Jedro

Obsojenec ni samo storilec kaznivega dejanja, saj so za določena kazniva dejanja lahko obsojeni, poleg storilca tudi udeleženci pri kaznivem dejanju. Določbe 25. in 26. člena KZ zato ne določajo kaznivega dejanja, ampak obliko udeležbe pri kaznivem dejanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 221/2002-9 z dne 14.3.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo upravnice Zavoda za prestajanje kazni zapora I. z dne 10.12.2001, s katero je ta odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za amnestijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom za odločitev. Navaja, da iz določbe 2. člena Zakona o amnestiji (Uradni list RS, št. 91/01, ZA-1) izhaja, da amnestija ne velja za obsojence, ki so bili obsojeni za kaznivo dejanje umora po členu 127/I in 127/II KZ, kakor tudi ne za obsojence, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, določena v 35. poglavju KZ. Glede na kazniva dejanja, za katera je bila obsojena tožnica (kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po členu 127/I KZ v zvezi s členom 26/II KZ ter za nadaljevano kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/I v zvezi s členom 25 KZ) je presodilo, da je odločitev tožene stranke, da amnestija za tožnico ne velja, pravilna in zakonita. Presodilo je, da tožnica tudi ni upravičena do amnestije po določbi 1. odstavka 3. člena ZA-1, saj ni starejša od šestdeset let. Zavrnilo je tožbene ugovore, da je ZA-1 nejasen glede določbe 26. in 22. člena. Po presoji sodišča prve stopnje so kazniva dejanja, ki jih je storila tožnica dovolj jasno našteta med kaznivimi dejanji, ki jih ZA-1 izvzema iz amnestije.

Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka v upravnem sporu, ker je delno dopolnila obrazložitev odločbe organa prve stopnje. Presodilo je, da ima tožena stranka za tako dopolnitev pooblastilo v 3. odstavku 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 80/99, ZUP).

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 73. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da je določba 2. člena ZA-1 nejasna glede razlage ali se navedena določba ZA-1 nanaša tudi na določbe 22. in 26. člena KZ. Glede na nejasna določila pa bi bilo treba v dvomu odločiti v korist tožnice. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo, da ni podana kršitev določbe 3. odstavka 248. člena ZUP. V obravnavni zadevi je tožena stranka pri obrazložitvi zavrnitve pritožbe uporabila druga določila kot podlago za zavrnitev kot so bila navedena v odločbi organa prve stopnje.

Tožena stranka bi morala zadevo razveljaviti in zadevo vrniti organu prve stopnje ne pa pritožbo zavrniti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 1. člena ZA-1 se obsojencem, ki so bili do uveljavitve tega zakona pravnomočno obsojeni na kazen zapora pred sodiščem Republike Slovenije, pa do uveljavitve tega zakona kazni zapora še niso prestali, odpusti izvršitev četrtine kazni zapora (amnestija). Določilo 2. člena ZA-1 pa iz amnestije izvzema obsojence, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja, taksativno našteta v 1. točki navedenega člena. Mednje sodijo tudi kaznivo dejanje umora po členu 127/I in 127/II KZ (1. alinea 1. točke 2. člena ZA-1) in tudi kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, določeno v petintridesetem poglavju KZ (26. alinea 1. točke 2. člena ZA-1), za katera je bila tožnica obsojena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 23.6.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, z dne 14.12.2000. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so kazniva dejanja, ki jih je storila tožnica izvzeta iz amnestije.

Pritožbeni ugovor, da kazniva dejanja za katera je bila obsojena tožnica niso našteta v ZA-1, ker določbe 26. in 22. člena KZ v njem niso naštete, ni utemeljen. Obsojenec ni samo storilec kaznivega dejanja, saj so za določena kazniva dejanja lahko obsojeni, poleg storilca tudi udeleženci pri kaznivem dejanju; po določbah 3. točke II. poglavja KZ so udeleženci osebe, ki so storilca napeljevale ali mu pomagale pri kaznivem dejanju. Določbe 25. in 26. člena zato ne določajo kaznivega dejanja, ampak obliko udeležbe pri kaznivem dejanju. Glede na navedeno določbe ZA-1 niso bile uporabljene v škodo tožnice.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka. Na navedeni ugovor je pravilno in dovolj jasno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka lahko po ugotovitvi, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP dopolnila obrazložitev odločbe organa prve stopnje in pritožbo zavrnila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.