Jedro

142. člen ZdavP-1, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za odlog oziroma za zadržanje davčne izvršbe, velja za primer, kadar se zoper sklep o izvršbi pritoži davčni dolžnik. Pravno sredstvo 142. člena je torej omejeno tako na osebo (zgolj dolžnik), kot tudi na pravno sredstvo (zgolj pritožba). Trditve tožnika, da je za vsa pravna sredstva, ki so vložena zoper odločbo davčnega organa (torej tudi za ugovor dolžnikovega dolžnika), možno uporabiti določilo omenjenega člena za odlog izvršbe, torej nimajo podlage v določbah zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 46410-143/2004-6-11-95/GB z dne 9. 9. 2004, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za zadržanje začetka davčne izvršbe. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, da je v danem primeru pritožnik kot dolžnikov dolžnik ugovarjal zoper sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2004, v ugovoru pa je tudi predlagal odlog prisilne izterjave, do rešitve njegovega ugovora. Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje pravilno odločil, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za zadržanje izvršbe, saj je to možno le do odločitve o pritožbi pod določenimi pogoji, kot to določa 142. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04). Pri tem tožena stranka tudi meni, da je tolmačenje prvostopnega organa, da je zadržanje izvršbe vezano na vložitev pritožbe in ne ugovora pravilno, saj 143. člen zakona določa, da ugovor že sam po sebi zadrži davčno izvršbo. Nadalje iz spisovnega gradiva, niti iz pritožbenih navedb, ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, da so bile v postopku za ugotavljanje pogojev za odlog plačila davčnega dolga storjene nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožena stranka je namreč ugotovila, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za odlog prisilne izterjave. Vložitev ugovora namreč sama po sebi pomeni, da je potrebno izdati bodisi nadomestni sklep, bodisi je potrebno odstopiti reševanje ugovora drugostopnemu organu, s čimer se zadrži izvršitev sklepa že po samem zakonu.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne more strinjati, saj temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter nepravilni uporabi določb postopka. Pravno tolmačenje 142. člena ZDavP-1 je napačno. Po njegovem je pravilno takšno tolmačenje, da je za vsa pravna sredstva, ki so vložena zoper odločbe davčnega organa, možno uporabiti določilo omenjenega člena za odlog izvršbe. Tožena stranka sama ugotavlja, da je zadržanje do odločitve o pritožbi možno le pod pogoji, ki jih določa 142. člen zakona. V konkretnem primeru bi davčni organ moral predhodno razčistiti dejansko stanje celotne zadeve in v kolikor bi ocenil, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, ima že v samem zakonu podlago, da začetek davčne izvršbe zadrži. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj iz predloženih dokazov izhaja, da dolžnik tožniku kot dolžnikovem dolžniku ne oporeka dejstva, da je tožniku dostavil blago slabe kvalitete, zaradi česar med njima potekajo pogovori o rešitvi nastale situacije. Pokaže se, da ima dolžnik do tožnika terjatev, vendar je ta po višini sporna. Že iz tega razloga bi morala tožena stranka vsaj odložiti izvršbo do rešitve osnovnega problema. V kolikor bi naslovni organ izterjal od tožnika obveznosti, ki jih ima ta do dolžnika, bi s tem grobo posegal v pogodbeni odnos med njima in bi onemogočil tožniku, da še nadalje uveljavlja v pobot vse reklamacije, ki jih bo še prisiljen priznati za prodane čevlje, kakor tudi njegova prizadevanja, da vse neprodane čevlje, vrne. Najprej bi bilo potrebno ugotoviti sporno terjatev, ki bi jo v primeru nesoglasja določilo sodišče in šele nato bi lahko tožeča stranka nadaljevala s svojim postopkom. V nasprotnem primeru bi tožnik utrpel nepopravljivo in nenadomestljivo škodo.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločbo tožene stranka odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj povrne stroške postopka s pripadki.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik v konkretni zadevi podal ugovor zoper sklep o izvršbi, kot dolžnikov dolžnik, kar ureja ZDavP-1 v svojem 160. členu. 3. odstavek omenjenega člena tudi določa, da v primeru, če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek izvršbe, do rešitve ugovora. 142. člen istega zakona, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za odlog oziroma za zadržanje davčne izvršbe, velja za primer, kadar se zoper sklep o izvršbi pritoži davčni dolžnik. Pravno sredstvo 142. člena je torej omejeno tako na osebo (zgolj dolžnik), kot tudi na pravno sredstvo (zgolj pritožba). Trditve tožnika, da je za vsa pravna sredstva, ki so vložena zoper odločbo davčnega organa (torej tudi za ugovor dolžnikovega dolžnika), možno uporabiti določilo omenjenega člena za odlog izvršbe, torej nimajo podlage v določbah zakona. Pomemben je še 140. člen zakona, ki pravi, da davčni organ s sklepom zadrži že začet postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku (in ne morda dolžnikovemu dolžniku) dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka oziroma do vložitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi, med drugim tudi iz 160. člena tega zakona. Do zadržanja že začetega postopka davčne izvršbe, torej ne pride na predlog dolžnikovega dolžnika, pač pa po samem zakonu, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka oziroma kot je pravilno navedel že organ druge stopnje, v primeru, če je ugovor dolžnikovega dolžnika utemeljen oziroma v primeru, da ni utemeljen, za čas do rešitve ugovora dolžnikovega dolžnika pri davčnem organu druge stopnje. Z drugimi besedami to meni, da bo davčni organ sam zadržal že začet postopek davčne izvršbe, v primeru ko bo in če bo ugotovil, da so v primeru tožnika podani pogoji iz 160. člena ZDavP-1. Morebitni predlog dolžnikovega dolžnika za zadržanje začetka postopka davčne izvršbe nima torej na to odločitev davčnega organa nobenega vpliva.

Ker je v danem primeru sporno pravno vprašanje, predlagani dokaz z zaslišanjem strank ne bi mogel v ničemer pripomoči k rešitvi tega spora. Dokazni predlog je hkrati nedopustna tožbena novota iz člena 14/3 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane določbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno opaziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.