Jedro

Ker se je obdolženec z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal, ni bilo niti dejanske potrebe niti zakonske podlage, da bi mu policistka odredila strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti z etilometrom, saj so policisti dolžni to storiti le v primeru, če preizkuševalec oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.

Izrek

Pritožba obdolženca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po C točki IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 in mu izreklo globo v višini 570 EUR, stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila znamke Renault tip C., reg. št. ..., ki se po pravnomočnosti sodbe proda. Sodišče je obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka – sodno takso, stroške vleke zaseženega vozila v višini 113,54 EUR, stroške hrambe zaseženega vozila za mesece junij in julij 2010 v višini 128,70 EUR ter nadaljnje stroške hrambe zaseženega vozila, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina.

Proti takšni sodbi se pritožuje obdolženec zaradi kršitev določb materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da se vse njegove dosedanje navedbe upoštevajo tudi kot pritožbene k tem pa še dodaja, da se z rezultatom alkotesta ni mogel strinjati, saj tega dne pred opravo preizkusa z elektronskim alkotestom sploh ni užival alkohola in je zato zahteval strokovni pregled, kar je policistka odločno odklonila rekoč, da je zanjo postopek končan. Že v zagovoru je poudarjal, da je elektronski alkotest zgolj indikator, da njegov rezultat zgolj napotuje policijo, da odredi strokovni pregled, na katerem se na zakonit način in z zakonito merilno napravo ugotovi prisotnost alkohola v organizmu. Postopki policistov zoper njega so nekorektni in nezakoniti, saj je večkrat bil testiran z alkotestom in je vedno zahteval strokovni pregled, a mu ga niso odredili, kar je skrajno nerazumljivo in nesprejemljivo. Njegovih zatrjevanj, da je preizkus bil opravljen takoj po ustavitvi in da ni bil upoštevan vpliv kajenja, je sodišče ocenilo zmotno in premalo kritično, saj sama zaprisega priče in njen status ne dajeta nobene garancije za resničnost izpovedi. Policisti so del represivnega organ in ima interes, da njena obtožba uspe, zato so lahko spregledane njihove napake, ki jih nočejo priznati. Policijski zapisniki se podpisujejo zelo pavšalno in nekritično do posledic, ki jih ima tak podpis dokumenta. Ko je podpisal zapisnik o preizkusu z alkotestom, se je samoobtožil. Pred podpisom ni bil opozorjen na posledice. Strinjanje z rezultatom ne pomeni priznanja alkoholiziranosti, temveč zgolj potrditev, da je na napravi rezultat, ki ga zatrjuje policist, vendar ta podatek ne predstavlja zakonite enote, ki se jo mora pridobiti izključno z merilno napravo. Policija niti enkrat ni na zakonit način dokazala, da je kršil zakon in vse svoje obtožbe glede alkoholiziranosti utemeljuje na nezakonit način. Sodišče takšnim obtožbam ne bi smelo slediti, temveč bi jih moralo zavreči. Poudarja, da strokovni pregled ni bil odrejen zato, ker ga ni hotela odrediti policistka in ne zato, ker bi se obdolženec strinjal z rezultatom, kot zmotno ugotavlja sodišče. V zapisniku pa tudi ni nikjer navedeno, da je kazal znake nezanesljivega ravnanja ali kaj podobnega. Če obstaja v zvezi z njegovimi navedbami še kakšen dvom, naj si sodišče pridobi podatke, katera pooblaščena ustanova je napravo, s katero je bila opravljena sporna zaznava alkohola, pregledala in o tem, ali ta naprava izpolnjuje vse zahteve po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za etilometre.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje po podanem pisnem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku ocenilo tako storilčev zagovor kot tudi izvedene dokaze in na podlagi tega ugotovilo, da je 6. 6. 2010 ob 8.45 uri obdolženec vozil osebni avtomobil v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom alkohola, saj je bilo s pravilno opravljenim preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je ob upoštevanju tolerance proizvajalca elektronskega alkotesta in mnenja Inštituta za sodno medicino imel v organizmu najmanj 0,50 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pri tem je prvostopenjsko sodišče z jasnimi in prepričljivimi razlogi odgovorilo na vse obdolženčeve navedbe podane v pisnem zagovoru, zato se v zvezi s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče vse njegove navedbe, dane v zagovoru upošteva tudi kot pritožbene, pritožbeno sodišče le pridružuje razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku navedlo prvostopenjsko sodišče. Le-to je med drugim pravilno ocenilo kot nesprejemljive navedbe v zagovoru, da je preizkus alkoholiziranosti bil opravljen takoj po ustavitvi in je za takšno oceno navedlo prepričljive razloge v predzadnjem odstavku obrazložitve na 3. strani izpodbijane sodbe o prekršku. K tem razlogom pritožbeno sodišče dodaja le še to, da že zaradi preverjanja dokumentov, ugotavljanja identitete voznika in pojasnil v zvezi z uporabo alkotesta poteče vsaj 5 minut pred dejansko opravo preizkusa z alkotestom, sicer pa ni nobenega dvoma o tem, da se je z opravo preizkusa čakalo 5 minut, saj to izhaja iz zapisnika, ki je javna listina in je dokaz o poteku postopka in njegovi vsebini, to pa je potrdila tudi policistka N. R., ki je vodila postopek. Čeprav je priča policistka in je zaposlena pri represivnem državnem organu, to ni razlog, da ji sodišče ne bi verjelo. Sodišče zaslišani priči ni sledilo (zgolj) zato, ker je policistka in je prisegla, da bo pričala po resnici, temveč zato, ker je njena izpovedba bila jasna, prepričljiva in skladna z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno in premalo kritično ocenilo njegova zatrjevanja, da je preizkus bil opravljen takoj po ustavitvi in da ni bil upoštevan vpliv kajenja.

Sicer pa tako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom bil izveden pravilno, saj to izhaja iz zapisnika o preizkusu z elektronskim alkotestom, ki je obdolžencu bil prebran in ga je tudi podpisal, s čimer je potrdil, da je postopek potekal tako, kot je navedeno v tem zapisniku. Kako so potekali drugi predhodni postopki preizkusa alkoholiziranosti, za obravnavano zadevo ni relevantno in so pritožbene navedbe o tem, da so že v predhodnih postopkih policijski postopki bili nezakoniti in nekorektni, neupoštevne.

Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljene koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu. Res je, da je elektronski alkotest zgolj indikator, kot je trdil obdolženec v zagovoru in pri tem vztraja tudi v pritožbi, vendar pa ne drži, da njegovi rezultati zgolj napotujejo policijo, da odredi strokovni pregled. V skladu s I. odst. 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Med te naprave sodijo tudi elektronski alkotest znamke Drager 6810, s katerim je bil preizkušen obdolženec. V primerih, ko se preizkušanec v postopku preizkusa alkoholiziranosti z rezultatom, ki ga pokaže takšen elektronski alkotest, strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, kar je kritičnega dne obdolženec na kraju samem storil in je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in je potrdila tudi zaslišana priča N. R., preizkus alkoholiziranosti v skladu z določbo II. odst. 132. čl. ZVCP-1 s tem tudi končan. Pri tem predstavlja rezultat, ki ga pokaže elektronski alkotest koncentracijo alkohola, katero je preizkušanec imel v organizmu, čeprav je bila ugotovljena potem izdihanega zraka. Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti je tako bila ugotovljena na zakonit način in zato ne držijo pritožbene navedbe, da je predlagatelj postopka kršil zakon in da je vse svoje obtožbe glede alkoholiziranosti utemeljeval na nezakonit način. Postopek preizkusa alkoholiziranosti na kraju samem potekal v skladu z določbami ZVCP-1 in ker se je obdolženec z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal, ni bilo niti dejanske potrebe niti zakonske podlage, da bi mu policistka v skladu s V. odst. 132. čl. ZVCP-1 odredila strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), saj so policisti dolžni to storiti le v primeru, če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Obdolženec pa tudi sam priznava, da je s podpisom zapisnika potrdil, da je na napravi bil rezultat, ki je naveden v zapisniku, ker pa je ta rezultat presegel mejo dovoljene količine alkohola v organizmu, pomeni to posredno tudi strinjanje z ugotovitvijo, da je vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola. Policist obdolženca na možnost nestrinjanja z rezultatom vsekakor ni dolžan posebej opozoriti, saj je obdolženca dolžan le vprašati, ali se z rezultatom strinja ali ne, pri čemer upošteva obdolženčevo izjavo in jo vpiše v zapisnik pod rubriko I/4. Prav tako ni potrebno v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti navajati, da je preizkušanec kazal znake alkoholiziranosti, kot neutemeljeno poudarja obdolženec v pritožbi, saj to ni pogoj za zakonitost odredbe policista za opravo preizkusa z alkotestom. Če se z vsebino zapisnika obdolženec ne bi strinjal, bi to moral povedati že ob sestavljanju zapisnika in zahtevati, da se vanj vnesejo pripombe in ga šele nato podpisati. V kolikor obdolženec policijske zapisnike podpisuje pavšalno in nekritično do posledic, ki jih ima podpis takšnega dokumenta, s tem prevzame riziko, da potrdi dejstva, ki izhajajo iz zapisnika, kot točna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je obdolženec odrasla polnoletna oseba in se je nedvomno zavedal posledic podpisa zapisnika oz. strinjanja z rezultatom, ki ga je pokazal alkotest. V kolikor pa je obdolženec zahteval strokovni pregled oz. izrazil strinjanje z rezultatom po tem, ko je že brez pripomb podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, pa takšnega nestrinjanja ni mogoče več upoštevati, s podpisom zapisnika je namreč postopek preizkusa alkoholiziranosti zaključen.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o tem, da elektronski alkotesti ne izpolnjujejo pogojev po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za etilometre in pritožbeni predlog in da naj pritožbeno sodišče pridobi podatke o tem, ali alkotest izpolnjuje vse zahteve po navedenem pravilniku. Ker elektronski alkotesti niso etilometri, zanje ne veljajo določbe, na katerega se sklicuje obdolženec in ni mogoče dobiti podatkov o skladnosti alkotesta z določbami pravilnika. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o uporabi nezakonskih merilnih naprav, o nepravilnem postopanju policistov pri preverjanju alkoholiziranosti obdolženca in ugotavljanju stopnje koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v strokovno in zakonito postopanje policistov, saj za kaj takega v spisovnem gradivu tudi ni najti nobenega razloga. Ker je postopek preizkusa alkoholiziranosti bil izveden pravilno, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba o prekršku temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča obdolženec s svojimi pritožbenimi navedbami neprepričljiv in je bil po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno spoznan za odgovornega storitve prekrška po čl. 130/IV C ZVCP-1. Sodišče prve stopnje pa je obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z eventuelnim naklepom in to ustrezno obrazložilo.

Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 165. čl. ZP-1 ugotovilo, da je bila glavna sankcija - globa izrečena v zakonsko predpisani višini, utemeljeno pa mu je bila v skladu s I. odst. 25. čl. ZP-1 izrečena tudi stranska sankcija odvzema motornega vozila, česar pa pritožnik izrecno ne problematizira. Pri izreku globe je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je globa za ta prekršek predpisana v določenem znesku 570 EUR in mu je predpisano globo tudi izreklo, medtem ko mu kazenskih točk ni izreklo, saj zaradi predhodno izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolženec ni več imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja. Tudi izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila, ki je last obdolženca je prvostopenjsko sodišče ustrezno utemeljilo in pri tem pravilno upoštevalo okoliščine iz 26. čl. ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, te okoliščine pa je sodišče prve stopnje navedlo v zadnjem odstavku na 4. strani in prvem odstavku na 5. strani sodbe o prekršku. Ker so razlogi za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila jasni in prepričljivi, jih v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče sprejema za svoje in jim v celoti pritrjuje.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijano sodbo o prekršku v celoti potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. čl. ZP-1. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.