Jedro

Solastnik participira na solastni stvari sorazmerno s svojim solastninskim deležem tako pri koristih, kot tudi pri stroških. Če en solastnik uporablja nepremičnino v obsegu, ki presega njegov solastninski delež, je dolžan drugemu solastniku v obsegu presega povrniti korist od uporabe. V takšnem primeru bi lahko bila oba solastnika enako obremenjena s stroški. Lahko pa bi se dogovorila, da solastnik, ki uporablja stvar prek svojega solastniškega deleža, plačuje tudi sorazmerno višje stroške. Odločitev o delni razveljavitvi izpodbijanega sklepa, ki ne izenačuje solastninskih položajev obeh udeležencev, je zato pogojevala tudi razveljavitev odločitve o porazdelitvi stroškov vzdrževanja, upravljanja in uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II, III in V izreka sklepa) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zoper drugega nasprotnega udeleženca (tč. I izreka izpodbijanega sklepa) in določilo način uporabe stvari tako, da predlagateljica prejme v izključno uporabo prostore v kletni etaži stanovanjske hiše L. 1, N., z izjemo kurilnice in stopnišča, ki ostane v souporabi obeh, ter zemljišče, ki se nahaja pod hišo in ob hiši in se razteza od vhoda v kuhinjo v kletni etaži, teraso, ob stanovanjski hiši, mimo vhoda v garažo do javne ceste, prvi nasprotni udeleženec pa prejme v uporabo prostore v srednji etaži stanovanjske hiše L. 1, N., z izjemo stopnišča, ki ostane v souporabi obeh ter zemljišče, ki vodi od javne ceste do glavnega vhoda v stanovanjsko hišo in levo ob hiši, medtem ko neizdelana mansarda hiše ostane v souporabi obeh (tč.II izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je tudi, da stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe nepremičnine nosita predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec v razmerju 8010/17055 proti 9045/17055 (tč. III izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da skupne stroške postopka v višini 37,35 EUR nosita predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec, vsak do 1/2 (tč. IV izreka sklepa), in da sklep velja do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka delitve solastnine, ki teče pod opravilno številko N 55/2009 (tč. V izreka sklepa).

2. Zoper odločitev v točkah II., III. in V. izreka je predlagateljica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljici dodeli v uporabo prostore v srednji etaži stanovanjske hiše, nasprotnemu udeležencu pa prostore v kletni etaži. Navaja, da nasprotni udeleženec nima interesa bivati v hiši, zato predlaga, da se stanovanje v srednji etaži, ki je večje, kvalitetnejše od kletnih prostorov, dodeli v uporabo njej. Res je prek svoje hčerke uporabljala majhno kletno kuhinjo, manjšo kopalnico v kleti in majhno sobico, ki je bila prvotno likalnica (ostali prostori v kletni etaži niso primerni za bivanje). Hčerka je nepremičnino uporabljala v tem obsegu iz razloga, ker je bil njen solastninski delež le 2/10. Glede na takrat nizek solastninski delež (sedaj je polovičen), predlagateljica po hčerki ni upala uporabljati večjega dela hiše, zato ni mogoče kot odločilnega kriterija za začasno delitev uporabe upoštevati njeno dosedanjo dejansko rabo. Predlagateljica ima večji pravni interes uporabljati stanovanje v srednji etaži, ker stanovanjske prostore potrebuje za svojo hčerko, kot pa nasprotni udeleženec, ki je zgolj pavšalno zatrjeval interes oddajati srednjo etažo v najem. Sedanja odločitev brez vsake podlage favorizira nasprotnega udeleženca, ki je hišo kupil na drugi dražbi za polovico tržne vrednosti, predlagateljica pa je hišo financirala po realnih cenah v deležu 40% in kasneje tudi odkupila solastninski delež prvotnega drugega nasprotnega udeleženca po tržni ceni. Sodišče je vpogledalo mnenje izvedenca A. B., iz katerega je razvidno, da je vrednost kletne etaže (skupaj s kurilnico in hodnikom pred njo) 41.593,00 EUR, vrednost pritlične etaže pa 65.826,00 EUR. Že ta podatek pove, da gre v kletni etaži za bivanje manj primerne prostore in je posledično nepravilna tudi delitev stroškov vzdrževanja, upravljanja in uporabe v sorazmerju s površino, ki jo vsak od udeležencev prejme v začasno izključno uporabo. Če je sodišče dodelilo predlagateljici v začasno uporabo le del že itak za 24.000,00 EUR manj vredne etaže, bi ji moralo dodeliti v uporabo še del prostorov srednje etaže, da bo posest pravično razdeljena in v sorazmerju z višino deležev. Sodišče je spregledalo, da je v kletni etaži le cca 30 m (zasilnih) stanovanjskih prostorov, vse ostalo so pomožni. V pritlični etaži pa je stanovanjskih prostorov še enkrat več. Če bi drugostopenjsko sodišče potrdilo odločitev, da se ji dodelijo v uporabo kletni prostori, bi sodišče moralo določiti nadomestilo, ki ga je dolžan v tem primeru nasprotni udeleženec plačevati za uporabo bistveno več vrednejšega dela in večje površine nepremičnine. Predlagateljica tega res ni predlagala, ker je pričakovala, da ji bo v začasno uporabo dodeljena srednja etaža oziroma, da bo sodišče uporabo solastne nepremičnine razdelilo skladno z višino solastninskih deležev. Sodišče bi jo moralo v skladu s pravilom materialno procesnega vodstva seznaniti s svojim pravnim stališčem, da naj bi bila upravičena le do uporabe manj vrednih prostorov v kletni etaži, saj bi v tem primeru zahtevala nadomestilo za uporabljene nepremičnine, ki jo bo po sedanji odločitvi nasprotni udeleženec uporabljal v presežku nad vrednostjo svojega solastninskega deleža. Sklep o začasni razdelitvi uporabe bi moral veljati do pravnomočnega zaključka delitvenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v določilih dvanajstega poglavja Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V določilu 112. člena ZNP sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki odloči o načinu uporabe stvari v solastnini, če med solastniki ni bilo doseženo soglasje. V določilu 115. člena ZNP pa je določeno, da sodišče ob določitvi načina uporabe stvari v solastnini, odloči tudi v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe. Določbe 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določajo upravičenja solastnikov, ne določajo oziroma urejajo vrsto in način izvrševanja lastninskih upravičenj, temveč le obseg. V primerjavi z razmerjem izključne lastninske pravice, je treba v solastninskem razmerju sistem odločanja glede izvrševanja lastninskih upravičenj, oblikovati. Način izvrševanja lastninskih upravičenj, torej tudi pravice uporabe, je vprašanje internega sporazuma med solastniki. Če sporazuma ni mogoče doseči, imajo lastniki sicer na voljo delitev, vendar pa je vsak posamezen solastnik tudi upravičen v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki predlagati določitev načina uporabe stvari v solastnini. Določbe dvanajstega poglavja ZNP zato dajejo sodišču pooblastilo, da nadomesti dogovor med solastniki o prenosu abstraktnega razmerja po idelanih solastninskih deležih na nepremičnini v konkreten način njene uporabe in uživanja.

5. V obravnavanem primeru se udeleženca postopka nista uspela sporazumeti o načinu uporabe stanovanjske hiše L. 1, N. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zaradi razporeditve prostorov, stanovanjske hiše ni mogoče uporabljati tako, da se oblikujeta dve enakovredni stanovanjski enoti, primerni za samostojno uporabo. Udeleženca postopka, hiše, glede na njeno obstoječe stanje, ne moreta uporabljati tako, da bi vsak uporabljal del, ki ustreza njegovemu idealnemu deležu do 1/2. V hiši so tri etaže, in sicer kletna, srednja ter mansarda, ki je neizdelana. Prav tako je ugotovilo, da udeleženca obravnavane nepremičnine nimata v neposredni posesti. Za predlagateljico posredno posest vrši njena hčerka, ki v soglasju s predlagateljico biva v hiši, in sicer že več let uporablja kletne prostore stanovanjske hiše. Sodišče je še ugotovilo, da je v teku postopek za delitev nepremičnine v solastnini pod št. N 55/2009, ki je že v sklepni fazi.

6. Glede na navedeno je bilo sodišče v situaciji, da enemu ali drugemu udeležencu dodeli kletno etažo ali srednjo etažo. Odločilo je, da kletno etažo dodeli v izključno uporabo predlagateljici, ker jo že sedaj dejansko uporablja in je s tem le ohranilo že obstoječe dejansko stanje. Odločitvi, da je ta etaža pripadla prav njej, se predlagateljica ne more upirati s sklicevanjem na načelo enakosti. V tem delu je zato izpodbijana odločitev pravilna. Pritrditi pa je treba predlagateljici, da bi bilo treba glede pravice uporabe izenačiti položaj obeh solastnikov, če to ni mogoče z ustrezno razdelitvijo prostorov v stanovanjski hiši, na drug način. Razmerja med solastnikoma je namreč treba urediti tako, da ne bo eden prikrajšan, drugi pa obogaten za uporabo nepremičnine prek svojega solastninskega deleža. 7. Predlagateljica v pritožbi navaja, da so ji pripadli v uporabo bistveno manj primerni prostori, saj naj bi bilo v kletni etaži le približno 30 m2 zasilnih stanovanjskih prostorov, ostalo pa so pomožni prostori (klet, garaža, kurilnica), nasprotnemu udeležencu pa je po odločitvi sodišča pripadlo enkrat več stanovanjskih prostorov (78,55 m2). Razliko izkazuje tudi vrednostna primerjava enih in drugih, saj je vrednost kletnih prostorov po izvedenskem mnenju izvedenca A. B. 41.593,00 EUR, vrednost srednje etaže pa 65.826,00 EUR. Razliko v vrednosti je predlagateljica izpostavila že v prvostopenjskem postopku. Pritožbeno sodišče pritrjuje predlagateljici, da je v obravnavanem primeru vrednostna primerjava objektivnejša od primerjave pripadlih delov nepremičnine enemu in drugemu udeležencu po površini. Tudi primerjava po površini pa je po ugotovitvi izpodbijanega sklepa v korist nasprotnega udeleženca. Glede na povzeti dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da zaradi razporeditve prostorov stanovanjske hiše ni mogoče uporabljati tako, da se oblikujeta dve enakovredni stanovanjski enoti, primerni za samostojno uporabo, in hkrati, da udeleženca postopka, hiše, glede na njeno obstoječe stanje, ne moreta uporabljati tako, da bi vsak uporabljal del, ki ustreza njegovemu idealnemu deležu do 1/2, je mogoče vrednostno izenačitev položajev obeh solastnikov doseči z določitvijo ustreznega denarnega nadomestila. Le to je lahko torej tisti mehanizem, ki v ugotovljeni situaciji med udeležencema vzpostavlja vrednostno ravnotežje.

8. Pritrditi je treba predlagateljičini kritiki stališča sodišča prve stopnje, da bi morala biti takšna odločitev prvostopenjskega sodišča pogojevana s predlagateljičinim predlogom.(1) Sodišče v tem postopku s svojo odločitvijo nadomešča soglasje solastnikov glede določitve uporabe, to pa bi bilo mogoče doseči, glede na ugotovljene dejanske okoliščine in potrebo po izenačitvi varstva lastninskih položajev obeh solastnikov, le s hkratno določitvijo nadomestila (uporabnine) za tisti del upravičenja uporabe enega solastnika, ki ne dosega njegovega solastninskega deleža. V obravnavanem postopku ne nastopata dve stranki z nasprotujočimi si interesi, tako kot v pravdi, v kateri je zato sodišče vezano na določen zahtevek. V tem postopku sodišče ureja razmerje med solastnikoma, ki se o tem sicer nista uspela sporazumeti, vendar pa imata oba interes za njegovo ureditev. Sodišče je zato vezano na predlog glede „opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči“ (prvi odstavek 21. člena ZNP), ne pa na konkreten predlog, kako naj o razmerju (stanju) odloči. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotavljalo višine navedenega nadomestila oziroma uporabnine. V tem obsegu oziroma kolikor sodišče prve stopnje pri določitvi načina uporabe ni odločalo o predlagateljičinem nadomestilu za uporabo nepremičnine v obsegu, ki presega solastninski delež nasprotnega udeleženca, je odločitev pod tč. II izreka izpodbijanega sklepa pomanjkljiva. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba sklep v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Solastnik participira na solastni stvari sorazmerno s svojim solastninskim deležem tako pri koristih, kot tudi pri stroških. Če en solastnik uporablja nepremičnino v obsegu, ki presega njegov solastninski delež, je dolžan drugemu solastniku v obsegu presega povrniti korist od uporabe. V takšnem primeru bi lahko bila oba solastnika enako obremenjena s stroški. Lahko pa bi se dogovorila, da solastnik, ki uporablja stvar prek svojega solastniškega deleža, plačuje tudi sorazmerno višje stroške. Odločitev o delni razveljavitvi izpodbijanega sklepa, ki ne izenačuje solastninskih položajev obeh udeležencev, je zato pogojevala tudi razveljavitev odločitve o porazdelitvi stroškov vzdrževanja, upravljanja in uporabe (tč. IV. izreka izpodbijanega sklepa).

10. Predlagateljica je predlagala določitev uporabe do dokončanja delitvenega postopka, zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti tudi v tč. V, po katerem naj izpodbijani sklep velja zgolj do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka delitve solastnine, ki teče pred istim sodiščem pod št. N 55/2009. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu v tem obsegu vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Po predlagateljičinem predlogu naj bi srednja etaža pripadla v uporabo njej.