Jedro

Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganja dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jo z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2015 in št. ... z dne 28. 1. 2015 in da se tožeči stranki prizna pravica do povračila stroškov zdravljenja po specifikaciji in računu bolnišnice A. (tujina) z dne 18. 9. 2014 in 26. 1. 2015 v evrski protivrednosti 63.200,00 USD ter mu ta sredstva izplačajo v roku 15 dni in sicer: 44.749,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2014 dalje do plačila ter 5.691,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2015 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2015 in št. ... z dne 28. 1. 2015 in da se tožeči stranki povrnejo stroški zdravljenja in operativnega posega laparoskopske rekonstrukcije mitralne zaklopke, kot bi jo plačala za takšen poseg izvajalca v Republiki Sloveniji oziroma stroške, kot bi jih plačala za drug ustrezen postopek zdravljenja in operativnega posega v Republiki Sloveniji, če noben izvajalec ne zagotavlja laporoskopske rekonstrukcije mitralne zaklopke, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Iz izpovedi zaslišane priče prof. dr. B.B. je zaključilo, da za tožnika v Republiki Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, glede podrednega zahtevka pa štelo, da ZZVZZ pravico do zdravljenja v tujini zagotavlja v 23. členu, postopek, pogoje in način njenega uresničevanja ureja 44. člen, ki pa ne daje več pravice zavarovancu iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se sam odloči za zdravljenje v tujini, kljub temu, da možnosti za zdravljenje doma niso izčrpane, da bi dobil povrnjene stroške kot jih zahteva.

2. Pritožuje se tožnik. Navaja, da je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem prejel le odgovor na tožbo, kljub temu, da je na prvem naroku za glavno obravnavo opozoril, da mu dokazi, ki jih je toženka predlagala (mnenje konzilija zdravnikov Kliničnega centra za kirurgijo srca in ožilja klinike C. v UKC D.. z dne 16. 1. 2015 in mnenje konzilija v UKC E.), niso bili dostavljeni. Dostavljen mu ni bil niti upravni spis toženke in je tako sodišče samo presojalo upravni spis, ne da bi tožniku v postopku bila dana možnost, da se o ugotovitvah v navedenih mnenjih izjasni. Pritožba nadalje meni, da je sodišče na naroku 10. 5. 2016 zavrnilo drugo pripravljalno vlogo tožnika z dne 6. 5. 2016, skupaj s predloženimi dokazi in se pri tem sklicevalo na četrti odstavek 286. a člena ZPP. Sklicevanje na citirano določilo v tem primeru ne pride v poštev, sodišče na tem naroku zadeve ni zaključilo in je o zadevi odločalo na naslednjem naroku šele 18. 8. 2016. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je tožniku onemogočilo izvajanje kakršnihkoli dokazov in je izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika in priče dr. B.B., slednjega očitno po predlogu tožene stranke, saj se je na zaslišanju izkazalo, da je pravzaprav on tisti, ki je avtor tožniku nikoli predstavljenih in vročenih mnenj zdravniškega konzilija UKC D. o tem, da se zdravstvena storitev, ki jo je bil tožnik udeležen v Ameriki, izvaja tudi v Sloveniji. Tožeča stranka je navajala vrsto argumentov in razlogov, ki dokazujejo, da se tovrstne operacije (laparoskopska rekonstrukcija mitralne zaklopke) v Sloveniji ne izvajajo, saj je bilo tožniku v postopku priprave na poseg v Sloveniji jasno in večkrat povedano, da se v Sloveniji lahko izvrši le zamenjava zaklopke, ne pa njena poprava, z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo, tako v samem operativnem posegu (klasično odprtje prsnega koša), kot v postoperativnem zdravljenju, ki jih je deloma povzela iz pričanja dr. B.B. tudi sodba. Zaradi tega je tožeča stranka tudi predlagala, da se imenuje neodvisni objektivni izvedenec, ki ni član konzilije UKC D. in UKC E. in ki ima dovolj izkušenj na tem segmentu, da lahko objektivno in realno oceni, ali se operacija, kakršen je bil udeležen tožnik, v resnici lahko izvede tudi v Sloveniji. Sodišče je dokaz z izvedencem zavrnilo. Tožniku je bila tako preprečena možnost, da svojo trditveno podlago sploh dokazuje. Sodišče se tudi v ničemer ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 173/2001, ki je po mnenju tožeče stranke zastarela in bila sprejeta še preden je bil sprejet Zakon o pacientovih pravicah. V kolikor se nudijo zdravstvene storitve v Republiki Sloveniji glede opisanega posega in zagotavlja vsaj približen standard pritožba očita toženi stranki, da ta ni predstavila nobenih standardov tovrstnega zdravljenja v Republiki Sloveniji, temveč se je zgolj pavšalno sklicevala na nekakšna mnenja zdravstvenih konzilijev. Pri tem obrazložitev v točki 9 izpodbijane sodbe tudi ne navaja, kateri standardi in normativi naj bi se za tožnikov primer uporabljali in je obrazložitev v tem delu povsem prazna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi prišlo do kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 18. 8. 2016 sprejelo dokazni sklep, da se predlagani dokazi tožeče stranke zavrnejo. Temu je tožeča stranka ugovarjala. Sodišče na glavni obravnavi ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. V točki 10 je v zvezi z navedbo tožnika, da ni prejel mnenja konzilija tako prve kot druge stopnje in ne upravnega spisa tožene stranke, pojasnjevalo postopek v predsodnem upravnem postopku, ne pa postopek pred sodiščem prve stopnje.

6. Ob takšni obrazložitvi zavrnitve substanciranih dokaznih predlogov za postavitev sodnega izvedenca in zahteve tožnika na glavni obravnavi dne 10. 5. 2016, da se mu dostavi mnenje konzilijev tako UKC D. kot UKC E. in upravni spis tožene stranke, pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določbe 278. člena ZPP sodišče lahko z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži. 8. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganja dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jo z morebitno vložitvijo pritožbe napade (tako v sklepu VS RS VIII Ips 144/2014 z dne 10. 12. 2013 in VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014).

9. Glede na navedeno tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do izjave v postopku oziroma načelu kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagane dokaze, bodisi njihovo neizvedbo ustrezno obrazložiti.

10. Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.