Jedro

Če je predlog za obnovo postopka vložila oseba, ki ni imela pravice udeleževati se upravnega postopka, ko torej obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ni podan, to hkrati pomeni, da je predlog za obnovo vložila neupravičena oseba in bi zato pristojni organ moral predlog za obnovo zavreči na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške geodetske uprave z dne 17.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zaradi molka Geodetske uprave občine, pri kateri sta tožnika predlagala obnovo postopka končanega z odločbo organa prve stopnje z dne 20.1.1992, ter hkrati zavrnila predlog za obnovo. Predlog za obnovo postopka sta tožnika predlagala iz razlogov, ki so navedeni v 1., 4. in 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Pritožbo je tožena stranka zavrnila zato, ker sta bila tožnika pri vložku št. 462 vpisana vsak do 1/8 deleža šele po pravnomočnosti odločbe izdane v postopku, katerega obnovo zahtevata. Parcelacija se je pri prvem organu izvajala zaradi razdružitve solastnine na zahtevo M.S. in S.S., ki sta osebno sodelovala v postopku in jima je bila odločba pravilno vročena, zoper njo pa ni bila vložena pritožba. Predlog za obnovo postopka je tožena stranka zavrnila, ker je ugotovila, da ni podan nobeden od uveljavljenih obnovitvenih razlogov. Glede obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP je tožena stranka mnenja, da zatrjevano novo dejstvo, da sta tožnika že imela sklenjeno pogodbo o nakupu nepremičnine s S.S., v zemljiški knjigi pa nista bila vpisana, o čemer organ prve stopnje ni bil seznanjen, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. V postopku parcelacije so stranke le lastniki zemljišč, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Obnovitveni razlog iz 4. točke 249. člena ZUP pa po mnenju tožene stranke ni podan zato, ker ne gre za primer, ko bi bil organ prve stopnje spravljen v zmoto, v postopku pa so bistvene izjave strank. Po stališču tožene stranke tožnika nista imela položaja stranke, zaradi česar ju organ prve stopnje ni bil dolžan vključiti v postopek, ker so pač stranke zemljiškoknjižni lastniki, kot to sledi iz 5. člena zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86). V tem postopku so bistvene izjave strank podane pred uradno osebo, ne pa predhodni dogovori med strankami. Če se stranke ne drže dogovora, je to stvar obligacijskega razmerja. Po stališču tožene stranke ni podan niti obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP. Pritožnikoma ni bila kršena pravica udeležbe v postopku, ker v izpodbijanem postopku nista imela lastnosti stranke in ju zato organ, ki je vodil postopek, ni bil dolžan vključiti v postopek. Ta je pravilno vključil v postopek le zemljiškoknjižna lastnika v smislu 5. člena zakona o zemljiškem katastru in načela, da se pravica na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo (33. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90).

Tožnika navajata, da sta na podlagi kupne pogodbe z dne 27.9.1991 solastnika vsak do 1/8 nepremičnine vpisane v vložku številka 462, pa tudi imetnika pravice uporabe pri tem vložku vpisanih zemljišč družbene lastnine, ki skupaj merijo 2428 m2, od katerih na S.S. pripada 657 m2. Pri meritvah zemljišč je za S.S. pripadajoči del zemljišča bil odmerjen v manjši izmeri, kot ji pripada, ki je bil prodan tožnikoma. Zato sta tožnika glede njima prodanega deleža zemljišča oškodovana. Tožniku na dan izmere organ prve stopnje ni dovolil udeležbe v postopku. Tožnika sta imela položaj stranke. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi z napotilom, da tožena stranka predlogu za obnovo ugodi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Izpodbijano odločbo je sodišče odpravilo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta tožeči stranki osebi, ki sta imeli pravico udeleževati se postopka parcelacije, končanega z odločbo organa prve stopnje, katerega obnovo predlagata. Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in sklepa tožene stranke o tem, da tožnika nista osebi, ki bi glede na materialne predpise imela položaj stranke oziroma pravico udeleževati se postopka parcelacije, ki je bil končan z odločbo Geodetske uprave občine z dne 20.1.1992, kar je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno in v zadostnem obsegu pojasnila, s čimer se sodišče strinja in zato teh razlogov sedaj ne ponavlja. Vendar pa ugotovitev tožene stranke ni skladna z njeno odločitvijo.

Drugi odstavek 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku določa: če pristojni organ, ki je zoper njegovo odločbo dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Če se je pritožila stranka, ker o njeni zahtevi organ prve stopnje ni izdal odločbe (2. odstavek 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ravna organ druge stopnje tako, kot je določeno v 1. odstavku 246. člena ZUP. To velja tudi v obravnavani zadevi, ko je vložila tožeča stranka predlog za obnovo postopka. Po 2. odstavku 255. člena ZUP odloča o predlogu za obnovo postopka tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Ko organ pristojen za odločanje o predlogu za obnovo (bodisi da je to organ prve stopnje ali pa organ druge stopnje tudi v smislu 2. odstavka 246. člena ZUP), prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičene oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če prej navedeni pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s sklepom (1. in 2. odstavke 256. člena ZUP).

Pri presoji pogoja, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe) šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Če pa je predlog vložila oseba, ki takšne pravice udeležbe v postopku ni imela, potem to hkrati pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba, pristojni organ pa bi v takšnem primeru predlog za obnovo moral zavreči v skladu z 2. odstavkom 256. člena ZUP. Organ prve stopnje bi torej v primeru, če predloga ni vložila upravičena oseba, moral izdati že navedeni sklep. Zato je bila pritožba tožnikov opravičena, kar bi morala tožena stranka ob reševanju pritožbe ugotoviti in torej pritožbe ne bi smela zavrniti. Če je tožena že v lastni pristojnosti odločala o predlogu, bi morala nato iz istih razlogov, kakor bi to sicer moral storiti organ prve stopnje, predlog zavreči zaradi ugotovitev, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz povedanega sledi, da sta si obrazložitev izpodbijane odločbe in njen izrek v nasprotju.

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen napačni sklep, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) uporabilo kot predpis Republike Slovenije.