Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Zakona o azilu, se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.5.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker da je iz njegove vloge za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, ter mu na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil naložila, da zapusti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo vsebino pospešenega azilnega postopka, ki ga predpisuje 2. odstavek 35. člena ZAzil. Pojasnilo je tudi, da se v pospešenem postopku obravnavajo le dejstva in okoliščine, ki so pravno pomembna za odločanje v primerih obstoja kakršnegakoli razloga iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, in da se v takem primeru pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil ne ugotavljajo. Menilo je, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je že v svoji prošnji z dne 28.4.2006 povedal, da je že prej zaprosil za azil v Sloveniji in nato v Belgiji, ter da je bil v izvorno državo vrnjen iz Nemčije, kmalu po Novem letu 2006. Navaja, da ima v izvorni državi vedno enake probleme, zaradi katerih mora pobegniti. Je turške narodnosti in ne zna govoriti albansko, zato ima probleme, kadar gre od doma. Njegova dva brata govorita tudi albansko, hodita v službo in problemov nimata. Ker o kakršnemkoli preganjanju ni navedel nobenih dejstev oziroma podrobnosti v prošnji za azil, v tožbi pa je zgolj navedel da so ga preganjali Albanci, kosovska vojska UČK in da je razglašen za špijona, podrobneje pa teh okoliščin ni pojasnil, tudi prvostopno sodišče meni, da iz tako skopo podanega opisa dogodkov ni mogoče oceniti, da tožniku v izvorni državi grozi preganjanje. Tožnik tudi ni ugovarjal ugotovitvam tožene stranke, kolikokrat je bil že v Sloveniji obravnavan zaradi ilegalnega prehoda državne meje, in tudi, da mu je bil izrečen ukrep odstranitve iz države za obdobja od 13.3.2006 do 13.3.2007. Ne izpodbija niti, da je v prošnji za azil navedel, da v P. živi med petdeset in šestdeset odstotki turško govorečega prebivalstva. V tožbi sicer trdi, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, vendar ne pove katera, in tudi ne navaja nasprotnih dokazov oziroma razlogov za ta ugovor. Kot pravilno je ocenilo stališče tožene stranke, da zatrjevano šikaniranje tožnika zaradi turške govorice ne dosega standarda preganjanja, ki se je izoblikoval v upravno - sodni praksi tudi na podlagi Direktive Sveta Evrope, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ker v zvezi z predlogom, da naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje lahko prispevalo k drugačni odločitvi, in v čem bi se razlikovalo od njegovih navedb v prošnji za azil, prav tako ni navedel niti okoliščin niti razlogov, v zvezi s katerimi naj bi bil zaslišan, sodišče glavne obravnave ni opravilo, temveč je odločilo na seji senata. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbah, št. Up 422/03 in Up 1055/05. Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZPP ter napačne uporabe materialnih predpisov. Dejstva, ki so navedena v izpodbijani sodbi, niso točna, saj je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, da je ohranil življenje, o čemer bi lahko več izpovedal na glavni obravnavi, če bi jo prvostopno sodišče opravilo. Bil je preganjan s strani albanskega kot večinskega prebivalstva. To so bili sosedje, ki so bili zadolženi za njegovo sistematično preganjanje, ki je bilo intenzivno in dolgotrajno. Kot turško govorečega prebivalca ga preganjajo tudi pripadniki UČK, ki so ga razglasili celo za špijona. Preganjanje je prijavljal državnim organom, vendar z njihove strani ni bil deležen nikakršne zaščite. Zato predlaga, da prvostopno sodišče pritožbo odstopi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije kot pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pojasnilo že v številnih sodbah, ZAzil ureja dve vrsti azilnega postopka, in sicer redni azilni postopek (1. odstavek 34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil) in tako imenovani pospešeni azilni postopek (2. odstavek 35. člena ZAzil). V pospešenem azilnem postopku odloči organ takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi, če je iz nje očitno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za to, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji za azil odločala v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, torej po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Razlogi in okoliščine, ki jih je tožnik v prošnji za azil navedel kot razloge za zapustitev izvorne države, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno- sodni praksi. Dejanja, ki jih tožnik opisuje v prošnji za azil in nato v tožbi in pritožbi, in naj bi jih nad njim izvajali albanski prebivalci v P., ker je turške narodnosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, kot se je kot pravni standard uveljavilo v upravno - sodni praksi.

Ker je prosilec za azil v skladu s 3. odstavkom 29. člena ZAzil dolžan vse okoliščine, ki so relevantne za odločanje o azilu, navesti že v prošnji za azil, in to po resnici, in za svoje navedbe predložiti tudi dokaze, kolikor pa dokazov nima, morajo biti njegove navedbe verodostojne in prepričljive, tožnikovo navajanje v tožbi in v pritožbi, da bi več o okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, lahko povedal na glavni obravnavi, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo, po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev v tem primeru. Glede na tožnikove navedbe v prošnji za azil je namreč tožena stranka imela podlago za odločanje v pospešenem azilnem postopku, v katerem pa se razlogi za azil po 1. členu ZAzil niti ne ugotavljajo. Tožnik niti v tožbi niti sedaj v pritožbi ne pove konkretno, kaj bi lahko izpovedal na glavni obravnavi drugega, kot je navedel že v prošnji za azil, pri čemer drugih dokazov, ki naj bi bili izvedeni na glavni obravnavi, niti ne predlaga. Zato pritožbeno sodišče meni, da opustitev oprave glavne obravnave v obravnavanem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Torej, glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS ob takih okoliščinah ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba prvostopno sodbo razveljaviti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno in da niso bile storjene kršitve pravil postopka, ki jih tožnik v pritožbi zatrjuje.

Po 5. odstavku 72. člena ZUS v upravnem sporu v pritožbi ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če bi dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Tega pa v obravnavan me primeru ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sodbo prvostopnega sodišča.