Jedro

Obsojenka, ki je bila opozorjena na možnost, da bo delodajalec spremljal promet z elektronsko pošto in je s tem soglašala, pri uporabi službene elektronske pošte ni mogla pričakovati popolne zasebnosti in zato izpis o prometu elektronske pošte tudi ne predstavlja nedovoljenega dokaza.

Izrek

Zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je obsojeno mag. M.N. spoznalo za krivo kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po drugem odstavku 225. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja izdaje poslovne tajnosti po prvem odstavku 241. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje ji je določilo denarno kazen 1.500 EUR, za drugo kaznivo dejanje pa 3.300 EUR in ji nato izreklo enotno denarno kazen v višini 4.500 EUR. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenki naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki, odvetniška družba Č., vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi kršitve določb kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi obsojenkin zagovornik, odvetnik Z.C., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenkini zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče RS zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec M.V., ki meni, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zaradi česar zahtevi nista utemeljeni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenim zagovornikom. Zagovorniki iz odvetniške družbe Č. so izjavili, da vztrajajo pri trditvah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenka in njen zagovornik Z.C. pa se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B-I.

6. Zagovorniki obsojenke iz odvetniške družbe Č. zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega dokaza. Po zatrjevanju vložnikov je za komunikacijo obsojene ter njene ostale računalniške operacije, ki jih je izvajala v osebne namene, veljala pravica do zasebnosti oziroma pravica do tajnosti občil, prav tako je ta pravica veljala za njenega zunajzakonskega partnerja. Pri dokazih, ki so pomenili vpogled v komunikacijo med obsojenko in njenim zunajzakonskim partnerjem, je šlo za poseg v pravico do varstva tajnosti občil po 37. členu Ustave, pri čemer ni bilo nobene sodne odločbe, ki bi tak vpogled dovoljevala. Ti dokazi bi morali biti izločeni, prav tako bi morale biti izločene vse izjave, ki sta jih dala obsojenka in njen zunajzakonski partner v zvezi z njuno medsebojno komunikacijo. Po stališču vložnikov gre pri tem celo za ukrep iz 5. točke prvega odstavka 150. člena ZKP. Vlagatelji se v tem delu zahteve sklicujejo še na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki varuje delavčevo zasebnost pred represivnimi in psevdorepresivnimi posegi.

7. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V določbi 37. člena Ustave Republike Slovenije je zagotovljena pravica posameznika do komunikacijske zasebnosti, s katero je varovan interes posameznika, da se država ali nepovabljene osebe ne seznanijo z vsebino sporočil, posredovanih s pomočjo kateregakoli sredstva, ki omogoča posredovanje informacij, kot tudi posameznikov interes, da ima nadzor nad tem, komu, kako in pod katerimi pogoji bo posredoval svoje sporočilo. Po določbi prvega odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. V obravnavanem primeru je tako potrebno pretehtati pravico obsojenke do komunikacijske zasebnosti pri dopisovanju po službeni elektronski pošti in pravico delodajalca oziroma oškodovane družbe do nadzora nad uporabo njenih sredstev oziroma računalniškega omrežja.

8. Vrhovno sodišče je vpogledalo v odločbo Informacijske pooblaščenke z dne 27.2.2008, na katero se sklicujejo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti, ter v sodbi ESČP Halford proti Združenemu kraljestvu(1) in Copland proti Združenemu kraljestvu(2) in v sodbo francoskega Kasacijskega sodišča v zadevi Nikon proti Onof-u(3). Po pregledu omenjenih odločb Vrhovno sodišče zaključuje, da se omenjeni štirje primeri razlikujejo od obravnavanega primera. Namreč, v omenjenih primerih so delodajalci zbirali podatke o telefonskih klicih in elektronski pošti zaposlenih brez njihove vednosti, delodajalci tudi niso imeli vzpostavljenih nobenih pravil glede nadzora telefona in elektronske pošte ali uporabe interneta s strani zaposlenih, prav tako pritožniki niso bili opozorjeni, da bodo njihovi klici predmet nadzora. V obravnavanem primeru pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje družba T.d.d., sprejela in zaposlenim tudi izročila Pravila o uporabi računalnika in komunikacijskega sistema, po katerih si družba pridržuje pravico nadzora in spremljanja celotne uporabe omrežja in druge opreme znotraj računalniškega in komunikacijskega sistema ter tudi beleži izhode v internet (točka 5.1.1. Operativnih postopkov dela, list. št. 40). Obsojenka je tudi podpisala izjavo, da je seznanjena s temi pravili in se z njimi strinjala. Iz povedanega izhaja, da je bila obsojenka opozorjena na možnost, da bo delodajalec spremljal promet z njeno elektronsko pošto, s tem soglašala, zato po oceni Vrhovnega sodišča obsojenka pri uporabi službene elektronske pošte ni mogla pričakovati popolne zasebnosti pri svoji komunikaciji po službeni elektronski pošti. Glede na navedeno izpis o prometu na njeni službeni elektronski pošti ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP smejo stranke v kazenskem postopku zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej. Izpis podatkov o komunikaciji po službeni elektronski pošti obsojenke je bil predložen v sodni spis skupaj s kazensko ovadbo oškodovane družbe z dne 14.12.2004 ter kazensko ovadbo Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave K. z dne 31.1.2005. Ne obsojenka ne njen zagovornik nista ne pred začetkom glavne obravnave ne med glavno obravnavo, pa tudi ne v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zahtevala izločitve zgoraj omenjenih dokazov. Šele obsojenkini zagovorniki so v zahtevi za varstvo zakonitosti podali zahtevo za izločitev dokazov. Slednje glede na citirano določbo drugega odstavka 83. člena ZKP pomeni, da je bila zahteva za izločitev dokazov podana prepozno.

10. Kolikor vložniki v obširnih navedbah zahteve zatrjujejo, da ni dovolj dokazov niti za utemeljen sum, da je obsojenka storila očitano kaznivo dejanje, pa s tem izražajo svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Nadalje vlagatelji zahteve zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe le deloma razumljiv, prav tako so deloma nejasni razlogi o odločilnih dejstvih. V zvezi s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 225. člena KZ se je sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ukvarjalo le s pošiljanjem datotek, nič pa se ni ukvarjalo s preslikanjem datotek, pri čemer tudi ni jasno, kam naj bi jih obsojenka sploh preslikala, in vprašanjem njegove neupravičenosti, glede nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ pa sodba obravnava le pošiljanje sporočila časniku F., kar je enkratno ravnanje in zato po naravi stvari ne more biti nadaljevano kaznivo dejanje.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 225. člena KZ obrazložilo, da je obsojenka datoteke preslikala iz podatkovne baze družbe T.d.d. in jih poslala na službeni elektronski naslov svojega zunajzakonskega partnerja v družbo S.d.d. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je obsojenka datoteke preslikala tako, da jih je z uporabo elektronske pošte prenesla družbi S.d.d. Obsojenka je datoteke torej preslikala na ta način, da jih je preko elektronske pošte prenesla iz informacijskega sistema oškodovane družbe v informacijski sistem družbe S.d.d. Sodišče je tudi obrazložilo, da obsojenka ni bila upravičena pošiljati spornih datotek tudi takrat, ko je še imela polna pooblastila v družbi T. Ker je obsojenka datoteke preslikala s prenašanjem iz enega informacijskega sistema v drugega, kar je storila s pošiljanjem elektronske pošte, je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje očitno, da obsojenka ni bila upravičena ne za tak način preslikavanja datotek ne za njihovo prenašanje. Očitek vložnikov zahteve, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih deloma nerazumljivi, ni utemeljen.

13. Za nadaljevano kaznivo dejanje gre, kadar se za dvoje ali več kaznivih dejanj šteje, kot da bi bilo storjeno eno kaznivo dejanje, torej gre za posebno obliko navideznega realnega steka. Pri odločanju, ali bo sodišče uporabilo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, mora sodišče ugotoviti stalne (dejanska in pravna istovrstnost kaznivih dejanj ter časovna kontinuiteta) in vsaj še enega od spremenljivih elementov (isti kraj storitve, isti oškodovanec, isti način storitve, izkoriščanje iste priložnosti, isti nagib itd.). Glede nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je obsojenka po elektronski pošti poslala svojemu zunajzakonskemu partnerju podatke, ki so po notranjih pravilih oškodovane družbe bili opredeljeni kot poslovna tajnost, nato pa je še časniku F. poslala sporočilo za medije, ki je prav tako vsebovalo podatke, ki so predstavljali poslovno tajnost. Obsojenka je na tak način omogočila tako svojemu zunajzakonskemu partnerju oziroma družbi S.d.d., v kateri je bil slednji zaposlen, da je prišel do spornih podatkov, z objavo njenega sporočila za javnost na spletni strani omenjenega časnika pa je omogočila tudi drugim medijem in javnosti dostop in seznanitev s tajnimi podatki oškodovane družbe. Da gre pri takem ravnanju obsojenke za nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 241. člena KZ, je razvidno tako iz načina oblikovanja abstraktnega in konkretnega opisa dejanj v izreku sodbe, kot tudi iz obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse potrebne elemente nadaljevanega kaznivega dejanja in jih tudi ustrezno obrazložilo, zaradi česar zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi o odločilnih dejstvih ni podano.

14. Vložniki zahteve še zatrjujejo, da sta sodišči prve in druge stopnje storili kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, te kršitve pa so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Obsojenka se je namreč zagovarjala, da so bile nekatere izmed posameznih datotek njeno avtorsko delo in ne poslovna tajnost, sodišči pa sta takšen zagovor zavrnili z obrazložitvijo, da obsojenka tega dejstva ni dokazala, s čimer sta dokazno breme prevalili na obsojenko. Na tak način sta sodišči kršili pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nižji sodišči sicer nista ravnali pravilno, ko sta breme dokazovanja avtorstva datotek prevalili na obsojenko, vendar ravnanje sodišč ni imelo vpliva na zakonitost sodnih odločb. Namreč, po oceni Vrhovnega sodišča obsojenka ne bi mogla uspeti z opisanim načinom zagovora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da njena pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo razvidno, da obsojenki pripadajo avtorske pravice na delih, ki jih ustvari v okviru zaposlitve pri družbi T.d.d. Poleg tega se po določbi prvega odstavka 101. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 21/95 in nasl.) šteje, da so v primerih, ko avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. Kot je bilo povedano že zgoraj, obsojenkina pogodba o zaposlitvi takšnih posebnih dogovorov ali določil ne vsebuje, zaradi česar je njen zagovor v tem delu neutemeljen. Glede na povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

16. Kot kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP so vlagatelji zahteve navedli, da ravnanje obsojenke ni pomenilo neupravičenega preslikavanja in prenašanja podatkov, da obsojenkino preslikavanje ni povzročilo neupravičene obogatitve ali škode, da obsojenkino ravnanje ni pomenilo izročitve podatkov nepoklicani osebi, da zaradi njenega ravnanja niso nastale hujše posledice ter da njeno ravnanje predstavlja dejanje majhnega pomena iz 14. člena KZ. Vložniki zahteve zatrjujejo, da je obsojenka imela vsa pooblastila za upravljanje s spornimi datotekami, ker pa njeno ravnanje ni imelo za posledico nikakršne protipravne premoženjske koristi ali škode, tudi niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 225. člena KZ. Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ vložniki zahteve zatrjujejo, da obsojenka podatkov ni poslala družbi S.d.d., ampak svojemu zunajzakonskemu partnerju, ki je te podatke prenesel na zgoščenko (CD) in jo izročil obsojenki, zaradi česar je podatke pravzaprav poslala sama sebi. Svojemu partnerju tudi ni poslala podatkov z namenom, da bi se z njimi vsebinsko seznanil. Tudi glede tega kaznivega dejanja niso nastale nikakršne škodljive posledice, prav tako ni izpolnjen zakonski znak, da je pri podatkih šlo za poslovno tajnost. Po stališču vložnikov zahteve je obsojenka glede obeh očitanih kaznivih dejanj ravnala v skrajni sili, saj je reševala gradivo, ki bi ji služilo v kasnejših pravnih postopkih, sporočilo za javnost pa je poslala zaradi varstva svojega dobrega imena in časti, pri čemer je zmotno mislila, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo njeno ravnanje dopustno, če bi bile te okoliščine zares podane. Končno po zatrjevanju vložnikov zahteve vse objektivne in subjektivne okoliščine obsojenkinega ravnanja kažejo na to, da gre za dejanje majhnega pomena.

17. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 225. člena KZ stori, kdor podatke v informacijskem sistemu neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem neupravičeno vnese kakšen podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema. Čeprav je omenjeno kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, je iz zakonskega opisa tega kaznivega dejanja razvidno, da pridobitev protipravne premoženjske koristi ali povzročitev škode nista znak kaznivega dejanja. Omenjeni okoliščini sta znak kaznivega dejanja po četrtem odstavku 225. člena KZ, za katerega pa obsojenka ni bila obravnavana. Trditev vložnikov zahteve, da je bilo dejansko ugotovljeno, da je obsojenka imela pooblastilo za upravljanje s podatki, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj je sodišče ugotovilo, da obsojenka tudi s polnimi pooblastili ni bila upravičena pošiljati dokumentov oškodovane družbe na nepooblaščeni naslov. S tem zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva s svojim zgoraj opisanim zatrjevanjem nasprotuje dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter dokaznim ocenam sodišča. Tudi pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec s svojim ravnanjem povzročil škodljive posledice, saj slednje niso zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

19. Neutemeljeno je sklicevanje vložnikov v zahtevi na prekoračeno skrajno silo v povezavi z dejansko zmoto po 12. členu KZ v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ ter na dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ. Vložniki te svoje trditve opirajo na svojo oceno dokazov. S tem pa po vsebini ne uveljavljajo kršitev zakona, temveč na tak način izražajo svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

20. Zagovorniki obsojenke so dne 28.8.2008 pri Vrhovnem sodišču vložili še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, glede katere se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, ker je prispela prepozno. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP sme obdolženec oziroma njegov zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Sodba sodišča druge stopnje je bila obsojenki vročena 23.3.2008, torej je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potekel 23.6.2008, kar pomeni, da dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti ni bila vložena pravočasno.

21. Iz povedanega je razvidno, da Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zaradi česar je zahtevo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

B-II.

22. Obsojenkin zagovornik, odvetnik Z.C. iz L., ki je prav tako vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, je v zahtevi navedel, da obsojenka pri vstopanju v informacijski sistem ni mogla ravnati neupravičeno, saj je imela vsa upravičenja tako za vstop v informacijski sistem družbe T.d.d., kot tudi za uporabo, preslikavo in prenašanje teh podatkov. Zaključek sodišča prve stopnje je bil glede upravičenosti vstopa v informacijski sistem pravno napačen. Obsojenka je sporne datoteke poslala svojemu zunajzakonskemu partnerju le zaradi okvare njene elektronske pošte na njenem domačem računalniku. Pravni zaključek, da datotek ni poslala sebi, ampak tretjemu, je prav tako napačen.

23. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve s takšnim zatrjevanjem ne more uspeti, saj nedovoljeno nasprotuje pred sodiščem prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju (drugi odstavek 420. člena ZKP). Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da obsojenka glede na pravila oškodovane družbe v nobenem primeru ni bila upravičena za preslikavo in prenos podatkov, ki so bili opredeljeni kot poslovna tajnost. Ni jasno, zakaj vložnik zahteve zatrjuje, da bi bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 241. člena KZ podano, če bi obsojenka ravnala neupravičeno, ker je podatke, ki naj bi bili poslovna tajnost preko svojega partnerja prenesla le sama sebi. Namen neupravičene uporabe podatkov, ki se varujejo kot poslovna tajnost, je namreč zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 241. člena KZ, obsojenki pa je bilo očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena, katerega zakonski znak pa ni neupravičen vstop v informacijski sistem ali neupravičena uporaba podatkov, ampak sporočitev ali izročitev podatkov, ki so poslovna tajnost, ali omogočanje drugemu, da pride do takih podatkov. Obsojenki v zvezi s tem kaznivim dejanjem sploh ni bilo očitano, da je izdala poslovno skrivnost s tem, ko naj bi podatke preko svojega zunajzakonskega partnerja poslala sama sebi, ampak ji je bilo očitano pošiljanje podatkov, ki so bili poslovna tajnost, najprej družbi S., nato pa še časniku F. Kot je bilo omenjeno že zgoraj, vložnik zahteve z zatrjevanjem, da je obsojenka podatke pošiljala sama sebi, uveljavlja nedovoljeni razlog izpodbijanja dejanskega stanja. Iz enakega razloga vložnik zahteve ne more uspeti z zatrjevanjem, da obsojenka ni bila seznanjena s sklepom družbe T.d.d., o varovanju poslovnih skrivnosti, da tega sklepa ni nikoli podpisala ali prejela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obsojenka omenjeni sklep prejela in podpisala, neupravičenost za pošiljanje podatkov, ki so poslovna tajnost, pa temelji tudi na dokumentu z naslovom Operativni postopki dela. Neutemeljen je tudi očitek vložnika zahteve, da podatki niso več predstavljali poslovne tajnosti, ker so že bili objavljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podatki o poslovanju družbe T.d.d., za obdobje od januarja do novembra leta 2004 do tedaj, ko jih je s sporočilom za javnost objavila obsojenka, še niso bili javno objavljeni na spletnih straneh Ljubljanske borze in so zato še vedno predstavljali poslovno tajnost. Takim ugotovitvam se pridružuje tudi Vrhovno sodišče in pri tem v zvezi z zatrjevanjem vložnika zahteve, da je obsojenka sporne podatke objavila šele po tem, ko jih je že objavil predsednik uprave družbe T., B.M., in so bili tudi dani na vpogled na spletnih straneh omenjene družbe in Ljubljanske borze, še dodaja, da je M. sicer res objavil podatke, vendar so se ti podatki nanašali na odstotna povečanja števila nočitev in števila kopalcev ter odstotna povečanja prihodka, dobička in čistega dobička, vse za obdobje januar do september leta 2004, medtem ko je obsojenka objavila podatke o poslovanju omenjene družbe v času od januarja do novembra leta 2004, pri čemer je navedla točne zneske povečanja dobička iz poslovanja in celotnega dobička. Podatki, ki jih je objavila obsojenka, tako niso identični s podatki, ki jih je objavil M. Prav to pa pomeni, da so bili podatki, ki jih je objavila obsojenka, do trenutka objave poslovna tajnost. Glede na povedano je očitek vložnika zahteve o kršitvi določb kazenskega zakona neutemeljen.

24. Vložnik zahteve še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 225. člena KZ nepopoln, saj ni opisana uporaba podatkov, prav tako se sodišče ni določno izjasnilo glede preslikave podatkov. Tako kot obsojenkini zagovorniki iz odvetniške družbe Č., tudi njen zagovornik navaja, da je imela obsojenka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi še vsa pooblastila in s tem upravičenja za upravljanje s podatki družbe T.d.d. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, zahteva s takšnimi navajanji ne more biti uspešna, ker na tak način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe vsebuje dovolj konkreten opis uporabe spornih podatkov. Uporaba podatkov je namreč konkretizirana s preslikavo, pripenjanjem k elektronskim sporočilom in pošiljanjem po elektronski pošti. Na kakšen način je obsojenka to storila, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi svoje sodbe. Zatrjevana kršitev določbe kazenskega postopka ni podana.

C.

25. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahtevi obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, zato ju je na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.

26. Obsojenka je lastnica gospodarske družbe, v kateri je tudi zaposlena, solastnica stanovanjske hiše in zemljišča, zato ji je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka s tema izrednima pravnima sredstvoma, to je sodno takso (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP). Op.št.(1):25.6.1997, Reports 1997-III.Op.št.(2):3.4.2007, Application No. 62617/00.Op.št.(3):2.10.2001, št. 99-42.942.