorilo, da bo v nasprotnem primeru štelo njuno vlogo za umaknjeno.

2. Zoper sklep vlagata laično pritožbo tožnika. Opozarjata, da prvi in tretji odstavek 34. a člena ZST-1 ne predstavlja materialnopravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Dovoljenost pritožbe določa zakon, ki ne predvideva, da ugovor zoper plačilni nalog ne bi bil dovoljen. To pomeni, da je ugovor z dne 7. 11. 2017 dovoljen, prav tako je pravočasen ter popoln in v celoti pravilen in zakonit. Nezakonita je taksa, ki jo sodišče zahteva za plačilo ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, saj je ta takse prost. V nadaljevanju tožnika navajata razloge, ki s plačilom sodne takse niso povezani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 843/2014-II s 17. 10. 2017 kaznovalo oba tožnika, vsakega z 200,00 EUR denarne kazni, zaradi zlorabe pravnega sredstva. Ker sta tožnika zoper omenjeni sklep vložila pritožbo (imenovano ugovor zoper sklep o denarni kazni tožečima strankama, ki ne moreta biti tožeči stranki na podlagi zakona, zaradi vrste postopka po uradni dolžnosti, ki je nezakonit), jima je sodišče 7. 11. 2017 poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 33,00 EUR. Sodna taksa je bila pravilno odmerjena po tar. št. 30010 ZST-1, ki ureja postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, kar velja tudi za pritožbo zoper sklep o kaznovanju.

5. Tožnika sta zoper omenjeni plačilni nalog vložila ugovor, v katerem nista navedla ugovornih razlogov, ki jih kot dopustne določa 34. a člen ZST-1. Sodišče prve stopnje nima pooblastil, po katerih bi o preizkusu ugovornih razlogov odločalo po uradni dolžnosti. Ugovor zato mora vsebovati zakonske razloge, zaradi katerih nosilec obveznosti nasprotuje plačilu sodne takse, torej, da taksna obveznost ni nastala, da je ta že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ker tožnikova vloga teh razlogov ni vsebovala, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot nepopolno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi, če bi jo sodišče obravnavalo meritorno, ta ne bi bila utemeljena, pri čemer tožnika z zavrnitvijo ugovora (namesto z zavrženjem) ne bi bila v boljšem položaju.

6. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Ob tem ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, ki se vsebinsko ne nanašajo na izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.