Jedro

Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. Njihov predmet so relativne (subjektivne) pravice civilnega prava, te pa učinkujejo le inter partes.

Izrek

Reviziji se ugodi.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino za škodo, ki je posledica 7. 5. 1996 v hotelu M. nastalega škodnega dogodka, v katerem se je pri praznjenju frizerskega salona hudo porezal z razbitim steklom oziroma ogledalom.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen zaradi presoje o odsotnosti pasivne legitimacije tožene stranke: za tožnikovo škodo je odgovoren njegov delodajalec, samostojni podjetnik M. S., podizvajalec oziroma kooperant tožene stranke, ki (ker) je z letno pogodbo št. ... (v nadaljevanju pogodba) in z dogovorom k tej pogodbi (v nadaljevanju dogovor), sklenjenima s toženo stranko, prevzel obveznost zagotoviti svojim delavcem varnost pri delu na objektu.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal revizijskemu sodišču, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožena stranka je v letu 1996 opravljala prenovo sanitarij v hotelu M. Kot podizvajalec je pri teh delih sodeloval samostojni podjetnik M. S. s svojimi delavci, med katerimi je bil tudi tožnik. Na dan nastanka škodnega dogodka so se izvajala dela rušenja zidu. Vendar tožnik ni bil poškodovan pri rušenju zidu, pač pa pri selitvi opreme iz frizerskega salona, ki se nahaja v sklopu hotela. O tem med pravdnima strankama ni spora.(1) Nesporno je tudi, da je k selitvi opreme iz frizerskega salona delavce podizvajalca S. po naročilu svojega predpostavljenega napotil F. F., vodilni zidar tožene stranke na gradbišču(2), in sicer tako, da je L. S. naročil, naj to opravi s še dvema delavcema podizvajalca. Dejstva, ali je bilo delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, eno od del, ki jih je bil po pogodbi dolžan opraviti podizvajalec (oziroma, kot problem opredelita stranki in sodišče prve stopnje, ali se je škodni dogodek pripetil na gradbišču ali izven njega) sodišče prve stopnje, ker je štelo, da ni relevantno, ni ugotovilo, drugostopenjsko pa je tej tezi, ko je zavrnilo tožnikov pritožbeni očitek o napačni oceni izpovedi priče L. K., ki je med drugim izpovedala tudi, da se je nesreča pripetila izven delovišča, pritrdilo in kot pravilno sprejelo oceno o odločilnosti pogodbe in dogovora, na podlagi katerih naj bi bil za varnost svojih delavcev dolžan poskrbeti podizvajalec kot njihov delodajalec. V revizijskem postopku obe pravdni stranki (tožnik v reviziji, tožena stranka pa v odgovoru nanjo) trdita, da se je tožnik poškodoval izven delovišča, na kar pa navezujeta diametralno nasprotne pravne učinke: po prepričanju tožene stranke predstavlja ta okoliščina argument za presojo o odsotnosti njene odgovornosti, po prepričanju tožnika pa ob upoštevanju dejstva, da ga je na delo izven gradbišča napotila tožena stranka, argument za presojo o obstoju njene odgovornosti.

8. Tožnik v reviziji graja pravni zaključek, da tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti njegove varnosti pri opravljanju spornega dela, izpeljan iz ugotovitve, da je to obvezo s pogodbo in dogovorom nase prevzel tožnikov delodajalec. Trdi, da izpodbijani zaključek o prenosu skrbi za varnost svojih delavcev na podizvajalca temelji izključno na pogodbi in dogovoru, ki bi morala biti ocenjena v povezavi z drugimi dokazi, predvsem z izpovedbami prič, med katerimi posebej izpostavlja izpoved priče L. K. Zato ni bila ugotovljena bistvena okoliščina: kje je prišlo do poškodbe tožnika, v posledici česar je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno. Poudarja, da se je tožnik poškodoval pri delu izven gradbišča (čemur tožena stranka v odgovoru na revizijo pritrjuje), ki ni bilo predmet pogodbe in dogovora in ki ga je opravljal po nalogu tožene stranke, ki bi zato morala poskrbeti za varnost. 9. Stališče sodišč prve in druge stopnje o odločilnem vplivu ugotovitve, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe (na gradbišču), na presojo o neobstoju pasivne legitimacije tožene stranke, češ, da je odgovornost za varnost pri delu s pogodbo in dogovorom prevzel tožnikov delodajalec, je zmotno. Odškodninska odgovornost tožene stranke navkljub takemu dogovoru v pogodbi in dogovoru ni izključena. S pogodbo je M. S. prevzel povsem nekonkretizirano obveznost izvedbe »gradbenih del na objektih«(3) v letu sklenitve pogodbe.(4) M. S. je na gradbišču, kjer je bila tožena stranka ena od izvajalk, na podlagi z njo sklenjene pogodbe zagotovil določeno število svojih delavcev. Njegove delavce je sproti (t.j. glede na trenutne potrebe) k posameznim nalogam po ustaljeni organizaciji dela, ki jo ilustrira tudi obravnavani primer, razporejala prav tožena stranka.(5) Tudi k selitvi opreme iz frizerskega salona je tožnik pristopil po nalogu F. F., vodilnega zidarja tožene stranke. Pri tem ne more biti ključnega pomena, da F. F. naročila za izselitev opreme iz frizerskega salona ni naslovil neposredno (poimensko) na tožnika, pač pa je (zopet skladno z ustaljeno organizacijo dela) naročil delavcu podizvajalca L. S., naj to stori s še dvema delavcema; bistveno je, da je L. S. izvrševal naročilo tožene stranke. Razmerje med tožnikovim delodajalcem in toženo stranko je treba pravno opredeliti glede na njegovo vsebino. Vsebina konkretnega razmerja je glede na ugotovitve nižjih sodišč navzven spominjala na delovno razmerje: M. S. je očitno svoje delavce »posodil« toženi stranki, ki jim je (kot neformalni delodajalec) odrejala delo.(6) Navedeno dopušča sklepanje, da je šlo v resnici za atipično pogodbo o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari (600. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).(7) Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja, kar je bistvena značilnost tistih pogodb o delu, pri katerih je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. To pa pomembno vpliva na presojo o naročnikovi odškodninski odgovornosti.(8) Dejstva, ugotovljena v tej pravdi, omogočajo pravni zaključek, da je bil tožnik poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost tožene stranke. Posledica takšne ugotovitve je, pod predpostavko obstoja elementov civilnega delikta, njena odškodninska odgovornost.(9)

10. Nenazadnje je treba upoštevati, da je sodobno odškodninsko pravo vse bolj usmerjeno v oškodovanca kot njegov osrednji subjekt, kar poudarja tudi načelo »neminem laedere«, dvignjeno na raven temeljnega načela tako v času nastanka škodnega dogodka veljavnega ZOR (16. člen) kot sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (10. člen).(10) Primarna funkcija odškodninskega prava je izravnalna: odpravi naj položaj, v katerem se je znašel oškodovanec, in sicer tako, da odpravi oškodovančevo prikrajšanje.(11)

11. In še dodaten argument: v času nastanka škodnega dogodka je veljal Zakon o varstvu pri delu(12) (v nadaljevanju ZVD), ki je določal, da morajo na deloviščih, kjer opravlja dela hkrati več organizacij združenega dela in skupnosti(13), izvajalci del s pismenim dogovorom določiti skupne varstvene ukrepe in normative, skupno organizacijo varstva pri delu ter pravice in obveznosti delavcev, ki so odgovorni za zagotavljanje varnega delovnega okolja in varnih delovnih razmer (prvi odstavek 30. člena); če so se na delovišču nahajali tudi delavci nosilcev samostojnega osebnega dela, je bila dolžna organizacija združenega dela in skupnost v pismeni dogovor vključiti tudi zagotavljanje varstva pri delu teh delavcev in obveznosti takih nosilcev samostojnega osebnega dela (drugi odstavek istega člena ZVD). Skrbi za varnost delavcev nosilcev samostojnega osebnega dela (obrtnikov oz. kasneje samostojnih podjetnikov) pri delu in odgovornosti po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti za škodo, ki so jo pri tem utrpeli, torej organizacija združenega dela (kasneje gospodarska družba) ni bila razbremenjena, čeprav je z nosilcem osebnega dela sklenila dogovor iz 30. člena ZVD (do njega je lahko imela, če je kršil svoje obveznosti iz pismenega dogovora, pa je bila ta kršitev vzrok delavčeve škode, regresni zahtevek). A sicer pomembno pravno vprašanje, ali izvajalec sploh lahko s pogodbo veljavno prenese odgovornost za varnost pri delu na podizvajalca, v konkretnem primeru ni pomembno. Takšna pogodba je namreč pogodba obligacijskega prava. Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. Njihov predmet so relativne (subjektivne) pravice civilnega prava, te pa učinkujejo le inter partes. Pismeni dogovor v smislu določb 30. člena ZVD sta v konkretnem primeru predstavljala dogovor k letni pogodbi, delno pa tudi pogodba sama; oba pravna posla je tožena stranka sklenila z M. S., medtem ko tožnik ni bil pogodbena stranka, zato proti njemu ne učinkujeta.(14)

12. Zaradi zmotnega pravnega sklepa, da tožena stranka zato, ker je skrb za varnost delavcev M. S. prenesla s pogodbo in dogovorom na imenovanega, ni pasivno legitimirana, je izostala presoja o odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (in v primeru pritrdilnega odgovora o višini odškodnine). Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej tretji odstavek I. točke tožbe in tretji odstavek 3. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 13. 4. 2004. Op. št. (2): Tožnik v tožbi trdi, da »je 7. 5. 1996 delal po nalogu in navodilih F. F., delavca pri toženi stranki, ki je vodil skupino ljudi na gradbišču; v to skupino je spadal tudi tožnik.« Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo potrdi, da je škodnega dne delavce podizvajalca, med katerimi je bil tudi tožnik, najemnica frizerskega salona zaprosila za pomoč pri selitvi opreme iz frizerskega salona; F. F., ki je bil v tistem času vodilni zidar tožene stranke, je delavce podizvajalca napotil, naj pomagajo odstraniti frizersko opremo, vendar delavcem ni dajal nobenih navodil. Ni pa bila naročena nobena demontaža, kot je odstranjevanje ogledala.« Op. št. (3): 1. člen pogodbe se dobesedno glasi: »Predmet pogodbe je izvedba gradbenih del na objektih«.

Op. št. (4): Pogodba je naslovljena kot »Letna pogodba št. 9/96-III«.

Op. št. (5): Glej opombo 2. Op. št. (6): Primerjaj z zadevo II Ips 634/2004. Op. št. (7): Več o tem Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 723 in 742. Op. št. (8): Tako sodba II Ips 634/2004. Op. št. (9): Ibidem.

Op. št. (10): Glej Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1990, strani 10 do 13. Op. št. (11): Ada Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav 53/1993, stran 180. Op. št. (12): Uradni list SRS 47/86. Op. št. (13): Kot skupnosti so glede na določbe 1. člena ZVD mišljene (nekdanje) delovne skupnosti organizacij združenega dela, kmetijskih in drugih zadrug, poslovnih skupnosti, bank in zavarovalnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti in njihovih združenj, v delovnih skupnostih družbenopolitičnih organizacij ali družbenih organizacij in društev ter delovne skupnosti organov družbenopolitičnih skupnosti oziroma družbenih skupnosti in državnih organov.

Op. št. (14): Več o tem Petar Klarić in Martin Vedriš, Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 69.