Jedro

Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, ga odmeri organ občinske uprave z odločbo, izdano po uradni dolžnosti. Sodišče ni pristojno za odločanje o vprašanju plačila obravnavanega komunalnega prispevka, ker je za odločanje o tem pristojna občina. Če se stranka, ki je zavezanec plačila prispevka po odločbi, s tem plačilom ne strinja, odločbo lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so v ta namen zakonsko predvidena in med katerimi zagotovo ni tožbeni zahtevek v pravdnem postopku

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 10442/2014 z dne 29. 1. 2014 se v prvem in četrtem odstavku izreka razveljavi in se tožba zavrže.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi in pod II. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10442/2014 z dne 29. 1. 2014 razveljavilo tudi v točki I in III izreka, tožbeni zahtevek pa zavrglo.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Navaja, da je v tej zadevi tožnik kot upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer odločbe o komunalnem prispevku z dne 8. 8. 2012. Ta odločba je izvršilni naslov, saj je bila izdana na podlagi Zakona o stavbenih zemljiščih, ki taki odločbi priznava tudi naravo izvršilnega naslova. Torej sodišče sploh ne bi smelo nadaljevati postopka v pravdi, ampak bi moralo o ugovoru odločiti. Ni res, da v tem postopku tožnik terja od sodišča, da tožencu naloži plačilo komunalnega prispevka, o katerem je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo. Tožnik terja plačilo denarnega zneska in ne izdaje odločbe o plačilu komunalnega prispevka. Torej ne gre za zahtevek, o katerem je že bilo odločeno in je zato sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tudi napačno odločilo, da Okrajno sodišče v Škofji Loki ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Če sodišče ni pristojno za odločanje, potem tudi ne bi smelo odločiti, da se sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek zavrže. Izrek je torej sam s seboj v nasprotju, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razveljavitev sklepa o izvršbi je tudi nejasno, saj citirani sklep o izvršbi I. in III. točke sploh nima.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ta postopek se je pričel z vložitvijo predloga za izvršbo, ki mu je bilo ugodeno in je bil izdan obravnavani sklep o izvršbi. Ker je zoper sklep o izvršbi dolžnik ugovarjal, je izvršilno sodišče izdalo sklep VL 10442/2014 z dne 12. 3. 2014, s katerim je obravnavani sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki. Zaradi pravnomočnosti tega sklepa se je postopek pravilno nadaljeval v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki, predmet odločanja v pravdi pa je bil zahtevek po vsebini, kot je ta bil postavljen v predlogu za izvršbo (prvi odstavek sklepa o izvršbi), in stroški izvršilnega postopka (četrti odstavek sklepa o izvršbi). Zahtevek iz predloga za izvršbo ni nič drugega kot plačilo komunalnega prispevka, ki ga tožeča stranka terja od tožene stranke in ga je tožeča stranka odmerila z odločbo št. 351-0019/20012/71 z dne 20. 6. 2012 (priloga A2).

5. Kot je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo (glej 5. točka) po sedmem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), komunalni prispevek, kadar se ta odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (v tu obravnavani zadevi nedvomno gre za tak komunalni prispevek), odmeri organ občinske uprave z odločbo, izdano po uradni dolžnosti. Torej je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da sodišče ni pristojno za odločanje o vprašanju plačila obravnavanega komunalnega prispevka, ker je za odločanje o tem pristojna občina – tu tožeča stranka, ki odloči z izdajo odločbe, tu je to odločba št. 351-0019/20012/71 z dne 20. 6. 2012 (priloga A2). Če se stranka, ki je zavezanec plačila prispevka po odločbi, s tem plačilom ne strinja, odločbo lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so v ta namen zakonsko predvidena in med katerimi zagotovo ni tožbeni zahtevek v pravdnem postopku.

6. Po drugem odstavku 18. člena ZPP se sodišče, če ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in zavrže tožbo. Torej je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo skladno prej citirani določbi ZPP, le da se v izreku ne bi smelo omejiti glede (krajevne) pristojnosti le na Okrajno sodišče v Škofji Loki, ker za odločanje ni pristojno niti nobeno drugo sodišče v RS in da je v sklepu, na kar pravilno opozarja pritožba, citirana I. in III. točka sklepa o izvršbi, ker teh točk sklep o izvršbi nima, ampak je pravilno prvi in četrti odstavek sklepa o izvršbi.

7. Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj pojasnjenega pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kolikor je glede na zgoraj pojasnjeno zmoten v njegovem izreku, medtem ko je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker je s pritožbo izpodbijani sklep bil izdan že na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati (pred tem se o tem ne bi bilo potrebno opredeljevati niti sodišču prve stopnje) o vprašanju, ali je odločba tožeče stranke iz priloge A2 izvršilni naslov za izvršilni postopek, ker opredelitev o tem ne vpliva na odločitev o pritožbi.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka je te svoje stroške dolžna kriti sama, saj je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, pa zaradi dela niso nastali posebni stroški.