Jedro

Tožnica je zatrjevala, da ji je tožena stranka očitala, da ne dela dobro in dovolj oziroma, da ne zna delati, da ji je odvzela ključe ordinacije, da je kričala nanjo pred pacienti, da jo je na delovnem mestu fotografirala, da ji ni odobrila dopusta in v času od januarja do maja 2012 izvajala druga podobna ravnanja, ki jih je sama doživljala kot mobing. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in ob uporabi načela obrnjenega dokaznega bremena, utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka nad tožnico od januarja 2012 dalje izvajala mobing. S svojimi ponavljajočimi ravnanji v daljšem časovnem obdobju, ki so bila graje vredna in usmerjena proti tožnici na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom, je tožnico trpinčila, zato ji je ta skladno s 7. alinejo 112. člena ZDR utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici v 15 dneh izplača odpravnino v znesku 13.608,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v bruto znesku 5.443,48 EUR, od bruto zneska plača zakonsko določene davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 454,84 EUR brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot v sodbi, opr. št. Pd 317/2012. Izpostavlja tožničino izpoved, da je bila v bolniškem staležu od februarja dalje, in je v marcu, aprilu in maju delala le dan ali dva, česar sodišče ni upoštevalo - zaključilo je namreč, da je šlo za ponavljajoča dejanja v daljšem časovnem obdobju, čeprav je bila tožnica v obdobju, ko naj bi tožena stranka nad njo izvajala očitana dejanja mobinga, večino odsotna. Poudarja, da sodišče ni obrazložilo elementa sistematičnosti oziroma ponavljanja ravnanj tožene stranke in ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedbe tožene stranke. Nadalje navaja, da je sodišče sicer že v predhodnem postopku pojasnilo, da so navedbe tožnice o intenzivnem primarnem strahu v zvezi z delovnopravnim položajem pavšalne in nezmožne preizkusa. Začetek postopka odpovedi po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje znakov trpinčenja, samo doživljanje tega postopka pa je različno pri vsakem delavcu. Domnevne psihične težave tožnice so pogojene z njenim subjektivnim doživljanjem in ne z ravnanjem tožene stranke. Navaja še, da iz zdravstvenega kartona izhaja, da je tožnica pomoč iskala že zaradi dejstva, da je njeno delovno mesto ogroženo. Poudarja, da tožnica sicer do maja 2012 ni opozorila na odpravo kršitev, kar kaže na to, da kršitev ni bilo. Navaja še, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo izjavi A.A. in B.B., saj je tožnica te dokaze predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo in ni dokazala, da jih ni mogla predložiti prej. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo svoj zaključek o obstoju mobinga in tudi, zakaj ni sledilo izpovedi tožene stranke - ker svojih trditev ni dokazala in je štelo njeno izpoved le kot način obrambe. Pravilnost odločitve pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je upoštevalo izjavi B.B. in A.A. Zaslišanje B.B. je tožnica namreč predlagala že v tožbi. Izjava A.A. z dne 15. 6. 2016 pa je bila podana v drugem delovnopravnem sporu (v katerem je tožena stranka tožila tožnico) po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (sodba je bila izdana 7. 10. 2015), zato je tožnica utemeljeno ni mogla predložiti v prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica prvotno od tožene stranke zahtevala plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zaradi z njene strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2012 (drugi odstavek 112. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), plačilo odškodnine za psihične bolečine in plačilo stroškov zastopanja pred pravdo. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 317/2012 tožbenima zahtevkoma za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka delno ugodilo in tožnici prisodilo 13.608,70 EUR odpravnine ter bruto 5.443,48 EUR odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz I. in II. točke izreka sodbe opr. št. Pd 317/2012), tožbena zahtevka za plačilo odškodnine za psihične bolečine in plačilo stroškov zastopanja pred pravdo pa je v celoti zavrnilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1175/2015 z dne 22. 6. 2016 razveljavilo ugodilni del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki v prvem postopku ni presojalo zakonitosti izredne odpovedi tožnice. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka nad tožnico izvajala mobing, zaradi česar je obstajal utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi iz 7. alineje 112. člena ZDR, zato je tožbenima zahtevkoma na plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka ugodilo in tožnici prisodilo 13.608,70 EUR odpravnine ter bruto 5.443,48 EUR odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. in II. točke izreka izpodbijane sodbe).

8. V sporu o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka, ki sta posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, je zakonitost te izredne odpovedi predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato skladno z navodili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1175/2015 preverjalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Dejstvo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca podana iz razloga po prvem odstavku 112. člena ZDR, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je odpoved podana v skladu z določbo 112. člena ZDR in drugimi določbami ZDR in da ima delavec že na tej podlagi pravico do odpravnine in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka1. To pravico ima le, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakonita oziroma če je podana iz utemeljenega odpovednega razloga.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na listinskih dokazih, izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu zdravstveni tehnik in v bolniškem staležu od 7. 2. 2012 dalje; - da je tožena stranka tožnici izdala obvestilo o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2012, hkrati pa je objavila prosto delovno mesto zobni asistent; - da je tožena stranka tožnici izdala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, odločbo o prepovedi dela in vabilo na zagovor, vse z dne 16. 3. 2012; - da je bilo na zagovoru dne 26. 3. 2012 govora o sporazumni ureditvi tožničinega delovnopravnega statusa, do katere nato ni prišlo, tožena stranka pa je postopek izredne odpovedi kasneje (16. 4. 2012) ustavila; - da je tožena stranka tožnico s telegramom z dne 13. 4. 2012 pozvala na delo za dan 16. 4. 2012, na katerem se je tožnica odzvala, naslednji dan 17. 4. 2012 pa poiskala zdravniško pomoč in ostala v bolniškem staležu do 17. 5. 2012; - da je tožena stranka tožnici dne 23. 4. 2012 podala opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga zaradi kršitev dne 16. 4. 2012, dne 21. 5. 2012 pa ji je podala pisno obdolžitev pred odpovedjo iz krivdnih razlogov; - da tožena stranka tožnici ni odobrila dopusta za 22. 5. 2012 za pregled pri psihiatru, ko pa je tožnica tega dne prišla na delo, je bila ordinacija zaprta; - da je tožeča stranka tožnici podala odpoved iz krivdnih razlogov z dne 25. 5. 2012, ki je bila v sporu opr. št. Pd 317/2012 spoznana za nično.

10. Tožnica je zatrjevala, da ji je tožena stranka očitala, da ne dela dobro in dovolj oziroma da ne zna delati, da ji je odvzela ključe ordinacije, da je kričala nanjo pred pacienti, da jo je na delovnem mestu fotografirala, da ji ni odobrila dopusta in v času od januarja do maja 2012 izvajala druga podobna ravnanja, ki jih je sama doživljala kot mobing. Resničnost tožničine izpovedi o izvajanju mobinga s strani tožene stranke je potrjena z medicinsko dokumentacijo in pisno izjavo B.B., prav tako je tožnica o dogajanju in svojem doživljanju vodila dnevnik. Tožena stranka je sicer tožničino izpoved zanikala, a za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza, tudi ne o utemeljenosti postopkov, v katerih je tožnici očitala kršitve. O domnevno slabem delu tožnice in drugih očitkih, na katere se je sklicevala v obdolžitvi pred izredno odpovedjo z dne 16. 3. 2012, opozorilu pred odpovedjo z dne 23. 4. 2012 in obdolžitvi pred odpovedjo z dne 21. 5. 2012, tožena stranka ni predložila nobenega dokaza.

11. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi izvedenih dokazov in ob uporabi načela obrnjenega dokaznega bremena utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka nad tožnico od januarja 2012 dalje izvajala mobing. S svojimi ponavljajočimi ravnanji v daljšem časovnem obdobju, ki so bila graje vredna in usmerjena proti tožnici na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom, je tožnico trpinčila, zato ji je slednja skladno s 7. alinejo 112. člena ZDR utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je v sodbo pravilno povzelo definicijo mobinga oziroma trpinčenja, ki je opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Trpinčenje je torej proces in ne le enkraten konflikt. Pritožba utemeljeno navaja, da začetek postopka odpovedi ne izpolnjuje znakov trpinčenja, vendar je v konkretnem primeru potrebno presojati vsa ravnanja skupaj in ne le vsakega posebej, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Ponavljajoča se ali sistematična dejanja so vsako zase lahko sicer manjšega pomena, a gledano kumulativno predstavljajo obliko nasilja oziroma trpinčenja. Kot je razvidno iz listinskih dokazov, je tožena stranka v obdobju dobrih dveh mesecev pričela s tremi postopki odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi - najprej je tožnico obvestila o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanega dela, pri čemer je hkrati objavila drugo prosto delovno mesto, nato je zoper tožnico uvedla postopek izredne odpovedi (ki ga je kasneje ustavila) in nato še postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala 25. 5. 2012. 13. Pri ugotavljanju elementov mobinga (neprekinjena) prisotnost na delovnem mestu ni nujen element, saj že iz definicije mobinga izhaja, da gre za dogajanja na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila tožnica od februarja dalje večino časa v bolniškem staležu, zaradi česar naj izvajanje mobinga nad njo že pojmovno ne bi bilo mogoče. Tožena stranka je nad tožnico izvajala mobing z ravnanji na delovnem mestu in z ravnanji, ko je bila tožnica v bolniškem staležu (vodenje treh zaporednih postopkov odpovedi v razmaku dobrih dveh mesecev, neodobritev dopusta, ...). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo sistematičnosti oziroma ponavljanja ravnanj tožene stranke. Sodišče prve stopnje je elemente mobinga ugotovilo v tem, da je tožena stranka tožnici očitala, da ne dela dobro in dovolj oziroma da ne zna delati, da ji je odvzela ključe ordinacije, da je kričala nanjo pred pacienti, da jo je na delovnem mestu fotografirala, da ji ni odobrila dopusta in v drugih podobnih ravnanjih, ki so bila izvedena v času od januarja do maja 2012. Ravnanja tožene stranke so bila ponavljajoča in sistematično usmerjena v tožnico, pri čemer so taka ravnanja (gledana kot celota) po splošnih družbenih merilih negativna in žaljiva. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se sekundarno ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje tudi subjektivno doživljati kot negativno in žaljivo. Da je tožnica ravnanja tožene stranke dojemala tako, izhaja iz medicinske dokumentacije in tožničine izpovedi - zaradi teh ravnanj je bila psihofizično strta, na robu obupa, pred samomorom in je zato poiskala zdravniško pomoč. Na obstoj mobinga pa ne more vplivati dejstvo, da tožnica vse do maja 2012 tožene stranke ni opozorila na odpravo kršitev, saj ji ne more iti v škodo, če je takšno ravnanje tožene stranke prenašala oziroma tolerirala.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot v sodbi opr. št. Pd 317/2012, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo. Tožnica je zatrjevala, da je od januarja 2012 dalje trpela intenziven primaren strah v zvezi z delovnopravnim statusom in da je tožena stranka postopek v zvezi s tem vodila na šikanozen način. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnica ni dokazala vseh tistih elementov odškodninske odgovornosti, ki jih je bila dolžna dokazati (t.j. nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima) - predvsem ni dokazala škode, saj so bile njene navedbe pavšalne. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka nad tožnico izvajala mobing, predstavlja le enega izmed elementov odškodninske odgovornosti (t. i. nedopustno ravnanje), zato ne gre za drugačno dejansko stanje kot v sodbi, opr. št. Pd 317/2012. 15. Ker v izpodbijanem delu sodbe niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške pritožbe.

1 Enako odločba VDSS v zadevi opr. št. Pdp 231/2012 z dne 19. 7. 2012.