Jedro

Glede na učinke pogodbe o preužitku je nepomembno ali je bila tožnica dedno odpravljena in zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej presoditi tožničinih trditev, ki jih je s tem v zvezi navedla v pritožbi.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 638,87 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila dne 21.8.1997 v obliki notarskega zapisa sklenjena med A. B. in D. B., nična, zaradi česar naj bi bila toženka dolžna tožnici izstaviti ustrezno listino za vknjižbo njene lastninske pravice na nepremičninah. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je bila zahtevana izstavitev listine glede nepremičnin, ki bi omogočala vknjižbo tožničine lastninske pravice na njih v višini nujnega deleža, ki bi tožnici šel po pokojnem očetu A. B. 2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Stališče pritožbenega sodišča je, da je A. B. s svojim sinom sklenil pogodbo o preužitku, pri čemer pa prevzemnik (preživljalec) ni imel špekulativnega namena, pogodba pa tudi ni imela elementov neodplačnosti.

3.Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava". Opozorila je, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene trditve o "protispisnosti" prvostopenjske sodbe v zvezi s tem, da je bila tožnica že dedno odpravljena. Tako naj bi bila kršena tožničina pravica do kontradiktornega postopka. D. B. je tudi očitno sklenil sporno pogodbo zaradi špekulativnih namenov, saj izhaja iz ugotovitve sodišča druge stopnje, da je preživljalec vedel za očetovo neozdravljivo bolezen. Preživljanec je bil dokaj premožen in zato ni imel nikakršne potrebe, da bi s sinom, s katerim je sicer živel v skupnem gospodinjstvu, sklenil sporno pogodbo in bi bilo zato ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče ugotoviti, da sta preživljalec in preživljanec sklenila darilno pogodbo. Tudi če je pogodba imela elemente preužitkarske pogodbe, bi moralo sodišče še posebej ugotavljati ali ni šlo delno za neodplačen pravni posel. 4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je sporna pogodba, ki sta jo dne 22.8.1997 sklenila A. B. in D. B., v svojem bistvenem delu (glede izročenih nepremičnin), pogodba o preužitku. Tovrstne pravne posle je treba uvrstiti med odplačne pogodbe z močnim elementom aleatornosti(1). Pritožbeno sodišče je tudi argumentirano zavrnilo tožničino tezo o tem, da je preživljalec ob sklenitvi pogodbe vedel za skorajšnjo preživljančevo smrt. Sodišče je v zvezi s pritožbenimi trditvami upoštevalo, da je preživljalec očitno vedel za preživljančevo bolezen, vendar (glede na vse relevantne dokaze) ni mogel pričakovati, da bo preživljanec umrl v zelo kratkem času. Sodišče se je nadalje tudi ustrezno opredelilo glede tega, da sporni pravni posel ni imel elementov mešane pogodbe, ker je bila ob sklenitvi pogodbe odplačnost posla jasno opredeljena s spolnitvijo, h kateri se je zavezal preživljalec, kot tudi z jasno izraženo pogodbeno voljo strank, da se izročeno premoženje poračuna tudi z dajatvami, ki jih je preživljalec že izpolnil v preteklosti.

7.Ob predstavljenih pravilnih argumentih pritožbenega sodišča je tudi pravilen materialnopravni zaključek o tem, da sporna pogodba ni nična(2) in hkrati tudi ne predstavlja darila, ki bi ga bilo treba upoštevati v zvezi s tožničinim nujnim deležem po pokojnem očetu(3).

8.Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tistimi revizijskimi trditvami, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja (vključno s kritiko dokazne ocene sodišča). Ob predstavljenem dejanskem okviru odločanja pritožbenega sodišča, se izkažejo za neutemeljene revizijske trditve o procesnih kršitvah. Glede na učinke pogodbe o preužitku je namreč nepomembno ali je bila tožnica dedno odpravljena (kot se je zapisalo sodišču prve stopnje) in zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej presoditi tožničinih trditev, ki jih je s tem v zvezi navedla v pritožbi(4). Ob jasnem stališču pritožbenega sodišča, da je preživljalec vedel za preživljančevo bolezen, so tudi brez pomena revizijski očitki procesnih kršitev, ki naj bi jih sodišče storilo v zvezi z ugotovitvijo, da preživljalec ni vedel za preživljančevo bolezen.

9.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP.

10.Tožnica je v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP dolžna povrniti toženki njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku (638,37 EUR oziroma prej 153.107 SIT - 900 odvetniških točk za sestavo revizijskega odgovora, materialni stroški, davek na dodano vrednost, sodna taksa).

Op. št. (1): Primerjaj dr. Stojan Cigoj, Institucije obligacij, Založba Uradni list, Ljubljana, 1989, str. 324. Op. št. (2): Primerjaj določbe prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Op. št. (3): Primerjaj določbe 28. in 29. člena Zakona o dedovanju (ZD). Op. št. (4): Primerjaj določbe prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP.