Jedro

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da bi moralo višino varščine določiti ob uporabi splošne določbe iz drugega odstavka 39. člena ZIZ tako, da varščina ustreza vrednosti uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti (upoštevaje ob tem po potrebi tudi znesek predvidenih stroškov in škode, ki lahko upniku nastane zaradi odloga).

Izrek

I. Pritožbi tretjega se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve v točki II izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I in III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tretjega zavrne, predlogu upnika za plačilo varščine kot pogoj za odlog izvršbe pa se ugodi in se tretjemu naloži, da v petnajstih dneh založi varščino v višini 33.000,00 EUR na konkreten transakcijski račun in v istem roku sodišču predloži dokaz o tem, da je varščina plačana. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da se odločanje o stroških odloži do izteka zakonskega roka za začetek pravde za ugotovitev nedopustnosti izvršbe oz. do pravnomočne odločitve o pravdnem postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če jo bo tretji začel. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tretji in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške. V pritožbi opozarja, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit. Tretji je podal ugovor zaradi dejstva, ker so bile v izvršilnem postopku zarubljene slike, ki so v celoti last tretjega. Te slike so se nahajale na razstavi v poslovnih prostorih dolžnika. V tej zvezi so bili predloženi dokazi in predlagano zaslišanje številnih prič. Da so bile slike zaplenjene, je bil tretji obveščen z dopisom s strani dolžnika. Prav zaradi tega je tretji vložil ugovor tretjega, ki pa ga je sodišče na začudenje tretjega zavrnilo. Še večje začudenje pa je tretji doživel, ko je sodišče prve stopnje kot pogoj za odlog izvršbe naložilo v plačilo varščino v višini kar 33.000,00 EUR. Takšnega zneska tretji nima kje vzeti. Splošno znano je, da je tretji neprofitno društvo, katerega namen ni ustvarjanje dobička. Tretji se preživlja praktično s pomočjo dotacij. V tej zvezi je tretji predložil veljavne javne računovodske izkaze, iz katerih je razvidno, da je imel tretji v letu 2012 za 19.000,00 EUR prihodkov in 17.914,00 EUR odhodkov, pri čemer je bil poslovni rezultat po bilancah 1.864,00 EUR. Iz bilance stanja je tudi razvidno, da ima tretji obveznosti do virov sredstev v enaki višini kot ima sredstva. Nikakor nima tolikšnega denarja, da bi lahko plačal varščino v višini 33.000,00 EUR. Tega zneska tudi ne more dobiti na podlagi zadolževanja, saj ni kreditno sposoben. S prodajo slik v izvršbi grozi tretjemu nastanek velike škode, saj bi bile slike zagotovo prodane mnogo pod njihovo vrednostjo, ki jo slike predstavljajo za samo društvo. Za društvo te slike predstavljajo neprecenljivo vrednost in niso sploh bile nikoli namenjene kakršnikoli prodaji. V konkretnem primeru gre tudi za umetniške slike, ki s potekom časa lahko zgolj pridobivajo na vrednosti. Iz tega razloga tretji ocenjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno določilo varščino, sploh pa v previsokem znesku.

3.Pritožba tretjega je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna in zakonita izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se ugovor tretjega v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zavrne. Ugovoru tretjega je namreč upnik odločno in pravočasno nasprotoval, zato je moralo sodišče prve stopnje ugovor tretjega zavrniti, hkrati pa tretjega opozoriti, da lahko v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na premičnine (slike, kot je to konkretno razvidno iz točke II obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni dopustna. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tretjega glede odločitve v točki I in III izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

5. Prav tako je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno odločilo, da v konkretnem primeru tretji ni izkazal, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odlog izvršbe po prvem ali drugem odstavku 73. člena ZIZ. Izvršilno sodišče namreč lahko odloži izvršbo na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listini, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Teh okoliščin tretji v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspel izkazati. Enako velja tudi glede zakonskega pogoja iz drugega odstavka 73. člena ZIZ; to je, da mora tretji za uspeh predloga za odlog izvršbe glede določenega predmeta izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo na ta predmet pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

6. V predlogu za odlog izvršbe te nenadomestljive ali težko nadomestljive škode tretji sploh ni z ničemer konkretiziral, kar po drugi strani pomeni, da so pritožbene navedbe v tej smeri prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer pa neugodne posledice prodaje v izvršbi po ceni, nižji od ocenjene vrednosti, niso relevantne za odlog izvršbe po drugem odstavku 73. člena ZIZ.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi (točka II izreka izpodbijanega sklepa) odločilo, da se predlogu za odlog izvršbe v skladu z določbo tretjega odstavka 73. člena ZIZ vendarle ugodi, upoštevaje ob tem predlog upnika, ki je postavil za odlog izvršbe pogoj, da tretji, ki je zahteval odlog, položi varščino (v roku petnajst dni) v višini 33,00 EUR na ustrezen transakcijski račun (in ob predložitvi dokazila o plačilu varščine). Glede višine odmerjene varščine pa je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo predlogu upnika in je konkretno varščino odmerilo zgolj ob upoštevanju ocenjene vrednosti konkretnih premičnin (slik), ki jo je naredil postavljeni izvršitelj, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba. V tej zvezi je sodišče prve stopnje prezrlo, da bi moralo višino varščine določiti ob uporabi splošne določbe iz drugega odstavka 39. člena ZIZ tako, da varščina ustreza vrednosti uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti (upoštevaje ob tem po potrebi tudi znesek predvidenih stroškov in škode, ki lahko upniku nastane zaradi odloga).

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava teh pravno pomembnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (niti ni dalo tretjemu procesne možnosti, da se v postopku na prvi stopnji izjavi o višini predlagane varščine, zato je šteti pritožbene navedbe in dokaze v tej smeri za pravočasne oz. pravno upoštevne), zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu (točka II izreka) pritožbi tretjega ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).