Jedro

Civilno sodišče ne sme odločati o obstoju kaznivega dejanja saj je v 3. odstavku 12. člena ZPP določeno, da je sodišče vezano na kazensko sodbo, s katero je bil povzročitelj škode spoznan za krivega, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Kaznivo dejanje pa je sestavljeno iz določenih konkretnih dejstev oz. dogodkov, ki jih tudi toženca v svoji reviziji ne izpodbijata in jih tudi ne bi mogla uspešno izpodbiti.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morajo tožene stranke tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.650.000,00 SIT ter odškodnino za materialno škodo v znesku 9.940,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženim strankam je še naložilo, da morajo tožniku nerazdelno plačati pravdne stroške v znesku 180.279,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam pravdnih strank in odločilo, da se "sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu glede odškodnine za telesne bolečine (glede zneska 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi), glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za strah in skaženost ter stroškov pravdnega postopka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje". Odločilo je še, da se "v ostalem pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v izpodbijanem, toda nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje". Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo drugi in tretji toženec. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbijata v tistem delu, s katerim je sodišče druge stopnje pritožbo vložnikov revizije zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njuni pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa na njene stroške v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne drugostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdita, da ni jasno, o čem je sodišče sploh odločilo. Po njunem mnenju je tudi obrazložitev pomanjkljiva, in zato podana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Podana je tudi kršitev 3. odstavka 12. člena ZPP. S tem, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče neformalno vezano na elemente konkretnega historičnega dogodka, je pravzaprav povedalo, da v zadevah, ki imajo za ozadje kaznivo dejanje, ni treba neposredno izvajati dokazov, ampak le prečitati kazensko sodbo in na tej podlagi odločiti. S tem pa je bilo kršeno načelo o neposredni izvedbi dokazov na glavni obravnavi. Nadalje uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Menita, da ni podlage za odločitev, da prva tožena stranka solidarno odgovarja z drugo in tretjo toženo stranko. Po 172. členu ZOR namreč za škodo, ki jo povzroči tretji osebi organ pravne osebe, odgovarja pravna oseba, ta pa ima nato regresni zahtevek do povzročitelja. Ker gre v obravnavanem primeru za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je odškodninska obveznost pravne osebe odpadla, saj storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti kot opravljanje funkcij pri pravni osebi. Toženca sicer ugotavljata, da je ta okoliščina njima v škodo, vendarle pa menita, da je vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Končno še trdita, da se bosta o drugih vprašanjih zmotne uporabe materialnega prava izrekla potem, ko bodo odpravljene procesne kršitve na drugi stopnji in bo to sodbo mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija v delu, v katerem napada pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ni utemeljena.

Revidenta pretežni del revizije posvečata vprašanju nejasnosti izreka drugostopne odločbe in njene obrazložitve. Posebej poudarjata, da v izreku ni jasno, ali je bil razveljavljen tudi tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku nad 1.000.000,00 SIT. Menita nadalje, da ta nejasnost tudi v obrazložitvi ni odpravljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku na drugi stopnji ni bilo. Izrek v povezavi z obrazložitvijo je povsem jasen in tako ga, kot izhaja iz ostalih razlogov v reviziji, razumeta tudi revidenta. Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev o odškodnini za telesne bolečine le nad 1.000.000,00 SIT, glede ostalih odškodninskih postavk za negmotno škodo pa v celoti. V izreku ni nobenih omejitev ne glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne za strah in tudi ne za skaženost. K jasnosti izreka prispeva tudi zadnji stavek, ki pravi, da se v ostalem pritožbe (ne samo pritožba tožnika!) zavrnejo kot neutemeljene in se v izpodbijanem, toda nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Potrditev prvostopne sodbe se torej nanaša po eni strani na odškodnino za telesne bolečine do 1.000.000,00 SIT (kar pomeni da je bilo v tem delu ugodeno pritožbi tožnika), ter v delu, ki se nanaša na gmotno škodo (kar pomeni, da je bila v tem delu tožnikova pritožba zavrnjena). Pritožbi toženih strank pa je bilo ugodeno glede vseh ostalih postavk negmotne škode, saj je bila sodba glede njih v celoti razveljavljena. Da je tako, izhaja tudi iz obrazložitve sodbe.

Toženca sta očitno prezrla zadnji odstavek na 7. strani drugostopne sodbe, v kateri je dobesedno zapisano: "Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbam delno ugodilo ter je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zavrnilnem delu, kolikor ni bila prisojena odškodnina višja od zneska 1.000.000,00 SIT z obrestmi, in v celoti glede odškodnine za ostale vrste nepremoženjske škode". V tem delu je torej povsem jasno definirana odločitev in njen obseg. V tej smeri so tudi napotki sodišča druge stopnje. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Enako velja tudi za uveljavljeno bistveno kršitev po 3. odstavku 12. člena ZPP. Revidenta iz nerazumljivih razlogov poudarjata besedo "neformalno" in v zvezi s to besedo teoretizirata o problemu izvedbe dokaznega postopka v odškodninski pravdi. Ob dejstvu, da z ničemer ne oporekata izvedbi dokaznega postopka v zvezi z njim, je zgolj nejasna uporaba tega pojma v sodbi druge stopnje brez pravnega pomena.

Pravilno pa sodišče druge stopnje ugotavlja vezanost civilnega sodišča na historični dogodek, ki je element kaznivega dejanja.

Razlog je v tem, da civilno sodišče ne sme odločati o obstoju kaznivega dejanja (izjeme za obravnavani spor niso pomembne), saj je v 3. odstavku 12. člena ZPP določeno, da je sodišče vezano na kazensko sodbo, s katero je bil povzročitelj škode spoznan za krivega, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Kaznivo dejanje pa je sestavljeno iz določenih konkretnih dejstev oz. dogodkov, ki jih tudi toženca v svoji reviziji ne izpodbijata in jih tudi ne bi mogla uspešno izpodbiti. Tudi ta kršitev ZPP zato ni podana.

Na drugi stopnji pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Drugi in tretji toženec sta solidarno odgovorna po 4. odstavku 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Kar zadeva ugovor zoper solidarno odgovornost države, pa zanj toženca nimata pravnega interesa, saj je vendar zanju koristno, da je solidarno z njima obsojena tudi država. Svoje (neposredne) odgovornosti za škodo pa drugi in tretji toženec v reviziji ne izpodbijata.

V okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) revizijsko sodišče dodaja še naslednje. V 26. členu Ustave RS je določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec pa ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Če specialni zakoni, ki urejajo posamezne organe oz.

posamezne delavce z javnimi pooblastili in njihova škodna ravnanja, ne urejajo kaj posebnega, velja za odškodninsko odgovornost teh oseb splošna ureditev iz ZOR. V času dogodka veljavni predpisi o delavcih v državnih organih (42. in 56. člen Zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih, Uradni list SRS, št. 24/79 - 18/88 in 51. člen Zakona o delavcih v državnih organih, Uradni list RS, št. 15/90 - 70/97) niso vsebovali nobene specialne ureditve za odškodninsko odgovornost policistov. Določali so le, da je delavec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je pri delu oz. v zvezi z delom v državnem organu namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil državnemu organu ali komu drugemu. Tudi sedaj veljavni specialni Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98) nima specialne določbe, ki bi drugače kot ZOR urejala odškodninsko odgovornost policistov proti tretjim osebam. V 100. členu je določeno le to, da delavec policije odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo pri delu oz. v zvezi z delom povzroči tudi komu drugemu namenoma ali iz hude malomarnosti (1. odstavek). Tako tudi danes odškodninsko odgovornost policistov tretji osebi ureja le ZOR (172. in 170. člen).

Materialno pravo je bilo končno pravilno uporabljeno tudi v delu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopno sodbo glede odškodnine za telesne bolečine do 1.000,000,00 SIT. Preizkus je revizijsko sodišče opravilo po uradni dolžnosti, ker toženca te odločitve v reviziji nista posebej obrazložila, čeprav sta zahtevala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Presoja o odškodnini za telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem je v skladu z merili iz 200. člena ZOR in primerljivo sodno prakso. Sodišče druge stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da odškodnina za telesne bolečine zajema še bodoče bolečine (203. člen ZOR), o katerih sodišče prve stopnje ni odločalo. Vendar razveljavitveni del sodbe (sklep) sodišča druge stopnje ni predmet revizijskega preizkusa (400. člen ZPP).

Revizija tako ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP.

O revizijskih stroških se revizijsko sodišče ni izreklo, ker jih tožena stranka v reviziji ni priglasila.