Jedro

Če delodajalec v smislu 1. odstavka 83. člena ZDR delavca zaradi določenih ravnanj pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, to še ne pomeni, da mu zaradi podobnih ravnanj kasneje ne bi mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če ugotovi, da je dejanski razlog za delavčeva neustrezna ravnanja njegova nesposobnost, ne pa zavestne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga nesposobnosti z dne 23.2.2004 in na priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnika nazaj na delo. Ugodilo pa je zahtevku za plačilo zneska 15.000 SIT iz naslova samovoljnega odtegljaja pri plači zaradi kritja domnevne škode, ki naj bi jo tožnik storil na delu. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnik na svojem delovnem mestu mizarja ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, saj je bil pri delu nenatančen, nezanesljiv in počasen, tako da je bil podan utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je presodilo, da tožnikovo slabo delo v mizarski delavnici, v kateri se večino izdeluje pohištvo in ostali končni izdelki visoke kakovosti po naročilu, predstavlja tako okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Sporna odpoved je bila podana v zakonito izvedenem postopku, v katerem je bil tožniku omogočen zagovor. Zavzelo je stališče, da predhodno pisno opozorilo na vestno delo ni ovira za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti, kot manjši delodajalec pa tožena stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna preveriti možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugem delovnem mestu in ponuditi tožniku sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve nižjemu sodišču v novo sojenje, oziroma predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da zaradi tožnikovega dela nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni več mogoče. Zato je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je to okoliščino ugotovilo v nasprotju s sodiščem prve stopnje in ne da bi v zadevi izvedlo neposredno obravnavo. Navaja, da je sodišče v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da tožena stranka predhodno ni podala tožniku pisnega opozorila v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da predstavljajo utemeljen razlog za odpoved iz naslova nesposobnosti ravnanja, zaradi katerih je bil tožnik že predhodno pisno opozorjen. Glede teh ravnanj je tožena stranka tudi zamudila rok za podajo odpovedi. Revizija vztraja, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do zagovora, ker ga predhodno ni seznanila s konkretnimi očitki napačnih ravnanj, tudi v sodnem postopku pa so ostala tožnikova ravnanja, ki naj bi bila podlaga za odpoved, premalo opredeljena.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje se je pritožbeno sodišče opredelilo do tega, ali dejanske ugotovitve glede tožnikovega nenatančnega, nezanesljivega in nepravočasnega dela, upoštevaje tudi zahteve dela pri toženi stranki, pomenijo utemeljen in resen razlog (nesposobnosti) za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Gre za pravno presojo, ali so podani dejanski razlogi za uporabo navedene zakonske norme, ne pa za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

Revizija sicer utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča, da pisno opozorilo, ki ga je koncem decembra 2004 tožena stranka izdala tožniku, ne pomeni opozorila v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR, saj se navedeno opozorilo (priloga B9 spisa) na to zakonsko podlago izrecno sklicuje. Vendar pri tem ne gre za v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tak zaključek sodišča za pravilno odločitev v tej zadevi ni bistven.

Če delodajalec delavca v smislu določb prvega odstavka 83. člena ZDR zaradi določenih ravnanj pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, to še ne pomeni, da mu zaradi podobnih ravnanj kasneje ne bi mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če ugotovi, da je dejanski razlog za delavčeva neustrezna ravnanja njegova nesposobnost, ne pa zavestne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. Pri tem sta obe nižji sodišči po izvedenem dokaznem postopku ugotovili, da je tožena stranka ugotovila tožnikovo nesposobnost ob pozornejšem spremljanju njegovega dela v času od 24.1. do 29.1.2005, torej ne zaradi istih ravnanj, zaradi katerih je bilo tožniku koncem decembra 2004 izdano pisno opozorilo.

Ker je bilo obdobje, za katerega je tožena stranka izrecno ugotavljala nestrokovno delo (nenatančnost, nezanesljivost, počasnost), v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilu na zagovor z dne 11.2.2005 datumsko opredeljeno, je sodišče pravilno presodilo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora v smislu določb drugega odstavka 83. člena ZDR, saj bi se lahko o takih ugotovitvah tožene stranke med zagovorom določno izjavil. Prav tako pri podaji odpovedi z dne 23.2.2005 ni bil prekršen trideset dnevni rok za podajo odpovedi iz petega odstavka 88. člena ZDR, saj je tožena stranka utemeljen razlog za odpoved ugotovila šele ob pozornejšem spremljanju tožnikovega dela v času od 24.1. do 29.1.2005. Pri presoji utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče utemeljeno izhajalo iz vsebine odpovedi. Tožnik v reviziji ne more več izpodbijati ugotovitev sodišča o njegovem neustreznem oziroma nestrokovnem delu, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Zaradi ugotovljenega uničenja galerijskih vrat in poškodbe brusilke, vse v posledici neustreznega dela tožnika v času od 24.1 do 29.1.2005, in upoštevaje tudi prejšnje ugotovitve v zvezi z njegovim delom ter upoštevaje siceršnje zahteve dela pri toženi stranki, pogojene z delom po naročilih strank, je sodišče pravilno presodilo, da je podan utemeljen in resen razlog (nesposobnosti) za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, v smislu določb drugega odstavka 88. člena, v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka tega člena ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zato ni bila nezakonita.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Na podlagi določb 378. člena ZPP je zato sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.