Jedro

Po določbi čl. 376 OZ obresti res nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Vendar pa po izračunu tožeče stranke obračunane zakonske zamudne obresti niso dosegle glavnice. Da bi to dosegle zahtevane zakonske zamudne obresti od 28.2.2004 dalje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala kot bi v skladu s I. odst. 7. čl. ZPP morala. Poleg tega bi morala tudi določno navesti, kdaj so zamudne obresti glavnico dosegle (tega konkretno pa ne navaja niti v pritožbi). Ker navedenega v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni uveljavljala, pomenijo njene pritožbene navedbe tudi nova dejstva, s katerimi pa se pritožbeno sodišče ne sme ukvarjati (I. odst. 337. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 19.3.2004 opr. št. Ig 2004/00143 pod tč. 1 in 3 izreka vzdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 524.647,24 SIT in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 28.2.2004 dalje ter izvršilne stroške 16.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2004 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Istočasno je naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 66.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II Pg 158/2005 z dne 7.2.2006 razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je v postopku najprej nastopala tožena stranka sama, in kot prava nevešča oseba ni bila seznanjena s procesnimi pravicami, ki ji jih daje zakon. Tožena stranka tudi vabila za glavno obravnavo dne 7.2.2006 ni prejela in tako tudi ni imela možnosti sodelovati na glavni obravnavi, ki jo je sodišče izvršilo v predmetni zadevi. Sodišče glede na odsotnost tožene stranke z glavne obravnave dne 7.2.2006, katera bi lahko pojasnila način poslovanja pravdnih strank, tožene stranke potem v postopku ni zaslišalo, pa bi bilo za popolno razjasnitev dejanskega stanja zadeve to nedvomno potrebno. Tožena stranka nadalje navaja, da se ne spomni, da bi kadarkoli v letu 1998 podpisala kako novo pogodbo o opravljanju storitev s tožečo stranko in s tem prenovila zavezo iz leta 1995. Poudarja, da so občasno z žigom njene obratovalnice razpolagale druge osebe, večkrat tudi tožeča stranka kot računovodkinja podjetja. Tožena stranka je zato prepričana, da na pogodbi iz leta 1998 ni njen podpis. Kar se tiče podpisanega IOP obrazca tožena stranka poudarja, da ji je bil le-ta očitno dan v podpis, ne da bi se tožena stranka z odprtimi obveznostmi izrecno strinjala. S strani tožeče stranke ji je bilo sploh rečeno, da podpis zanjo ne predstavlja zaveze, glede na to, da je poslovanje med pravdnima strankama potekalo na zaupanju, ter je tožena stranka večkrat tožeči stranki izročila določeno vsoto denarja za plačilo storitev, brez da bi ji tožeča stranka izdala kakršnokoli potrdilo, česar pa tožeča stranka dejansko ob sestavi IOP obrazca ni upoštevala. Iz IOP obrazca pa potrditvi tožene stranke izhaja, da je višina dolga, ki naj bi bila odprta 290.194,71 SIT, sodišče pa poleg tega dovoljuje izvršbo tudi za znesek zakonitih obresti, ki jih je tožeča stranka izračunala na dan 27.2.2004 in jih tožeča stranka vtožuje kot samostojno terjatev, na tako izračunani znesek zakonitih zamudnih obresti oziroma terjatev pa naslovno sodišče tožeči stranki priznava tudi zakonite zamudne obresti od 28.2.2004 do plačila, kljub temu, da so obresti v predmetni zadevi že dosegle glavnico, ter je taka odločitev naslovnega sodišča po mnenju tožene stranke v nasprotju z veljavno zakonodajo, ki od 1.1.2002 uveljavlja tudi za obligacijska razmerja nastala pred tem datumom za čas teka obresti po 1.1.2002 pravilo, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, o čemer se je že izreklo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-300/4 z dne 2.3.2006. Po mnenju tožene stranke sodišče neupravičeno priznava tek zamudnih obresti od zneska 524.647,24 SIT od 28.2.2004, saj so s tem tožeči stranki prisojene obresti na obresti, kar je po mnenju tožene stranke v nasprotju z določili OZ kot prej z določili ZOR, pa tudi tožeča stranka v predlogu za izvršbo z dne 27.2.2004 uveljavlja zakonite zamudne obresti le od zneska 290.194,71 SIT. Po mnenju tožene stranke je tako glede na vse navedeno sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ter glede na vse navedeno zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek tožene stranke, da kot prava nevešča oseba ni bila seznanjena s procesnimi pravicami, ki jih daje zakon, ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila vloga tožeče stranke – odgovor na ugovor s prilogami, vročena toženi stranki, pa se ta nanj ni odzvala. Prav tako pa je bila tožena stranka pravilno vabljena na razpisane naroke za glavno obravnavo sodišča prve stopnje (celo na spremenjeni naslov, ki pa ga sama ni sporočila) vendar vabil ni dvignila. Če je bila tožena stranka v postopku neaktivna, za posledice te neaktivnosti ne more kriviti sodišča, saj je imela vse možnosti, da se seznani tako s procesnimi pravicami, ki ji jih daje zakon, kakor tudi s procesnimi dejanji nasprotne stranke.

S pritožbo smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP tako v postopku na prvi stopnji ni bila storjena.

Pritožbeno sodišče pa je tudi ugotovilo, da ni bila storjena v postopku na prvi stopnji tudi katera izmed ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v skladu z II. odst. 350. čl. ZPP.

Pritožba vsebuje tudi nekatere navedbe, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Takšne navedbe so pritožbene navedbe v zvezi s podpisom tožene stranke na pogodbi iz leta 1998 in v zvezi s podpisom IOP obrazca. Po določbi I. odst. čl. 337 ZPP pa sme pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, da v pritožbi na novo zatrjevanega brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to lahko storila. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je vlogo tožeče stranke s trditvami o sklenjeni pogodbi, kakor tudi samo pogodbo in IOP obrazec tožena stranka prejela.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala plačilo zneska glavnice 524.647,24 SIT (sestavljenega iz dolga po potrjenem IOP obrazcu z dne 11.12.2000 v znesku 290.194,71 SIT in od tega za čas od 28.2.2001 do 27.2.2004 obračunanih zakonskih zamudnih obresti v znesku 234.452,53 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2004 (sprva od 28.2.2001) dalje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo: “Pogodba o vodenju poslovnih knjig, ki jo je predložila tožeča stranka, dokazuje, da je bila sklenjena dne 4.4.1998 in da sta jo podpisali in ožigosali obe pravdni stranki. S to pogodbo sta se pravdni stranki sporazumeli, da tožnica vodi poslovne knjige in opravlja davčno svetovanje za toženo stranko, tožena stranka pa opravljene storitve plača v skladu z računovodsko tarifo, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije. Pogodba med drugim določa rok plačila 8 dni od izstavitve računa, sicer se dolžnik zaveže plačati zakonske zamudne obresti. Tarifa, ki je priložena, določa način vrednotenja in obračunavanja računovodskih storitev, vrednost točke pa je določena na 91,00 SIT ob sprejemu, nato pa se spreminja glede na rast cen na drobno v R. S.. Tarifa nadalje točkovno ovrednoti posamezne vrste storitev. IOP z dne 11.12.2000 izkazuje odprte postavke za toženo stranko za čas od 1.8.1998 do 31.7.2000 v skupnem saldu 290.194,71 SIT. To stanje je tožnici tožena stranka potrdila s svojim podpisom na dan 20.2.2001. Predlog davčne napovedi, kot ga je za toženca za leto 2000 izdelala tožnica, izkazuje izgubo. Izračun zakonitih zamudnih obresti za čas od 28.2.2001 do 27.2.2004 po konfornem načinu za znesek 290.194,71 SIT (očitno prav 234.452,53 SIT) skupaj z glavnico pokaže znesek 524.647,24 SIT.” Na tako ugotovljeno dejansko stanje na katerega je pritožbeno sodišče vezano (I. odst. čl. 458 ZPP) je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Pri tem je kot pravno podlago za svojo odločitev pravilno navedlo med pravdnima strankama sklenjeno pogodbo z dne 04.04.1998 in določbo čl. 749 takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR o mandatni pogodbi, po kateri je tožena stranka dolžna tožeči stranki za njo opravljene posle plačati.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki stranki utemeljeno prisodilo od zneska glavnice 290.194,71 SIT za čas do 27.2.2004 obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 234.452,53 SIT ter zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe 28.02.2004 dalje. Od obračunanih zakonskih zamudnih obresti v znesku 234.452,53 SIT pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tudi t.i. procesne obresti za čas od vložitve tožbe 28.02.2004 dalje (torej je dosodilo zakonske zamudne obresti od skupnega zneska 524.647,24 SIT od 28.02.2004 dalje).

Do takšnih zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka upravičena ne le po določbi čl. 277/I ZOR in v skladu z določbo čl. 279/II ZOR temveč tudi po določbi sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika – OZ (čl. 378 in 381). Navedene določbe nalagajo dolžniku, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, plačilo poleg glavnice tudi zakonskih zamudnih obresti ter dovoljujejo upniku zahtevati od neplačanih obresti zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe. Po določbi čl. 376 OZ (Ur. l. RS 83/01, 32/04 in 28/06-odločba US) obresti res nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Vendar pa po izračunu tožeče stranke obračunane zakonske zamudne obresti niso dosegle glavnice. Da bi to dosegle zahtevane zakonske zamudne obresti od 28.2.2004 dalje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. V skladu s I. odst. 7. čl. ZPP, ki uzakonja razpravno načelo, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze s katerimi se ta dejstva dokazujejo, je tožena stranka tista, ki je dolžna podati ugovore s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku in zanje navesti vsa pravno odločilna dejstva ter predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožena stranka bi morala ne le zatrjevati, da so zamudne obresti dosegle glavnico, temveč tudi določno navesti, kdaj so zamudne obresti glavnico dosegle (tega konkretno pa ne navaja niti v pritožbi). Ker navedenega v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni uveljavljala, pomenijo njene pritožbene navedbe tudi nova dejstva, s katerimi pa se pritožbeno sodišče ne sme ukvarjati (I. odst. 337. čl. ZPP), kar je ob dejstvu, da so pritožbene navedbe v tem delu poleg materialno pravnega tudi dejanskega značaja, še dodaten razlog, da teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da je zaključek sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilen in je pritožba v celoti neutemeljena.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).