Jedro

Pri ugotavljanju uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu je treba upoštevati znesek ugotovljene tožnikove terjatve (kot tožnikov uspeh) in znesek, v zvezi s katerim je bil postopek ustavljen zaradi delnega umika tožbe (kot uspeh tožene stranke). Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik ta del tožbe umaknil zato, ker naj bi tožena stranka svojo obveznost do tožnika izpolnila po vložitvi tožbe. Tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu je torej znašal 72,6 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 538,56 EUR, v 15 dneh in pod izvršbo."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v znesku 16.777,12 EUR, ki jo je dolžna tožena stranka tožniku poravnati skladno s pravnomočnim sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave na način, kot je določen v tem sklepu o potrditvi te prisilne poravnave z dne 12. 9. 2016. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je v preostalem sklep o izvršbi z dne 29. 10. 2015, nad deležem poplačila terjatve tožnika s potrjene prisilne poravnave, razveljavilo in tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S sklepom, ki prav tako ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe glede zahtevka v znesku 6.344,36 EUR bruto postopek v tem delu ustavilo.

2. Zoper odločitev o stroških (smiselno pa zoper del odločitve, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške) se pritožuje tožnik in navaja, da je sodišče prve stopnje pri tej svoji odločitvi napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo zakon. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obe stranki uspeli približno do ene polovice, saj je tožnik uspel s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka. Dejstvo je, da je bil tožnik upravičen do določenih prejemkov iz delovnega razmerja, ki mu jih delodajalec ni plačal, tako da je bila sodna pot edina možnost za zavarovanje tožnikovih interesov. Tudi za toženo stranko ni bilo dvoma, da je tožnik upravičen do zneska 13.407,00 EUR, kar pomeni, da je z zahtevkom v pretežni meri uspel. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da mu prizna priglašene stroške postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je uspel s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka. Pri ugotavljanju uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu je treba upoštevati znesek ugotovljene tožnikove terjatve (kot tožnikov uspeh) in znesek, v zvezi s katerim je bil postopek ustavljen zaradi delnega umika tožbe (kot uspeh tožene stranke). Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik ta del tožbe umaknil zato, ker naj bi tožena stranka svojo obveznost do tožnika izpolnila po vložitvi tožbe. Tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu je torej znašal 72,6 %.

7. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2017 priglasil stroške za dopolnitev tožbe (ta dopolnitev tožbe ima dejansko naravo tožbe po prvem odstavku 180. člena ZPP, saj jo je tožnik oblikoval na podlagi sklepa sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 111/2016 z dne 16. 2. 2016, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo potem, ko mu je bila zadeva odstopljena v pristojno reševanje s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 129995/2015) v višini 600 točk po tarifni št. 15/1/a Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015), za sestavo pripravljalne vloge 100 točk (tarifna št. 15/2 OT), administrativne stroške v višini 2 % (člen 11/3 OT), DDV v višini 22 % (člen 12/2 OT) in sodno takso za ugovor in dopolnitev tožbe v višini 386,00 EUR. Tožena stranka stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasila.

8. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spisovno dokumentacijo ugotavlja, da je tožnik pravdne stroške (razen priglašene sodne takse za ugovor) priglasil v skladu z določbami OT in Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je zgoraj navedene pravdne stroške ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (člen 13/1 OT) odmerilo na znesek 399,83 EUR, tožniku pa je priznalo tudi stroške sodne takse za dopolnitev tožbe v znesku 342,00 EUR. Skupni priznani stroški tožnika tako znašajo 741,83 EUR, glede na uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu (72,6 %) pa je tožnik upravičen do povrnitve dela teh stroškov v znesku 538,56 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za ugovor, saj iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik ugovor sploh podal oziroma plačal sodno takso za ugovor. Pritožbeno sodišče tudi ni odločilo o zakonskih zamudnih obresti v primeru, če bi tožena stranka prišla s plačilom prisojenih sodnih stroškov v zamudo, saj tožnik zakonskih zamudnih obresti v okviru priglasitve stroškov ni uveljavljal. 9. Ker je bila tožnikova pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem pa tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika in o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.