Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 1.976.303 SIT s pripadki, v presežku za 1.723.697 SIT s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo, tako da je toženki naložilo, da mora plačati tožniku še 417,29 EUR (100.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2005 do plačila, glede stroškov postopka pa je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V ostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pa je pridržalo za končno odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Tožnik je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložil revizijo proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.676,68 EUR. Pravi, da sta sodišči dejansko stanje pravilno ugotovili, vendar pa sta ugotovljena dejstva premalo vrednotili in mu za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodili prenizko odškodnino. V reviziji obširno ponavlja ugotovitve sodnega izvedenca in tisto, kar je sam izpovedal kot stranka. Trdi, da bi mu morali sodišči ob upoštevanju teh dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava za telesne bolečine prisoditi vso vtoževano odškodnino v znesku 12.518,78 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v znesku 8.763,14 EUR. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 6.676,68 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2005 do plačila ter vse zaznamovane pravdne stroške z obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ta nekonkretiziran očitek revizije je zato neupošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3).

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, kolikor ti odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika ustrezno upoštevalo merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007, Uradno prečiščeno besedilo OZ-UPB1). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je v nezgodi 5.7.2004 utrpel spiralni zlom desne golenice nad gležnjem in udarnino v ledvenokrižničnem predelu in predelu medenice. Podroben dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do šesti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na četrti in peti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo. Sodišči sta škodo tožnika ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sta mu odmerili 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) odškodnine. Odškodnino za strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR), je pritožbeno sodišče zvišalo na vseh zahtevanih 300.000 SIT (1.251,88 EUR). Skupni prisojeni znesek 3.800.000 SIT (sedaj 15.857,12 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 21 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.