Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil namen Pogodbe-65 oddaja zemljišča za uporabo zaradi zgraditve stanovanjske soseske. Pri pravici uporabe tožene stranke je šlo tako za izvrševanje le nekaterih upravičenj, pravna prednica tožeče stranke je pravnemu predniku tožene stranke nepremičnine dala v uporabo pod določenimi pogoji in z omejitvami, po katerih bi tožena stranka oziroma njen pravni prednik, v primeru, da se pogojev ne bi držal, lahko pravico uporabe izgubil. Pravica uporabe tako pravnemu predniku tožene stranke nedvomno ni bila dana kot stvarna pravica. Naročilo oziroma prevzem naročila pa ni zakonita podlaga za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin kot so razvidne iz I. točke izreka in da se na podlagi sodbe pri teh nepremičninah dovoljuje vpis lastninske pravice v korist tožnice; ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin razvidnih iz II. točke izreka in odločilo, da se na podlagi sodbe pri teh nepremičninah dovoljuje vpis lastninske pravice v korist tožnice; odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3. Tožnica se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom ... in proti odločitvi o stroških, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede navedene nepremičnine, sklep o stroških pa spremeni tako, da tožnici prizna vse njene pravdne stroške, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obakrat s stroškovno posledico. Glede sporne nepremičnine navaja, da gre za parcelo v večinsko javni uporabi – pot, del te parcele skrajno zahodno pa naj bi zasedale fizične osebe. Vendar to še ne pomeni, da tožnica ni lastnica te parcele. Tudi, če je sodišče ocenilo, da zahtevek ni utemeljen glede celotne parcele, je tožnica že v vlogi z dne 12. 6. 2007 predlagala dokaz z izvedencem geometrom, katerega naloga naj bi bila odmera in parcelacija parcel na manjše dele, če bi bili lastniki teh delov parcel različni. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odmere in parcelacije ni predlagala. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnica uspela dokazati, da tožena stranka ni lastnica nobene nepremičnine, ki so bile predmet tega postopka. Primarni zahtevek je bil sicer v celoti zavrnjen, vendar z zavrnitvijo sodišče ni imelo nobenega dela. Pravično bi bilo, da bi sodišče tožnici priznalo vse njene pravdne stroške (razen tistih glede katerih je bilo že odločeno – revizijski stroški in pritožbeni stroški) oziroma v najslabšem primeru bi moralo tožnici priznati 64% njenih stroškov, toženi stranki pa nobenih, saj v tej pravdi ni z ničemer uspela.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (odločitev v II. točki izreka) in zoper stroškovno odločitev, zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavlja, da je s sodbo v izpodbijanem delu sodišče nadaljevalo nezakonito poseganje sodne veje oblasti v lastninsko pravico tožene stranke. V njenem primeru sodišča vedno znova uporabljajo poseben „zakon“, ki je namenjen le enemu cilju – tožena stranka mora v sodnih sporih izgubiti zakonito pridobljene stvarne pravice (lex G.). Tožeča stranka je, upoštevaje Odlok o določitvi območja predkupne pravice Mestne občine Ljubljana za območje grajenega javnega dobra (Ur. l. RS, št. 57/2005 z dne 15. 6. 2005), že ob vložitvi tožbe vedela, da ni lastnica spornih nepremičnin, saj je s sprejetjem odloka potrdila, da le-teh ne šteje za svoje in da jih bo kupila pred drugim kupcem po enakih pogojih v primeru morebitne prodaje s strani tožene stranke. Bistveno v tej zadevi je, da je pravni prednik tožene stranke v letu 1965 pridobil pravico uporabe na spornih nepremičninah kot stvarno pravico in to tudi vknjižil v zemljiški knjigi. Do leta 1991 temu nobena javna oblast ni z ničemer nasprotovala. Pogodbo je potrebno spoštovati. Sodišče se sprašuje, ali je bila pravica uporabe, ki je bila s Pogodbo-65 prenesena na toženo stranko, taka pravica, ki je podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Tožnica s tem v zvezi ni podala nobenih navedb, kar pomeni, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Pogodbeni stranki v letu 1965 nista mogli imeti v mislih narave ali vsebine določene pravice, ki jo ureja kasnejši zakon iz leta 1997. Sodišče napačno uporabi materialno pravo, ko arbitrarno ugotovi, da je bil osrednji namen zakonodajalca z ZLNDL vzpostaviti enoten lastninski temelj in ohraniti obstoječe stanje, to obstoječe stanje pa naj bi izhajalo iz pravice do rabe. Takšno stališče nasprotuje določbam tega zakona, ki v 3. členu izrecno navaja, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov in da v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe oziroma njenega pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi, se vpis lastninske pravice opravi po uradni dolžnosti. Ta določba je jasna in odraža spoštovanje pridobljenih pravic in načelo zaupanja v podatke javne knjige. Stališče sodišča ne izhaja niti iz Predloga Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Poročevalec DZ, št. 31/97). Med cilji načela zakona predlagatelj primarno izpostavi, da so pravice, ki jih imajo na nepremičninah v družbeni lastnini poleg fizičnih tudi nekatere osebe javnega prava in druge pravne osebe, zakonito pridobljene pravice. V pridobljene pravice pa je dopustno posegati le v izjemnih primerih in zaradi razlogov, ki morajo biti vnaprej znani in opravičljivi. Vsi zaključki sodišča so zato v nasprotju z namenom zakonodajalca. Neutemeljeno se sodišče sklicuje na odločbo US RS št. U-I-208/99 z dne 19. 1. 2001, saj ta govori o ZLPP. Široko polje presoje pri preoblikovanju družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki, o kateri je govora v omenjeni odločbi, je predlagatelj ZLNDL ustrezno omejil z varstvom pridobljenih pravic in zaupanja v pravo, sklicujoč se tudi na odločbo US RS št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995. Pri interpretaciji določbe 3. člena ZLNDL je nepomembno, kdo je izvrševal posest na določeni nepremičnini, saj ne gre za posestno pravdo, brez dvoma pa je bila ta posest kogarkoli drugega kot tožene stranke, nedobroverna. Nerazumljiva in neobrazložena je navedba sodišča v 44. točki obrazložitve. Sodišče ne pojasni, katera naj bi bila pravilna materialnopravna podlaga. Edina pravilna je takšna, kot jo zatrjuje tožena stranka – lastninsko pravico je pridobila na podlagi ZLNDL, ki je transformiral stvarno pravico – pravico uporabe, vknjiženo v zemljiško knjigo, na njeno ime. V konkretni zadevi ni mogoče govoriti o tem, da dejansko pravno stanje ne ustreza podatkom iz zemljiške knjige. Ne obstaja noben akt s katerim bi tožena stranka razpolagala s spornimi nepremičninami. Iz 1. člena Pogodbe-65 izhaja, da Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine ... oddaja v uporabo mestno zemljišče s spornimi parcelami prevzemniku, in ne kot to skuša sodišče zavesti, da je bilo dano zemljišče v uporabo le za pravico gradnje. Pravni prednik tožene stranke in tožena stranka sta bila trideset let vknjižena v B vložek zemljiške knjige, torej v vložek, v katerega se je vpisoval subjekt, ki je na določeni nepremičnini lastnik. Tudi v sistemu družbene lastnine je bila takšna oblika lastnine, ki je bila odplačno pridobljena in vknjižena v B list zemljiške knjige, varovana na enak način kot zasebna lastnina. Sicer pa odločitev sodišča nasprotuje tudi temeljnemu načelu pacta sund servanda in štirideset let med pravnim prednikom tožene stranke in pravnim prednikom tožnice ni obstajal noben spor o tem, kdo je veljavni imetnik pravice uporab kot stvarne pravice na spornih nepremičninah. Pogodba-65 je imela v delu, kjer je bila urejena oddaja zemljišč v uporabo pravnemu predniku tožene stranke stvarnopravne učinke (saj je bila nesporna pravice uporabe vknjižena v zemljiški knjigi kot stvarna pravica), v preostalem delu, kjer je govora o naročilu pravnega prednika tožnice, da naj pravni prednik tožene stranke zgradi celotno sosesko, pa pogodba določa obligacijsko pravne posledice, ki v ničemer ne vplivajo na stvarnopravne učinke. Sodišče ne pojasni, kaj naj bi govorilo v prid stališču, da naj bi bila prenesena le „pravica gradnje“, ki je neobstoječa pravica v sistemu družbene lastnine. V določbi 2.b člena Pogodbe-65 je navedeno, da P. G. zgradi dva objekta do četrte faze po načrtih sklada, ki pa bosta po dokončni izgradnji soseske prešla v last sklada brez kakršnegakoli nadomestila, ker je njuna cena že zajeta v stroških za pripravljalna dela. Če bi držalo stališče sodišča, da je pravni prednik tožene stranke na podlagi navedene pogodbe prejel le „pravico gradnje“, potem bi bila navedena določba brezpredmetna. Zakaj bi si pravni prednik tožnice pridržal pravico, da po izgradnji pridobi dva objekta nazaj brez nadomestila, če s Pogodbo-65 sploh ni odsvojil nepremičnin. Stranki te pogodbe sta natančno uredili vse medsebojne pravice in obveznosti, poleg tega sta se zavedali vseh pravnih posledic sklenjene pogodbe. Zaključki sodišča so arbitrarni in nimajo razumne utemeljitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in tudi napačno uporabo materialnega prava. P. G. je za sporne nepremičnine že tedaj plačal odškodnino v vrednosti 950.000.000,00 DIN. Izrecno je zapisano, da se plača kot odškodnina za zemljišče in pripravo zemljišča, kar sodišče napačno argumentira, da to dokazuje, da naj bi šlo zgolj za pravico gradnje in ne za prenos pravice uporabe na nepremičninah. Pravni prednik tožene stranke je plačal tudi za stroške že izdelane projektne dokumentacije ter naknadno financiral še vso preostalo gradnjo. Sodišče se v 42. točki obrazložitve spreneveda. Določba 11. člena Pogodbe-65 bi bila ob dejstvu, da sodišče šteje, da pravica uporabe na nepremičninah kot stvarni pravici sploh ni bila prenesena, nepotrebna, saj pravni prednik tožene stranke ne bi imel nobene pravice, ki bi jo lahko prenesel. V drugem odstavku istega člena je določeno, da mora prevzemnik po zgraditvi posameznega objekta kupcu poleg pravice razpolaganja prenesti nanj tudi pravico uporabe na zemljišču in poskrbeti za zemljiškoknjižni vpis teh pravic. Enako kot kupci stanovanj, ki so stanovanja kupili, bi morala tudi pravna prednica tožnice ali tožnica zemljišča, na katerih so bile zgrajene ceste, pridobiti tako kot je pravna prednica tožene stranke prejela sporne nepremičnine – odplačno z vknjižbo v zemljiški knjigi. Sodišče tako ni razpolagalo niti z enim samim dokazom, ki bi potrjeval dejstvo, da naj bi bila Pogodba-65 po naravi zgolj podeljena pravica pravnemu predniku tožene stranke graditi na zemljiščih, ki pa naj bi še vedno ostala v uporabi pravnemu predniku tožnice. Vsa pojasnila sodišča predstavljajo napačno uporabo materialnega prava. Tudi pojasnila v zvezi z ekonomsko koristjo, ki naj bi jo imel pravni prednik tožene stranke s pogodbo (40. točka obrazložitve), so izmišljotine, brez opore v pogodbi. V Pogodbi-65 je zgolj za dva objekta določeno, da po zgraditvi pripadata pravnemu predniku tožnice brez nadomestila, kar po logiki stvari pomeni, da bi moral pravni prednik tožnice za vse ostale nepremičnine in objekte plačati ustrezno nadomestilo. Sama s seboj v nasprotju je tudi navedba sodišča, da je v času sklenitve sporne pogodbe Zakon o prometu z zemljišči in stavbami določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v prometu, hkrati pa pove, da je pravni prednik tožene stranke zgradil vse stavbe, določeno infrastrukturo pa drugi izvajalci, kar pa pomeni, da v času sklenitve sporne pogodbe dobrine, ki so v splošni rabi, sploh še ni bilo. Zato je brezpredmetna tudi obrazložitev sodišča, kaj naj bi določal Splošni zakon o ljudskih odborih, pa tudi Zakon o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, kakor tudi Zakon o komunalnih dejavnostih, Zakon o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naselju in Zakon o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v naseljih. Pritožnik ponovno poudarja, da raba, vzdrževanje, varstvo in podobni poljubni izrazi ne vplivajo na to, v korist koga se je pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Razlogi sodišča prve stopnje kako naj bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah so sami s seboj v nasprotju. Ali naj bi bilo to dejstvo, da se Pogodba-65 ni bila prenesena pravica uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ali dejstvo, da naj bi v času uveljavitve ZLNDL lastninsko pravico pridobila tožeča stranka. Sodišče bi s tem v zvezi moralo uporabiti odločbo US RS, št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002. Vse javne ceste so bile zgrajene na nepremičninah, ki so bile v družbeni lastnini, a odkupljene s strani pravnega prednika tožene stranke in ta pravica tudi ustrezno vknjižena v B listu zemljiške knjige. Odločitev sodišča je v nasprotju z odločitvijo v tej zadevi z dne 17. 5. 2006 I Cp 2473/2006, s katero je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in začasno odredbo razveljavilo. Pritožba izpostavlja tudi odločbo VSL I Cp 1703/2012 in jo interpretira. V tej zadevi je prav tako šlo za pogodbo o oddaji zemljišča in je sodišče štelo, da je takšna pogodba dovolj za prenos pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, celo brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Opozarja tudi na odločbo VSL I Cpg 1052/2010. V tej zadevi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da okoliščina, da tožeča stranka spornih nepremičnin ni uporabljala, ne pomeni, da so ji bile avtomatično odvzete pravice, ki so bile povezane z v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe. Zgolj dejstvo, da svoje pravice uporabe na nepremičnini ni uporabljala ali rabila na način, da bi jo vzdrževala, še ne pomeni, da je tožeča stranka zgolj z rabo pridobila pravico uporabe na nepremičninah, brez kakršnegakoli pravnega temelja. Sodišče zmotno sebi v korist interpretira odločbo VSL II Cp 1708/2012 (39. točka obrazložitve). Upoštevati je potrebno, da tožnica ni predložila nobenega akta, ki bi kakorkoli izkazoval, da bi pravni prednik tožene stranke ali tožena stranka izrazila voljo po tem, da brezplačno prenese lastninsko pravico na nepremičninah na tožnico. Izpostavlja tudi odločbo VSL I Cp 4003/2011, ki ugotavlja, da tudi v obdobju obstoja dvotirnega lastninskega sistema ni obstajal temelj ex lege nastanek služnosti v primeru uporabe zemljišča ali spremembe njegove namembnosti za potrebe energetske infrastrukture. Pritožba nato, kljub pomanjkanju pravnega interesa, česar se zaveda, interpretira tudi odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (I. točka izreka). Izpostavlja, da je Stanovanjski zakon urejal le lastninjenje stanovanj, zato je 2. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo določal, da se šteje, da so imeli pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba (stavbišče) kupci stanovanj, z dnem uveljavitve ZLNDL. Če kupci stanovanj niso hkrati kupili tudi stavbišča, potem je še toliko bolj nesprejemljivo, da bi lastnik sicer drugih (sosednjih) nepremičnin postala tožnica, brez kakršnegakoli pravnega temelja ali plačila nadomestila. Lastninjenje funkcionalnih zemljišč se torej ni opravljalo na podlagi določb Stanovanjskega zakona. Tudi ni upravičeno sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 262/2009, saj gre za judikat sprejet zgolj za toženo stranko. Sodišče je zgrešeno sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da so nepremičnine, katerim je bilo v tožbenem zahtevku ugodeno, gospodarska javna infrastruktura. Določba 76. člena ZGJS je prehodna določba zakona, ki ureja le lastninjenje objektov in naprav. Za odločitev je bistvena določba četrtega odstavka 76. člena tega zakona. Ugotoviti je potrebno, kdo je dejansko financiral izgradnjo te infrastrukture. V prvem odstavku 4. člena Pogodbe-65 je določeno, da se pravni prednik tožene stranke obvezuje plačati pravnemu predniku tožnice kot prispevek za komunalno ureditev zemljišča v soseski 13% odkupne vrednosti gradbenih, obrtniških, instalacijskih del in dvigal, zgrajenih stanovanj in drugih objektov. Pravni prednik tožene stranke je moral torej plačati tudi komunalno ureditev zemljišč, torej tudi spornih nepremičnin. S tem pa na podlagi četrtega odstavka 76. člena ZGJS ni moglo priti do lastninjenja po določbah tega zakona, tudi iz razloga, ker tožena stranka s tožnico ni sklenila posebne pogodbe, ki jo ureja peti odstavek 76. člena ZGJS. Sicer pa 76. člen ZGJS ni bil podlaga za lastninjenje stavbnih zemljišč, saj so objekti in naprave iz 76. člena pritiklina ali sestavina nepremičnine, torej zemljišča. Poleg tega je ZGJS lastninil tisto infrastrukturo, ki je locirana pri javnih podjetjih, kar pa tožnica ni. Opozarja na odločbo VSL I Cp 218/2012. V obeh zadevah tožnica ni nikoli pojasnila, kaj naj bi ti javni infrastrukturni objekti bili, pomanjkljive trditvene podlage pa ne more dopolniti izvedenec. Tudi sicer je ta svoje zaključke v zvezi s tem, katere nepremičnine predstavljajo gospodarsko javno infrastrukturo, podal na povsem laični in neobrazloženi podlagi. Razloge tožene stranke v zvezi s tem je sodišče prve stopnje v 86. točki obrazložitve tako pavšalno zavrnilo, da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, trditvene podlage pravdnih strank ni prekoračilo, sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki tudi niso sami med seboj v nasprotju. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Sicer pa še dodaja: K pritožbi tožene stranke

9. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je Sklad za urejanje stavbnih zemljišč Občine ... dne 10. 11. 1965 s Poslovnim združenjem G. (P. G.) sklenil pogodbo o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev stanovanjskih in poslovnih objektov v soseski 001 št. 5028/65 (v nadaljevanju Pogodba-65). Pogodba temelji na Odloku o urejanju in oddajanju mestnega zemljišča v Občini ... Predmet pogodbe je bila oddaja mestnega zemljišča v uporabo za gradnjo na območju k. o. X in k. o. Y. V naslednjih letih sta bili tam zgrajeni stanovanjski soseski 001 in 002. Na podlagi Pogodbe-65 je bil kot imetnik pravice uporabe v zemljiški knjigi v B listu vknjižen P. G. L. in izbrisana zaznamba upravnega organa Občine ... Naknadno se je na podlagi določb ZLNDL v korist toženke vknjižila lastninska pravica. V tej pravdi tožnica trdi, da pravica uporabe, ki jo je prevzemnik (pravni prednik tožene stranke) pridobil s Pogodba-65, ni bila takšna pravica, ki bi mogla biti podlaga za vpis lastninske pravice na njegovo ime oziroma na ime njegovega pravnega naslednika na podlagi ZLNDL. Takšnemu stališču je pritrdilo sodišče prve stopnje že v delni sodbi I P 2524/2005 z dne 3. 12. 2007, kakor tudi sodišče druge stopnje, ki je pritožbo tožene stranke zavrnilo in delno sodbo potrdilo (odločba I Cp 2039/2008 z dne 19. 11. 2008). V nadaljevanju sojenja (glede preostalih nepremičnin, ki niso bile predmet delne sodbe) ga sodišče prve stopnje ni spremenilo, spreminja pa ga tudi ne sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je z obširnimi in s prepričljivimi in pravno argumentiranimi razlogi že v delni sodbi pojasnilo svoje stališče, ki ga je sodišče druge stopnje potrdilo, v celoti pa razloge sprejema kot pravilne in se nanje ter na stališča sodišča druge stopnje v odločbi z dne 19. 11. 2008, sklicuje sodišče druge stopnje tudi ob odločanju v zvezi s pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo z dne 14. 3. 2014. V sklepu I Cp 2473/2006 z dne 17. 5. 2006 sodišče druge stopnje ni zavzelo drugačnega stališča. Upoštevati je potrebno, da je bila odločba izdana v zvezi s takrat edinim tožbenim zahtevkom – zahtevkom na vrnitev stvari (temelječem na 92. členu Stvarnopravnega zakonika). Ker do takrat tožnica ni zatrjevala, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi v korist tožene stranke neveljavna, temveč le, da je sama lastnica teh nepremičnin,česar pa glede na stanje v zemljiški knjigi s stopnjo verjetnosti ni izkazala, pri tem pa je tudi zatrjevala, da ima sporne nepremičnine sama v posesti, je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica verjetnosti (takratne) svoje terjatve (na vrnitev nepremičnin) ni izkazala. Razlogi v tej odločbi zato niso razlogi, ki bi se kakorkoli nanašali na razloge izpodbijane sodbe.

10. Ne samo v „zadevah G.“, tudi v drugih zadevah temelječih na enaki ali podobni dejanski in pravni podlagi, so sodišča zavzela enotno stališče, da je bilo z vidika ZLNDL odločilnega pomena za lastninjenje, kdo je na presečni dan, ki ga opredeljuje ta zakon (25. 7. 1997) upravičeni in dejanski (ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi zakona ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da se je lahko pravica uporabe na podlagi ZLDNL transformirala v lastninsko pravico le takrat in na tistega, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe.

11. Sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje tako kot že prvič, tudi v izpodbijani odločbi pravilno ugotovilo, da je bil namen Pogodbe-65, oddaja zemljišča za uporabo zaradi zgraditve stanovanjske soseske, na kar kaže že ime pogodbe; določba njenega 1. člena; določba 7. člena po katerem je lahko Sklad za urejanje stavbnih zemljišč Občine ... v primeru neizpolnjevanja obveznosti prevzemnika po pogodbi, oddal kompleks soseske v uporabo drugemu izvajalcu, prevzemnik pa je imel le pravico do povrnitve vloženih koristnih stroškov. Da je šlo le za prevzem naročila in prenos zemljišč le v obsegu, nujno potrebnem za izvedbo naročila, potrjujejo tudi določbe 2. člena navedene pogodbe, v katerih je določena vsebina obveznosti P. G. Iz 4. in 5. člena Pogodbe-65 pa izhaja tudi, da je ureditev zemljišč s komunalnimi napravami (ceste, pešpoti, parkirni prostori, otroška igrišča, javne zelenice, parki in drevoredi, sekundarna kanalizacijska mreža) stvar občine, prevzemnik pa ima prednost pri prevzemu in gradnji teh naprav. Pri pravici uporabe tožene stranke je šlo tako za izvrševanje le nekaterih upravičenj, pravna prednica tožeče stranke je pravnemu predniku tožene stranke nepremičnine dala v uporabo pod določenimi pogoji in z omejitvami, po katerih bi tožena stranka oziroma njen pravni prednik, v primeru, da se pogojev ne bi držal, lahko pravico uporabe izgubil. Pravica uporabe tako pravnemu predniku tožene stranke, v spornem obsegu, nedvomno ni bila dana kot stvarna pravica. Naročilo oziroma prevzem naročila pa ni zakonita podlaga za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da četudi je prevzemnik naročila res bil dolžan plačati odškodnino, to samo po sebi ni bilo odločilno za opredelitev narave pravice prenesene s pogodbo – naročilom. Odškodnina je bila namreč določena v višini prispevka k stroškom za ureditev mestnega zemljišča v soseski in prispevka k stroškom za komunalno ureditev zemljišča. Oba elementa sta tedaj predstavljala sestavni del kupnine za stanovanje (5. in 6. točka 20. člena Zakona o urejanju mestnega zemljišča), ki jo je prejel prevzemnik. V 5. členu pogodbe se je prevzemnik zavezal, da bo del stroškov za graditev sekundarnih komunalnih naprav vračunal v ceno stanovanj. Iz vsebine pogodbe tudi sledi, da je bila odškodnina določena le za neto stavbno zemljišče in da v to površino niso bile vključene ceste, parkirni prostori in uvozi. Kot v prvem sojenju je tudi v drugem sojenju tako sodišče prve stopnje nedvomno pravilno zaključilo, da je bila ekonomska korist, ki jo je prevzemnik imel od sklenitve takšne pogodbe, dohodek pridobljen s prodajo zgradb in ne pridobitev zemljišč.

13. Zemljišča oddana za gradnjo, so bila namenjena za stavbišče stanovanjskih in poslovnih objektov, za funkcionalna zemljišča teh objektov in za objekte splošne rabe, ki so predstavljali dobrine v splošni rabi. Poleg zemljišč, katere je bil prevzemnik pravice uporabe dolžan prenesti na kupce stavb, so ostala zemljišča predstavljala dobrine v splošni rabi, ki jih prevzemnik prav tako ni imel v posesti in jih ni mogel rabiti, niti z njimi ni upravljal, ampak je upravljala z njimi občina ali komunalna organizacija po njenem pooblastilu. S temi zemljišči prevzemnik ni mogel razpolagati. Kot dobrine v splošni rabi so bile opredeljene ulice, trgi, pločniki, drevoredi, parkirni prostori v naselju, parki, nasadi, zelene površine ter otroška igrišča in že Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi niso v prometu (2. člen). Da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica tista, ki je urejala in vzdrževala te nepremičnine, tožena stranka ni prerekala in ni trdila, da je te naloge izvrševala sama. V navedenem obsegu nepremičnin torej ni imela v rabi, z njimi ni upravljala, jih ni vzdrževala, razpolagati pa kot z dobrinami v splošni rabi niti ni smela. Povsem utemeljen je tako sklep sodišča prve stopnje, da pravica uporabe, ki jo je prevzemnik (pravni prednik tožene stranke) pridobil s Pogodbo-65, ni bila taka pravica, ki bi mogla biti podlaga za vpis lastninske pravice na njegovo ime na podlagi ZLNDL.

14. Tudi ni upoštevno sklicevanje tožene stranke na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-224/00, saj se ta nanaša na pravne položaje, ko so bile javne ceste zgrajene na nepremičninah v zasebni lasti. V obravnavani zadevi pa so bile ceste in druga komunalna infrastruktura zgrajeni na nepremičninah v družbeni lastnini. Ob sklenitvi pogodbe je bilo prevzemniku znano, da bodo na nepremičninah, glede katerih mu je bila dana pravica uporabe za gradnjo, zgrajeni tudi tovrstni objekti, pa tudi, da teh objektov ne bo (nujno) gradil on. Tožena stranka tudi ne zatrjuje, da bi na navedenih zemljiščih izvrševala katerokoli od upravičenj, ki so bila obsežena v pravici uporabe bodisi na stavbnem zemljišču, na katerem je bila zgrajena stavba, bodisi na nepozidanem stavbnem zemljišču. 15. Glede nepremičnin na katerih so zgrajeni objekti in dobrine v splošni rabi (kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi so to ceste, zelenice, javno dostopno zelene površine, vozne površine, javno dostopno pešpoti in poti, parkovne in intervencijske povezave, obcestne površine, pločniki), je tako tožnica dokazala obstoj take pravice uporabe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnice glede teh nepremičnin utemeljen. Kot je zaključilo sodišče druge stopnje že v odločbi z dne 19. 11. 2008, sodba sodišča prve stopnje zato v tem delu ne jemlje nobenih pravic toženi stranki, saj lastninske pravice glede na obrazloženo ni pridobila, ampak le odpravlja stanje, ko je bila v zemljiško knjigo kljub neizpolnjevanju pogojev za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL, nezakonito vpisana kot lastnik in se z izpodbijano sodbo v ugodilnem delu le vzpostavlja stanje kot bi pravilno sledilo na podlagi določil zakona.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (tudi) v obsegu kolikor se nanaša na zemljišča, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe (funkcionalna zemljišča). Zoper ta del se tožena stranka ne pritožuje, izpostavlja pa svoja pravna stališča tudi glede te odločitve, na katera pa pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj za odločitev v izpodbijanem ugodilnem delu niso pomembna.

17. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, je šlo za navedbo, ki ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

18. V izvedenskem mnenju je izvedenec geodet glede parcele št. ID znak ... ugotovil, da je (le) v večinsko javni uporabi, tretirana kot gospodarska javna infrastruktura – pot, del parcele (skrajno zahodno) pa zasedajo fizične osebe. Na takšno ugotovitev izvedenca tožnica ni imela pripomb. Glede na nesporno ugotovitev, da je parcela le v večinski javni uporabi, je sodišče prve stopnje povsem upravičeno zaključilo, da tožnica aktivne legitimacije za celotno parcelo ni izkazala in ker ni predlagala odmere in parcelacije glede na ugotovitve izvedenca, je tožbeni zahtevek (tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na celotni parceli) pravilno in zakonito zavrnilo. Neupoštevno je tudi njeno sklicevanje na v letu 2007 predlagano postavitev izvedenca geometra „za primere, da bi bili upravičeni lastniki teh parcel različni“ (pripravljalna vloga z dne 12. 6. 2007, list. št. 189). Ko je prišlo do takšne situacije, tožnica izvedenca geometra za odmero dela konkretne parcele ni predlagala, niti v tej smeri na naroku za zadnjo glavno obravnavo, ni podala predloga oziroma pripombe v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo (286.b člen ZPP). Upoštevajoč vse okoliščine primera, ki jih je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v 90. do 92. točki obrazložitve, je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva tudi odločitev o tem, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Glede na povedano je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker do spremembe uspeha pravdnih strank v tem postopku ni prišlo, odločitev o zavrnitvi pritožb in potrditvi sodbe, vsebuje tudi potrditev odločitve glede pravdnih stroškov.

21. Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, odgovora na pritožbo pa k odločitvi pritožbenega sodišča nista pripomogla, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki tudi pritožbene stroške nosita vsaka svoje (154. člen, prvi odstavek 155. člena ZPP).