Jedro

Predmetna nepremičnina je v zemljiško knjigo vpisana kot skupno premoženje, zato zadošča, da je tožnica (upnica) navajala le, da predlaga določitev deleža (dolžnika) na skupnem premoženju s sklicevanjem na zakonsko domnevo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov.

II. Sicer se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je na skupnem premoženju, nepremičnini vl.št. 1448/76 k.o. X., delež toženca ena polovica in delež toženke ena polovica. Hkrati je tožencema naložilo, da povrneta tožnici pravdne stroške v višini 948,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. S povzetkom dejstvene podlage tožbe in ugotovitev sodišča prve stopnje dokazujeta, da tožeča stranka ni podala zadostne dejanske podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Po njunem prepričanju bi morala tožnica trditi vsaj, da sta toženca zakonca, da je nepremično premoženje njuno skupno premoženje in da je bilo pridobljeno z delom tekom trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je očitno prišlo do zaključka, da sta toženca zakonca, na podlagi navedb prvega toženca v odgovoru na tožbo. Dejstva, da sta toženca zakonca, ne bi smelo šteti za ugotovljenega, ker tožeča stranka tega dejstva ni uveljavljala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 214. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodba pa je v tem delu tudi neobrazložena (kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče ni navedlo postopkovnega pravila, ki mu je nudilo podlago za zaključek o navedenem dejstvu. Sodišče je zanemarilo ugotavljanje, ali je bilo premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Teh trditev tožeča stranka ni ponudila, toženca pa sta navedla okoliščine, kako sta prišla do sporne nepremičnine in je iz njunih navedb jasno razvidno, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom. Tožeča stranka je navedbe le nesubstancirano prerekala, zato bi se morale šteti za priznane. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, ali je bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj navedbe tožnice, da je pri sporni nepremičnini lastnina tožencev vpisana v zemljiški knjigi ne zadošča za ugotovitev, da je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo kot skupna lastnina tožencev. Opustitve zatrjevanja tega odločilnega dejstva pa ne more nadomestiti predložitev zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerega to dejstvo izhaja. Tožnica je navedla, da deleži tožencev niso znani, kar je nekaj drugega, kot če deleži niso določeni, zato sodišče tudi ni imelo podlage za uporabo določbe o enaki velikosti deležev in je zmotno uporabilo materialno pravo. Povrnitve stroškov tožnica s tožbenim zahtevkom ni zahtevala, temveč je stroške prvič priglasila ob zaključku glavne obravnave, zato do njih ni upravičena. Gre za stransko terjatev, ki je tožnica s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala in je sodišče prve stopnje s priznanjem teh stroškov zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v izreku od pravdnih stroškov tožnici priznalo zakonske zamudne obresti, v obrazložitvi pa je zapisalo, da o njih ni odločalo, ker jih ni uveljavljala. Izrek in obrazložitev sodbe sta v nasprotju.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi je določba prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZZZDR), zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala tožnica zatrjevati, da sta toženca zakonca in da gre za skupno premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Posledično, v zvezi z očitkom, da tožnica ni podala zadostne dejanske podlage za ugoditev predlaganemu tožbenemu zahtevku, ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (da sodišče ni navedlo postopkovnega pravila, na podlagi katerega je kot ugotovljeno dejstvo štelo, da sta toženca zakonca; da nima razlogov o tem, ali je bila sporna nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze) in tudi ne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba prvega odstavka 214. člena ZPP). Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje res, kot uveljavljata toženca, v izreku od pravdnih stroškov zakonske zamudne obresti priznalo, v obrazložitvi pa je zapisalo, da jih tožeča stranka ni uveljavljala. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavljata toženca, temveč za bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku (nepravilna uporaba prvega odstavka 2. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve). Tožnica zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov ni uveljavljala, zato je sodišče prve stopnje z njihovim priznanjem prekoračilo tožbeni zahtevek. Gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v postopku ni bilo.

5. Po določbi 57. člena ZZZDR, ki je materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi, lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. V konkretnem primeru sta dolžnik (toženec) in njegova zakonska partnerica (toženka) na nepremičnem premoženju, na katerega upnica predlaga izvršbo, v zemljiški knjigi vpisana kot skupna lastnika po nedoločenih deležih. To pomeni, da upnica razpolaga z listino, ki izkazuje dolžnikovo lastninsko pravico na nepremičnini, na kateri pa delež ni določen in mora v pravdnem postopku, na katerega je bila napotena, doseči ugotovitev o višini dolžnikovega deleža na skupnem premoženju.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (1), da je nepremičnina, na katero je tožnica predlagala izvršbo, v skupni lastnini tožencev (dolžnika in tretje osebe - toženke, ki je njegova žena) po nedoločenih deležih, (2) da je bila ob vložitvi predloga za izvršbo na to nepremičnino nepremičnina v zemljiški knjigi vknjižena kot skupna lastnina, (3) da se je skupna lastnina vknjižila na podlagi pravnega posla, prodajne pogodbe (priloga B3), v kateri sta na strani kupca oba toženca, (4) da se toženka, ki trdi, da je bila nepremičnina kupljena z njenimi sredstvi, ni vpisala kot izključna lastnica predmetne nepremičnine, (5) da velja domneva, da sta deleža zakoncev enaka, za vsakega do ene polovice in (6) da je o obstoju terjatve, ki je predmet izvršilnega postopka bilo pravnomočno odločeno.

7. Velja domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Predmetna nepremičnina je v zemljiško knjigo vpisana kot skupna lastnina. Potemtakem zadošča, da je, kot je dovolj izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnica navedla (pripravljalna vloga 22. 12. 2011), da predlaga določitev deleža na skupnem premoženju tožencev, pri čemer se je sklicevala na podatke zemljiške knjige in da velja zakonska domneva, da so na njem deleži zakoncev enaki. Po določbi 55. člena ZZZDR se namreč pravica na nepremičnini, ki je skupno premoženje zakoncev, vpisuje v zemljiški knjigi na ime obeh zakoncev po nedoločenih deležih. Ker gre v predmetni zadevi za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (prodajna pogodba; priloga B3), je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odločilen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Povedano drugače, toženka je s sklenitvijo pogodbe in posledičnim zemljiškoknjižnim vpisom na njeni podlagi soglašala, da gre za skupno premoženje in ne njeno posebno premoženje, kot vztraja v pritožbi. Vložek toženkinega posebnega premoženja bi se lahko odražal v višini deleža, vendar pa toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevani zakonski domnevi obrazloženo nista ugovarjala. Trdila sta le (pripravljalna vloga 1. 12. 2011), da je bila nepremičnina kupljena iz toženkinega posebnega premoženja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka morala trditi in dokazati, da je zaradi vlaganja posebnega premoženja njen delež večji od zakonske domneve.

8. Tožnica se je na zakonsko domnevo (III. točka tožbe) sklicevala, sodišče pa je zanjo imelo podlago v prvem odstavku 59. člena ZZZDR. Brez pomena je pritožbeno razlogovanje "da njuni deleži niso znani, kar pa je povsem nekaj drugega, kot če deleži niso določeni." Neutemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje je o povrnitvi stroškov tožnice odločalo na njeno zahtevo (tožnica je povrnitev stroškov zahtevala ob zaključku glavne obravnave 13. 2. 2012) v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP in je stroške tudi opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP). Po določbi tretjega odstavka 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave in je zmotno drugačno pritožbeno stališče, da bi morala v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP tožnica povrnitev pravdnih stroškov zahtevati že s tožbenim zahtevkom.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi (razen glede stroškovne odločitve) niso podani, v postopku pa tudi ni bilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), razen v stroškovnem delu glede zakonskih zamudnih obresti, ki ga je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo.

11. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur.l. RS, št. 69/2004 in nadaljnji.