Jedro

Denarna kazen je namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva. Namen denarne kazni ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Preprečiti je treba, da bi se dolžniku bolj splačalo plačati kazen, kot pa upoštevati odrejeno obveznost. Navedena izhodišča so razlog, da sodišču pri izreku denarne kazni ni treba ugotavljati premoženjskega stanja dolžnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se oba sklepa potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo tožencu prepovedalo: podiranje vrtne ograje na meji med parcelo št. 99/2 in 99/1 k.o. ...; izvajanje pripravljalnih in gradbenih del ter drugih posegov na parceli št. 92/2 in na vrtni ograji, ki bi tožnikoma povzročili škodo in bi spremenili stanje parcele št. 99/2 ali ograje.

Za primer kršitve prepovedi je tožencu izreklo denarno kazen v znesku 2.700,00 EUR. Odločilo je še, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.

S sklepom z dne 19.6.2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper prepovedni del sklepa o začasni odredbi, s sklepom z dne 16.11.2007 pa še ugovor zoper izrečeno denarno kazen.

Zoper oba sklepa se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo sklepov, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadev prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, s stroškovno posledico.

V obrazložitvi prve pritožbe navaja, da je tožeča stranka kot temelj pridobitve lastninske pravice navedla priposestvovanje in pravno poslovno pridobitev, iz izpodbijanega sklepa pa ni mogoče ugotoviti, na kateri podlagi je utemeljen tožbeni zahtevek in je s tem napravljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker niso navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih. Četudi bi tožnika lastninsko pravico s priposestvovanjem pridobila, pa sta jo, ob upoštevanju 44. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, izgubila najkasneje takrat, ko je toženec postal lastnik nepremičnine. Tudi za verjetnost terjatve mora tožeča stranka navesti dejstva in predlagati dokaze. Obe stranki sta v dokaz navedb predlagali istovrstne dokaze – zaslišanje prič, zato ni mogoče oceniti, da so navedbe tožnikov verjetnejše. Ograja ne more biti dokaz, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine. Pri argumentaciji izkazanosti nastanka težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče priznava, da je dovoz mogoče odstraniti hitro in brez posebnih stroškov, za tem pa ugotovi, da navedbam tožene stranke, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja hitra in učinkovita ter povezana z minimalnimi stroški, ne more slediti. Izdana začasna odredba ni več potrebna, saj je toženec, da bi se izognil zapletom pri izdaji gradbenega dovoljenja, spremenil načrt oziroma projekt objekta tako, da ne predvideva nobenih posegov na sporno nepremičnino s parc. št. 99/2 k.o. .... Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo predlagano zaslišanje J. P. in R. P.. Izjava tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, ne more biti dovolj za izdajo začasne odredbe.

V obrazložitvi pritožbe zoper sklep z dne 16.11.2007 pa navaja, da sodišče ni utemeljilo primernosti izrečene denarne kazni za primer kršitve izdane začasne odredbe. Tožena stranka v ugovoru ni dolžna obrazlagati neustreznosti denarne kazni, pač pa bi moralo sodišče utemeljiti njeno višino. Ker sodišče tako ni ravnalo, tožena stranka razlogom ni mogla ugovarjati. Možnost, da se tožena stranka plačilu denarne kazni lahko izogne, ne izključuje dolžnosti sodišča, da poda razloge za odločitev. Absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja, je povezana z ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Vsak poseg v ustavno pravico se presoja po strogem testu sorazmernosti.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, zato je sodišče prve stopnje kot materialnopravno izhodišče pravilno upoštevalo določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Že v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka zoper toženo vložila tožbo zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Trdila je, da so se pravni predniki pravdnih strank v letu 1961 dogovorili, da bodo pravni predniki toženca prepustili del svojega zemljišča, ki ima sedaj parc. št. 99/2 k.o. ..., pravnim prednikom tožnikov, v zameno pa so pravni predniki tožnikov zgradili ograjo in da sporni del zemljišča tožeča stranka uporablja od leta 1962 dalje. 1. odstavek 266. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Ker tožeča stranka zatrjuje uporabo zemljišča pred uveljavitvijo SPZ, predstavljajo pravno podlago za presojo verjetnosti terjatve določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ZTLR, konkretno 4. odstavek 28. člena ZTLR, ki za priposestvovanje nepremičnin predpisuje 20-letno dobroverno posest. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da pri odločanju o začasni odredbi zadostuje nižja stopnja prepričanja – verjetnost. O verjetnosti lahko govorimo, ko so razlogi za resničnost močnejši in številnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost (glej Jože Juhart, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba Ljubljana 1961, stran 54). V utemeljitev podanih navedb je tožeča stranka, razen zaslišanja prič, predložila še fotografije ograje, kar je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zadoščalo za izkaz verjetnosti terjatve. Netočna je zato pritožbena navedba, da sta obe stranki v dokaz podanih navedb predlagali istovrstne dokaze, in da zato ni mogoče oceniti, da so navedbe tožeče stranke verjetnejše. Tožena stranka v ugovoru ni podala navedb, s katerimi bi utemeljila upoštevanje določbe 2. odstavka 44. člena SPZ. Ker za uveljavljanje pritožbenih novot ni podala opravičljivih razlogov, teh navedb pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da si razlogi sklepa o tem, da je začasna odredba potrebna, da bi se preprečila težko nadomestljiva škoda, nasprotujejo. V 5. odstavku na 3. strani obrazložitve sklepa z dne 19.6.2006 se je sodišče prve stopnje strinjalo le z navedbo tožene stranke, da bi bilo mogoče dovoz, zgrajen na spornem zemljišču odstraniti, ne pa tudi s tem, da bi bilo to možno hitro in z minimalnimi stroški, kar je povsem jasno iz nadaljnjega besedila obrazložitve na 3. in 4. strani sklepa.

Sicer pa se pravilnost izpodbijane odločitve pokaže tudi ob upoštevanju pritožbene navedbe tožene stranke, da je spremenila načrt za gradnjo objekta in da dovoz po spornem zemljišču ne poteka več. Z izdano začasno odredbo toženi stranki zato ne bo nastala nikakršna škoda in je sodišče prve stopnje njen ugovor utemeljeno zavrnilo (3. odstavek 270. člena v zvezi s 3. odstavkom 272. člena ZIZ).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper izrečeno denarno kazen. Izpodbijana odločitev vsebuje vse potrebne razloge, ki odločitev utemeljujejo in omogočajo preizkus njene pravilnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na določbo 5. odstavka 226. člena ZIZ, po kateri mora upoštevati pomen dejanja, zaradi katerega je bila izrečena denarna kazen, kot sredstvo prisile, in druge okoliščine primera. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-339/98 zapisalo, da je pri nenadomestnih izpolnitvah denarna kazen edino sredstvo, s katerim lahko sodišče dolžnika prisili, da upošteva odrejeno obveznost. Denarna kazen je namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva. Namen denarne kazni ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Preprečiti je treba, da bi se dolžniku bolj splačalo plačati kazen, kot pa upoštevati odrejeno obveznost. Navedena izhodišča so razlog, da sodišču pri izreku denarne kazni ni treba ugotavljati premoženjskega stanja dolžnika. Sodišče prve stopnje je denarno kazen v znesku 2.700,00 EUR izreklo znotraj z zakonom predpisanega limita. V obrazložitvi sklepa pa je tudi dovolj utemeljilo odločilne razloge, ki jih je na podlagi 5. odstavka 226. člena ZIZ moralo upoštevati. V zvezi s tem je pravilno opozorilo tudi na okoliščino, da tožena zoper izrečeno denarno kazen ni obrazloženo ugovarjala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.