Jedro

Tožnik ni le zamujal na delo, ampak se tudi ni registriral ob prihodih ali odhodih na delo, za kar bi moral oddati ustrezni obrazec, ki pa ga večkrat ni oddal, čeprav je bila to njegova obveznost. Enkrat je takoj po prihodu na delo koristil odmor za malico. S tem je motil delovni proces in povzročal toženki organizacijske težave, saj tudi iz izpovedi sodelavcev izhaja, da so morali podaljševati svoje delo po opravljenih 12 urnih dnevnih ali nočnih izmenah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 23. 12. 2021 (točka I izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je podala toženka tožniku, nezakonita in se odpravita sklep toženke št. ... z dne 17. 7. 2020 ter sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 9. 2020; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je trajalo do dne 19. 10. 2021 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je toženka dolžna tožniku za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje (z izjemo obdobja od 16. 10. 2020 do 17. 12. 2020, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu) do dne 19. 10. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in mu za to obdobje obračunati bruto mesečno plačo v višini 1.725,29 EUR (zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki ga tožnik prejema od 18. 12. 2020 dalje v mesečnem znesku 682,49 EUR neto oziroma 892,50 EUR bruto), od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, vse v 8 dneh; da je toženka dolžna tožniku za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje (z izjemo obdobja od 16. 10. 2020 do 17. 12. 2020, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu) do dne 19. 10. 2021 plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 in 2021 v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila; da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati povračilo v višini 10 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II izreka); odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške predhodnega postopka pri delodajalcu in stroške sodnega postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, podane pa so bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14, in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba oziroma neuporaba posameznih določb ZPP), kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče je glede presoje pravočasnosti nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede očitka izdelave SPIN poročil in pošiljanja informativnih biltenov. Ti očitki niso časovno opredeljeni, sodišče pa je presojalo le listinske dokaze, ki jih je predložila toženka glede navedenih očitkov, kar pa ne more nadomestiti njene trditvene podlage. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima zamuda operaterja posledice za delovanje klicnega centra. Ker nikoli ni bilo nobene napake v posledici tožnikove zamude, je te zamude sodišče ocenilo hipotetično in dejanskega stanja ni ugotavljalo, toženka pa ni nasprotovala trditvam, da škoda ni nastala. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede očitka zamujanja na delo, zamud z odmora, predčasnega koriščenja odmora in predčasnega odhoda z dela. Nobeden od zaslišanih ni izpovedal, da bi tožnik motil delovni proces, da bi prišlo zaradi tega do organizacijskih težav ali celo do napak. Ob tem tožnik poudarja, da so bile zamude minorne in navaja, da nekajminutno zamujanje na delo po sodni praksi (sodba VDSS Pdp 1197/2011) ni tehten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi tožnikovih sodelavcev, da so se napake pri izdelavi SPIN poročil dogajale vsem, ki so jih opravljali, da pa zaradi teh ni bil nihče sankcioniran z odpovedjo oziroma s kakšnim milejšim ukrepom. Enako velja tudi v zvezi z očitkom pošiljanja dnevnih informativnih biltenov, saj sodišče ni upoštevalo, da so tožnikovi sodelavci izpovedali, da ni definirano, kateri od dveh operaterjev, ki delata v isti izmeni, je zadolžen za pošiljanje teh biltenov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Nekonkretizirana sta očitka, da je sodišče storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi ni navedeno, kje naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako tudi ne, da bi bil izrek sodbe nerazumljiv, v nasprotju samemu sebi ali razlogom sodbe, ob preizkusu po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo, da sodba sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih ali da bi bili ti nejasni ali med seboj v nasprotju. V pritožbi tudi ni navedeno, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Enako velja tudi za očitek o relativnih bistvenih kršitvah določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ne navaja, katere posamezne določbe ZPP niso bile uporabljene oziroma niso bile uporabljene pravilno.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitkom glede izdelave SPIN poročil in pošiljanja dnevnih informativnih biltenov. Pravočasnosti ni presojalo le ob upoštevanju listinskih dokazov, saj je dokazno ocenilo tudi izpoved priče A. A., kar izhaja iz točke 11 obrazložitve. Natančno je v naslednji točki obrazložilo, da je toženka zadostno konkretizirala očitane kršitve glede SPIN poročil in pošiljanja dnevnih informativnih vidikov, tako da je časovno jasno, na katere očitke se odpoved nanaša. Ob tem je tudi pravilno ugotovilo, da so se kršitve z nepošiljanjem oziroma prepoznim pošiljanjem biltenov dogajale ves čas. Ker je bila trditvena podlaga toženke ustrezna, so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnikove zamude, ki mu jih toženka očitala v opozorilu z dne 2. 7. 2019, niso tako minorne, kot je in jih zatrjuje tožnik, saj iz izpisa ARDČ za tožnika za maj in junij 2019 izhaja, da je tožnik prišel na delo 15. 5. 2019 skoraj 6 minut prepozno, dne 9. 6. 2019 je zamudil za eno uro in skoraj 57 minut, 10. 6. 2019 pa za dobrih 11 minut in pol. Na podlagi listin in izpovedi prič B. B. in C. C. je nadalje ugotovilo, da je bil tožnik že pred izdajo opozorila z dne 2. 7. 2019 večkrat opozorjen na zamujanje in druge kršitve v zvezi z delovnim časom. S kršitvami pa je nadaljeval tudi v obdobju od 5. 9. 2019 do 24. 4. 2020, kar je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v točki 23 obrazložitve, ne samo na podlagi listinskih dokazov, ampak tudi z izpovedbama prič D. D. in B. B. ter tožnika.

9. Ker tožnik ni le zamujal na delo, ampak se tudi ni registriral ob prihodih ali odhodih na delo, za kar bi moral oddati ustrezni obrazec v DGZR, ki pa ga večkrat ni oddal, čeprav je bila to njegova obveznost. Enkrat je takoj po prihodu na delo koristil odmor za malico. S tem načinom je motil delovni proces in povzročal toženki organizacijske težave, saj tudi iz izpovedi sodelavcev izhaja, da so morali podaljševati svoje delo po opravljenih 12 urnih dnevnih ali nočnih izmenah. Čeprav izrecno nobeden od sodelavcev ni izrecno izpovedal, da je tožnik motil delovni proces, je delo, ki ga tožnik ni opravil, moral opraviti eden izmed njegovih sodelavcev. Da ni bilo nikoli nobene napake v posledici tožnikovih zamud, gre zahvala sodelavcem in ne tožniku, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče zamude in predčasne odhode tožnika z dela ali na odmor ocenilo le hipotetično, najmanj neprimerne, saj so ti v času njegove neupravičene odsotnosti poskrbeli, da toženki ni nastala škoda, ki bi ji zaradi tožnikovega ravnanja lahko nastala.

10. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sodno prakso, in sicer sodbo VDSS Pdp 1197/2011, iz nje namreč ne izhaja, da nekajminutno zamujanje na delo ni tehten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je bilo v tej zadevi ugotovljeno, da tožnik na delo na dan očitan v opozorilu ni zamudil, za dan, na katerega pa je na delo zamudil šest minut, pa mu kršitev ni bila očitana.

11. Glede na to, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila le zaradi napake pri izdelavi SPIN poročil ali nepodpisa tiskanega poročila ob predaji izmene, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi. Nepomembno pa je tudi navajanje, da so tožnikovi sodelavci izpovedali, da ni definirano, kateri od dveh operaterjev, ki delata v isti izmeni, je zadolžen za pošiljanje dnevnih informativnih biltenov. To namreč pomeni tudi, da ni zadolžen le eden, zato si to delo delita.

12. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj mu je toženka zakonito v skladu s 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) na podlagi določb 85., 87. in tretje alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji).

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se pritožba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (165. in 154. člena ZPP).