Jedro

Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP.

Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu zoper obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo za očitani kaznivi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena in razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Skladno s tretjim odstavkom 105. člena ZKP je B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da mora B. B. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, obdolženi pa je dolžan povrniti krivdne stroške, ki so nastali z vročitvijo sodnega pisanja prek pooblaščenega vročevalca in jih je povzročil po svoji krivdi.

2.Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca, kot je uvodoma navedel, iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o stroških postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da spozna obdolženca za krivega vseh treh očitanih kaznivih dejanj po obtožnem predlogu in zasebni tožbi, obdolžencu izreče pravično kazen ter mu naloži plačilo stroškov kazenskega postopka, podredno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi odločitev sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje, povrnitev nadaljnjih stroškov tega postopka pa naj se naloži oškodovancu kot tožilcu in zasebnemu tožilcu.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba sprva glede zavrnitve obtožbe za kaznivi dejanji grožnje in razžalitve graja tovrstno odločitev s trditvami, da ima kazenski postopek absolutno prednost pred prekrškovnim postopkom ter da se mora morebitna že izrečena prekrškovna sankcija zaradi predhodnega prekrškovnega postopka všteti v kazen po kazenskemu zakoniku (tretji odstavek 56. člena KZ-1). Ker obdolženec še ni bil obravnavan v kazenskem postopku in mu za kaznivo dejanje še ni bila izrečena sankcija, gre torej za kaznivi dejanji, ki še nista bili obravnavani. Prekrškovni postopek je bil zato voden v nasprotju z določilom tretjega odstavka 11.a člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj kazenski postopek zoper obdolženca še ni bil pravnomočno končan. Tako za kaznivo dejanje grožnje kot za kaznivo dejanje razžalitve pa sámo sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prišlo do razlike med obtožnim predlogom oziroma zasebno tožbo in med opisom dejanja v prekrškovni odločbi, torej presežek kriminalne količine ni bil zajet v prekršku. Pritožnik zato "ne razume", zakaj je sodišče zavrnilo obtožbo.

6.Pritožbeno sodišče glede tovrstnih pritožbenih navedb in glede zavrnitve obtožbe za kaznivi dejanje grožnje in razžalitve ugotavlja, da medtem ko je v obtožnem predlogu in zasebni tožbi podan opis historičnega dogodka, v katerem naj bi obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji, se na list. št. 204-206 nahaja pravnomočna odločba o prekršku PP Celje z dne 17.2.2021, s katero je bil obdolženec, tedaj kršitelj, spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), pri čemer mu je bila izrečena globa v znesku 250,38 EUR. Predmet dane odločbe o prekršku je časovno in krajevno isti historični dogodek (9.3.2020 ob 15.45 uri na dvorišču Walfdorfske šole, ...), ki se obravnava v predmetnem kazenskem postopku. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje) med drugim stori, kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s tem pri oškodovancu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Opis dejanskega stanja v odločbi o prekršku konstatira, da se je obdolženec (kršitelj) pripeljal do Walfdorfske šole, kjer je opazil B. B., pristopil do njega, ter z grožnjami in žaljivkami želel od njega izsiliti poplačilo dolga, ki ga naj bi imelo podjetje C. GmbH iz ..., katerega direktor je B. B., do podjetja Č., katerega direktor je A. A. Slednji je med zahtevo, da naj B. B. poplača dolg, sicer mu bo šla glava, v podkrepitev slednjega prijel za vrat, zaradi česar je slednji prosil učiteljico, ki se je nahajala v bližini, da naj pokliče policijo, na kar pa slednja ni odreagirala. Nakar je B. B. odšel do svojega vozila in vanj spravil svojega sina, ki je bil zaradi dejanja A. A. prestrašen. B. B. se je hotel odpeljati s kraja, kar pa mu je preprečeval A. A. s tem, da mu ni dovolil zapreti vrat vozila, pri tem pa ga je ves čas žalil, da je "smrkavc, lopovček, lopov", zaradi česar je pri B. B. vzbudil občutek prestrašenosti, ponižanosti in ogroženosti.

7.Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) je konvencijska (4. člen Protokola št. 7 k EKČP), ustavna (31. člen Ustave RS) in zakonska (prvi odstavek 10. člena ZKP) pravica, ki onemogoča vodenje kazenskega postopka zoper isto osebo za kaznivo ravnanje, o katerem obstaja pravnomočna odločba. Pri tem ni ključno vprašanje pravne opredelitve niti ločnica med prekrškom in kaznivim dejanjem kot kategorijama kaznivih ravnanj, za katera je bila določena oseba obravnavana; bistveno je, ali obstaja pravnomočna odločba glede nekega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, ki se je odvil v objektivni stvarnosti. Praksa ESČP za uveljavitev načela ne bis in idem zahteva izpolnjenost štirih pogojev: (1) identičnost preganjane ali kaznovane osebe; (2) identičnost presojanih dejstev; (3) podvajanje kaznovalnih postopkov; (4) pravnomočnost ene od odločb. Skladno s t. i. "merili Engel", oblikovanimi v praksi ESČP, gre pri obravnavanju prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1 gotovo za inkriminacijo, ki varuje javni red in človekovo dostojanstvo, kar so vrednote in interesi, ki sodijo na področje, ki ga ščiti kazensko pravo. Nedvomno je določba 6. člena ZJRM-1 usmerjena zoper vse prebivalce, smoter inkriminiranja pa je v kaznovanju kršitelja in odvračanju potencialnih storilcev, kar vse so lastnosti kazenskih sankcij. Nobenega dvoma torej ni, da je tudi relevantno prekrškovno zadevo treba obravnavati kot kazensko zadevo. Predmetno konvencijsko, ustavno in zakonsko jamstvo se nanaša tudi na situacijo, ko je zoper obdolženca pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in bil pravnomočno končan, pri čemer je šlo za ravnanje, ki ima naravo "kaznivega dejanja", iz opisa prekrška pa je razvidno, da gre za prekrivanje kriminalnih količin ter identična ali v bistvenem enaka dejstva, kot se obdolžencu očitajo v kazenskem postopku.

8.Glede na predstavljena izhodišča in stanje stvari pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku, ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. V postopku o prekršku je tako že bilo pravnomočno ugotovljeno, da se je obdolženec v istih časovnih in krajevnih okoliščinah sprl z oškodovancem kot tožilcem in zasebnim tožilcem v zvezi z nerešenimi vprašanji iz poslovnega razmerja med družbama Č. in C. GmbH glede dobave in plačila hmelja, pri čemer se je obdolženec vedel na nasilen, žaljiv in nesramen način do B. B. ter z grožnjam in žaljivkami od njega želel izsiliti poplačilo dolga. Tako je zahteval, naj poplača dolg, sicer mu bo šla glava, v podkrepitev temu pa ga je prijel za vrat. Prav tako mu ni dovolil zapreti vrat vozila in ga žalil z besedami "smrkavc, lopovček, lopov", zaradi česar je pri B. B. vzbudil občutek prestrašenosti, ponižanosti in ogroženosti.

9.V obtožnem predlogu se obdolžencu glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 identično očita (razlike v nekaterih niansah so scela irelevantne), da je oškodovancu zaradi nerešenih vprašanj poslovnega razmerja pričel groziti, da bo šla glava, ga z roko močno prijel za vrat oziroma za telo v predelu vratu in ga je stisnil, prijel ga je tudi za roko in ga močno stisnil, oškodovani B. B. pa je zaradi strahu prosil učiteljico v bližini, naj pokliče policijo, z grožnjami in zmerjanjem pa ni prenehal niti ob prihodu oškodovančevega mladoletnega sina D. D., nakar je oškodovanec hotel sesti v svoj avto, kar mu je obdolženi preprečil s tem, da je zadrževal vrata od avta, nato je oškodovanec poklical policijo, obdolženi pa mu je še zagrozil "gobec ti bom razbil, da ti nobeden", s čimer je z besedami in fizično silo naklepno napadel in ustrahoval oškodovanca ter ogrozil njegovo varnost, zaradi česar se je oškodovanec počutil ogrožen, vznemirjen in prestrašen, prav tako je bil močno prestrašen mladoletni sin oškodovanca D. D. Edina razlika v opisu se tako nanaša na očitek, da je obdolženec oškodovanca prijel za roko in močno stisnil, ter grožnjo, da bo oškodovancu "razbil gobec", kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, kljub drugačnemu stališču pritožnika, nikakor ne predstavlja dodatnih dejstvenih okoliščin, ki jih ne bi bil obravnaval že prekrškovni organ, pri čemer je že v očitku, da bo "šla glava", pojmovno vključeno tudi "razbijanje gobca", saj gre v obeh primerih za grožnjo s fizičnim napadom, usmerjenim v glavo oškodovanca. Golo stiskanje za roko pa nikakor ni okoliščina, ki bi upravičevala vodenje še dodatnega sodnega (kazenskega) postopka.

10.V zasebni tožbi se obdolžencu glede kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 identično, kot izhaja že iz opisa prekrškovne odločbe, očita, da je obdolženec naklepno razžalil zasebnega tožilca, ko ga je pozival, da naj plača dolg do zadruge, ter ga z namenom, da bi ga razžalil in ponižal, namerno žalil in zmerjal vpričo sina oškodovanca D. D., da je "smrkuvc", "lopovček mali", da je lopov in slednje večkrat ponovil, glasno mu je očital, da krade, nato je oškodovanec na kraju prepira poklical policijo, obdolženi pa je tudi pljunil v oškodovanca, zaradi česar se je oškodovanec počutil razžaljen, prizadeto je bilo njegovo osebno dostojanstvo in bil je ponižan pred javnostjo, konkretno pred učiteljico E. E. in drugimi starši, ki so v tistem času prihajali v šolo po svoje otroke, in svojim mladoletnim sinom, prizadeta je bila njegova čast in dobro ime. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni podanega presežka kriminalne količine, ki bi utemeljevala vnovično sojenje. Edina razlika je, da se obdolžencu v zasebni tožbi očita, da krade, kar je smiselno enako očitku, da je lopov, ki je zajet v prekrškovni odločbi, in pa to, da je zasebnega tožilca pljunil, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni tolikšen presežek, ki bi utemeljeval še nov kazenski postopek (kot v smislu t. i. realne razžalitve, podane z delovanjem na telo oškodovanca). Vse ostalo, torej da se je dogajanje odvijalo pred učiteljico v javnosti, slednjo pa je oškodovanec prosil, da naj pokliče policijo, je že opisano v prekrškovni odločbi.

11.Glede na vse navedeno tako ne gre pritrditi stališču obrambe, da je podana kriminalna količina, za katero obdolženec še ni bil obravnavan in bi utemeljevala nov kazenski postopek. Opis dejanj v obtožnem predlogu in zasebni tožbi namreč, kljub zatrjevanju obrambe, ne vsebuje nobenih upoštevnih dodatnih dejstvenih okoliščin, ki jih ne bi bil obravnaval že prekrškovni organ. Tudi uporaba t. i. preizkusa že razsojene stvari (res iudicata) pokaže, da zoper obdolženca, ki bi bil v kazenskem postopku bodisi obsojen ali oproščen zaradi dejanja, opisanega v odločbi o prekršku, ne bi bilo mogoče uvesti novega postopka zgolj zaradi tega, ker naj bi oškodovanca prijel za roko, mu zapretil z "razbitjem gobca" in ga pljunil, v razmerju med prekrškovno ter kazensko zadevo pa je prav tako podana tudi identiteta posledic. Ob vsem navedenem ni relevantno sklicevanje pritožnika na sodbo VS RS I Ips 159/2008.

12.Ker je po vsem pojasnjenem očitno, da se v predmetnem stanju stvari kriminalni količini prekrška ter kaznivih dejanj grožnje in razžalitve, ki se očitata obdolžencu, v ključnem prekrivata, saj gre za isti historični dogodek z v bistvenem enakimi dejstvi, bi ponovna obsodba obdolženca za isto ravnanje, glede katerega je že bil pravnomočno sankcioniran, predstavljala kršitev načela ne bis in idem po 10. členu ZKP, 31. členu Ustave in 4. členu Protokola št. 7 k EKČP. Četudi drži, da bi bil prekrškovni organ skladno z 11. a členom ZP-1 dolžan prekiniti prekrškovni postopek, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan, tega vendarle ni storil in je storilec že bil obravnavan ter pravnomočno kaznovan za opisani prekršek. Sodišče prve stopnje je v tem delu posledično pravilno in zakonito izdalo zavrnilno sodbo po 3. točki 357. člena ZKP (točki I in II.1 izreka izpodbijane sodbe), tj. čeprav pritožnik tega "ne razume".

13.Nadalje pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP (str. 8-11 izpodbijane sodbe). Očitek zasebne tožbe se je v tem delu glasil, da je obravnavanega dne obdolženec trdil, da ga je oškodovanec okradel, in je na glas večkrat rekel besede "ukradel si, ukradel si, kradeš", da bi slišali ljudje v okolici, konkretno je to slišal sin oškodovanca D. D., učiteljica v popoldanskem varstvu E. E., 10 do 15 otrok v popoldanskem varstvu in drugi starši, ki so v tistem času prihajali v šolo po svoje otroke.

14.Po prvem odstavku 160. člena KZ-1 se sicer kaznuje, kdor o kom trdi kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, vendar se za to kaznivo dejanje ne kaznuje, če dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Predvidena je torej pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi t. i. dokaz resnice, s katerim je izenačena tudi opravičljiva in nezakrivljena zmota na njegovi strani. Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev. Predmetnim razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje in ugotavlja, da je sodišče z navedbo vseh potrebnih razlogov utemeljilo sprejemljivo dokazno oceno, zakaj je sledilo zagovoru obdolženca, ne pa izpovedbi zasebnega tožilca, ki je pojasnjeval lastna (drugačna) prepričanja in poglede na spor z obdolžencem.

15.Nobenega dvoma namreč ni, da je med obdolžencem in zasebnim tožilcem obstajal spor iz njunega poslovnega razmerja, pri čemer obdolženec trdi, da mu zasebni tožilec dolguje kupnino za hmelj, zasebni tožilec pa, da mu je obdolženec ni dobavil hmelja ustrezne kvalitete, zaradi česar mu ni plačal kupnine in ima reklamacijo. O tem sta namreč govorila tako obdolženec v svojem zagovoru kot zasebni tožilec v svoji izpovedbi. Da je obdolženec govoril, da mu je zasebni tožilec dolžan denar, pa je ne nazadnje izpovedala tudi priča E. E.. Najmanj, kar je mogoče reči, je, da je obdolženec izkazal utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev, izvirajočih iz spora z zasebnim tožilcem, ko je izrekel besede "ukradel si, ukradel si, kradeš", saj (kot to trdi obdolženec) družba C. GmbH oziroma zasebni tožilec, kot njen zastopnik, ni poravnal izstavljenega računa zadruge. Glede tega tudi teče drug kazenski postopek (za kaznivo dejanje poslovne goljufije), kar ne glede na izid tega postopka zgolj potrjuje obstoj spora med ključnima protagonistoma.

16.Zato je odločitev prvega sodišča tudi v tem delu, torej da je obdolženec mislil, da je navedeno dejstvo resnično, pravno pravilna, glede na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pa ne more biti govora o dokazanosti, da bi obdolženec vedoma in hote zatrjeval dejstva, ki ne bi bila resnična, oziroma najmanj ni bilo izkazano z gotovostjo, da gre za neresnična dejstva. Tega ni uspel izkazati niti zasebni tožilec z navedbami, da je zoper obdolženca vložil obtožnico (ODT je namreč odstopilo od pregona) za kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki še niti ni pravnomočna, torej utemeljen sum še ni bil sodno preizkušen in zgolj z vloženo obtožnico ne more izkazati, da je bil obdolženec tisti, ki je izvršil poslovno goljufijo ter je tako vedel, da govori neresnična dejstva, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca.

17.Ker se obdolženec, ki uspe z dokazom resnice, po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 vendarle lahko kaznuje za kaznivo dejanje razžalitve, je sodišče prve stopnje preverilo še, ali je obdolžencu mogoče očitati izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Razžalitev v svoji esenci pomeni resen napad na čast in dobro ime oškodovanca v obliki grobe vrednostne ocene, iz katere so razvidni podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva in druge oblike negativne vrednostne sodbe. Pri razžalitvi gre praviloma za trditve splošnega in nekonkretiziranega značaja, ki jih je prav zaradi splošnosti težko ali nemogoče dokazovati.

18.Sprva pritožbeno sodišče izpostavlja, da, kot že pojasnjeno zgoraj, za kaznivo dejanje razžalitve (za besede, da je zasebni tožilec "lopovček mali", "smrkuvc"...) velja načelo ne bis in idem, saj je bil za to kaznivo dejanje obdolženec pravnomočno že obravnavan za prekršek, zato že po tem sklepanju ne more biti v smislu razžalitve obravnavan za besede "ukradel si, ukradel si, kradeš", saj bi to pomenilo obid pravila prepovedi sojenja o isti stvari.

19.V vsakem primeru pa pritožbeno sodišče presoja, da so temeljni za pravilno odločitev v tem delu tisti razlogi sodišča prve stopnje (točka 36 izpodbijane sodbe), ki ugotavljajo, da gre pri očitkih oziroma besedah, da zasebni tožilec laže, krade, za obrambo pravice oziroma varstvo upravičenih koristi, ko je obdolženec te besede izrekel po tem, ko naj zasebni tožilec ne bi poravnal računa zadrugi, za kar pa se po tretjem odstavku 158. člena ZKP storilec ne kaznuje, če besede niso izrečene z namenom zaničevanja. Kljub temu, da ne gre za ravnanje obdolženca, ki bi ga veljalo pozdraviti, pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je te besede izrekel pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi in tudi ne z namenom zaničevanja. Tako se pokaže, da obdolžencu ni z gotovostjo dokazana izvršitev (katerega koli) kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, niti ne očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja iz 162. člena KZ-1 (o tem pravilno točka 36 izpodbijane sodbe), zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu upravičeno izreklo oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP.

20.Ker ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, vključno z dovolj konkretnim dokaznim soočenjem zagovora obdolženca in izpovedbe zasebnega tožilca, pritožbeno nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno. Posledično je neuspešna tudi pritožbena teza, da ni res to, da bi obdolženec lahko verjel oziroma zmotno mislil, da je dolg podjetja zasebnega tožilca do zadruge upravičen, kot je že bilo pojasnjeno. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v posledici zmotno in nepopolno dognanega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, pa je že izhodiščno in konceptualno zgrešen, saj je kazenski zakon kot zgornjo premiso pravnega silogizma moč kršiti le, če je bilo dejansko stanje kot spodnja premisa dognano popolno in pravilno.

21.Odločba o stroških kazenskega postopka, ki obremenjujejo oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca, temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP. Pritožnik graja odločitev o stroških postopka, saj je zagovornica obdolženca šele na koncu dokaznega postopka dne 12.2.2025 sodišču predložila pravnomočno odločbo o prekršku, po tem, ko je obdolženec v dopolnitvi svojega zagovora tega dne izpostavil, da je od policije že prejel plačilni nalog. Ob tem zagovornica ni navedla, zakaj prekrškovne odločbe ni predložila že prej, saj bi lahko v primeru predhodne seznanitve sodišče že nemudoma odločilo o zavrnitvi obtožbe in naknadnega postopka z več izvedenimi naroki niti ne bi bilo treba izvajati. Prav tako se je sojenje pričelo znova zaradi daljše prekinitve in vsi ti stroški, ob stališču sodišča, da prekrškovna odločba pomeni, da je o obtožbi že bilo pravnomočno odločeno, ne bi nastali.

22.Pritožbeno sodišče glede teh navedb sprva ugotavlja, da pooblaščenec zmotno navaja, da bi lahko sodišče ta "dokazni predlog" (torej predložitev prekrškovne odločbe) zavrnilo kot prepozen, saj prekrškovna odločba ne predstavlja dokaznega predloga (sodišče bi ga bilo v vsakem primeru dolžno upoštevati tudi po uradni dolžnosti), zato so pritožbene navedbe v smeri prepozno podanega "dokaznega predloga" zmotne, sklicevanje na merila odločanja o dokaznih predlogih pa je povsem zgrešeno. Prav tako ni moč slediti navedbam, da bi v primeru hitrejše predložitve prekrškovne odločbe sodišče takoj odločilo o zavrnitvi obtožbe in naknadnega postopka z več izvedenimi naroki ne bi izvajalo. Še vedno bi bilo namreč potrebno izvesti celoten, identičen postopek glede očitanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (nezajetega s prekrškovno odločbo), saj je glede vseh očitanih dejanj bil voden enoten postopek, glede katerega so bile prav tako zaslišane vse priče in bi bilo postopek prav tako, na enak način, treba izpeljati. Ker postopka torej ni mogoče ločiti zgolj na kaznivo dejanje žaljive obdolžitve in je tekel enoten postopek za vsa tri dejanja, je odločitev prvega sodišča o stroških postopka, ki ustrezno temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP, za vsa tri očitana kazniva dejanja pravilna. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je stroške kazenskega postopka naložilo v breme oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca, pri čemer brez vsakega temelja predlaga naložitev stroškov obdolžencu oziroma da naj slednji nosi svoje stroške postopka, saj takšne odločitve kazenski postopek ne pozna. Navsezadnje je zasebni tožilec in oškodovanec tisti, ki je z vložitvijo obtožnih aktov neupravičeno sprožil kazenski postopek zoper obdolženca, v tem primeru pa je moral ter mogel vzeti v zakup zakonito stroškovno posledico iz drugega odstavka 96. člena ZKP.

23.Ker pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, izpodbijana sodba pa potrjena (391. člen ZKP).

24.Ker pooblaščenec s pritožbo ni uspel, je oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec kot strošek postopka z neutemeljeno pritožbo dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse (tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).