Jedro

Neutemeljen je očitek tožnika, da bi se nastala škoda morala obračunati po sistemu delne škode in bi toženka morala poravnati celotno višino stroškov popravila. Takšna razlaga ni skladna s pogodbenimi določili, niti z določbo drugega odstavka 949. člena OZ, saj bi bila po sistemu delne škode prejeta zavarovalnina večja od nastale škode in bi znašala več kot je znašala celotna vrednost vozila pred nezgodo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izračun višine škode opravilo na podlagi metode popolne škode (ekonomske totalke) po Splošnih pogojih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 252,96 EUR nadomesti z zneskom 296,95 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 417,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2018 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 130,26 EUR od 29. 1. 2018 do 29. 5. 2019 in zakonske zamudne obresti od zneska 86,82 EUR od 29. 1. 2018 do 17. 6. 2019, (II) da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 207,60 EUR ter (III) pravdne stroške v znesku 252,96 EUR namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik pravočasno vložil pritožbo. Pritožuje se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna še razliko do vtoževanega zneska zavarovalnine, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naložilo v plačilo pritožbene stroške.

3. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo ustreznih določil Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na sklenjeno zavarovalno pogodbo, po kateri mora biti upravičencu izplačana zavarovalnina, kot je bilo dogovorjeno in to v znesku, ki v celoti nadomešča vrednost zavarovane stvari. Tožnik je sklenil zavarovalno pogodbo za delni kasko zavarovanje po kombinaciji E in J in je utemeljeno pričakoval, da bo prejel poplačano vso škodo, ki je nastala na zavarovanih delih. Zavarovane predmete je potrebno nadomestiti z ustrezno vrednostjo novih predmetov, zato bi morala toženka tožniku povrniti vso škodo v višini 1.716,15 EUR. Stališče sodnega izvedenca, da se nastala škoda obračuna po sistemu totalne škode, ni pravilno. Sodišče bi moralo uporabiti točko b) prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki določa obračun škode po metodi delne škode. Metodologija, ki je je uporabil sodni izvedenec za ugotavljanje višine nastale škode ni pravilna metoda, saj predmet zavarovanja ni bilo celotno vozilo, ampak le točno določeni deli vozila, kjer pa ni bilo rešenih nobenih delov in tako ni nobene podlage za upoštevanje 50% rešenih delov. Pri izračunu višine škode se lahko upošteva le vrednost zavarovanih delov in vrednost avtomobila sploh ni pomembna, saj so bili poškodovani deli zavarovani s posebno zavarovalno pogodbo. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo in ni navedlo pravne podlage. Napačna je odločitev o stroških postopka. Tožnik je v pravdi uspel v 37% in ne 27%, zato je upravičen do povračila 37% pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo tudi stroške za sodnega izvedenca, ko je toženki naložilo povrnitev stroškov v znesku 252,96 EUR ter stroške izvedenca napačno ločeno obravnavalo od ostalih pravdnih stroškov. Tožnik je tako imel skupno najmanj 2.275,34 EUR stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbenega sodišča, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožnikovo vozilo je bilo udeleženo v prometni nesreči. Na dan nezgode je imel tožnik pri toženki sklenjeno zavarovanje delnega avtomobilskega kaska po kombinaciji E (steklo) in J (zunanja svetlobna telesa in ogledala), in je za nastalo škodo od toženke zahteval plačilo zavarovalnine v znesku 1.716,15 EUR. Obstoj zavarovanja med strankama ni bil sporen, sporna pa je bila višina zavarovalnine, ki bi jo toženka morala plačati tožniku na podlagi sklenjenega zavarovanja. Tožnik je trdil je, da bi toženka moralo nastalo škodo obračunati po sistemu delne škode. Toženka je nastalo materialno škodo obračunala kot popolno škodo oziroma t.i. ekonomsko totalko ter tekom pravdnega postopka tožniku za nastalo škodo plačala znesek v višini 130,26 EUR in 86,82 EUR. Za prejeti znesek je tožnik zmanjšal tožbeni zahtevek in od toženke zahteval še 1.499,07 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je razmerje pravdnih strank presojalo na podlagi prvega in drugega odstavka 168. člena OZ, ki ni prava pravna podlaga. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je kot pravno podlago upoštevalo tudi drugi odstavek 16. člena Splošnih pogojev na podlagi katerega je višino nastale škode izračunalo po sistemu popolne škode. Ugotovilo je naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, in sicer: - tožnik je imel na dan nezgode pri toženki sklenjeno zavarovanje delnega avtomobilskega kaska po kombinaciji E (steklo) in J (zunanja svetlobna telesa in ogledala), - tržna vrednost tožnikovega vozila pred nezgodo je znašala 1.270,00 EUR, - strošek nadomestnih delov in popravila za zavarovane dele bi znašal 1.716,15 EUR, - delež rešenih delov na na vozilu je znašal 50%.

9. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka so v tej zadevi relevantne določbe Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG (priloga B1), ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe med tožnikom in toženko in s tem del pogodbeno dogovorjenega prava. Ker je bilo s predmetno pogodbo sklenjeno premoženjsko zavarovanje sestavnih delov tožnikovega vozila, je pri presoji povrnitve škode potrebno upoštevati tudi prvi in drugi odstavek 949. člena OZ, ki določata, da se s premoženjskim zavarovanjem zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer, pri čemer zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Predmet te pravde je torej plačilo pogodbene zavarovalnine in ne odškodnine, kot je zmotno navedlo sodišče prve stopnje, vendar pa je kljub napačni opredelitvi nadalje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu škode upoštevalo sistem popolne in ne delne škode ter upoštevalo temeljno načelo, da izplačana zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala.

10. Način ali sistem ugotavljanja višine nastale škode, ki jo krije zavarovalnica ob nastopu zavarovalnega primera, urejajo navedeni Splošni pogoji. V a) točki prvega odstavka 16. člena je navedeno, da se škoda, ki jo krije zavarovalnica v primeru uničenja ali tatvine zavarovane stvari ugotavlja po sistemu popolne škode, in sicer po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. V b) točki prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev se škoda, ki jo krije zavarovalnica v primeru poškodovanja zavarovane stvari ali tatvine sestavnih delov vozila ugotavlja po sistemu delne škode, in sicer po višini stroškov popravila. Na podlagi določbe drugega odstavka 16. člena Splošnih pogojev pa se višina škode v primeru, ko je vrednost zavarovane stvari, zmanjšana za vrednost ostankov te stvari na dan ugotavljanja višine škode, manjša od stroškov popravila, ugotavlja tako kot v primeru uničenja ali tatvine zavarovane stvari (popolna škoda). Iz prvega in drugega odstavka 16. člena Splošnih pogojev torej izhaja, da se škoda obračuna po sistemu totalke tako v primeru, ko je zavarovana stvar v celoti uničena (ali ukradena) kot v primeru, ko je sicer še popravljiva, vendar to ni ekonomsko smotrno ter sta v smislu izvrševanja sporne zavarovalne pogodbe t.i. ekonomska in t.i. tehnična totalka, izenačeni. Ker sta se pravdni stranki v zavarovalnih pogojih dogovorili za način ugotavljanja škode, je za višino škode odločilna tista vrednost, ki je izračunana na tako določen način.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je vrednost celotnega tožnikovega avtomobila pred škodnim dogodkom znašala 1.270,00 EUR, stroški popravila zavarovanih delov vozila (stekla in zunanja svetlobna telesa) pa bi znašali 1.716,15 EUR, zato je pravilno zaključilo, da se višina nastale škode ugotavlja kot v primeru popolne škode (ekonomske totalke) in ne delne škode, za kar se v pritožbi zavzema tožnik. Res je, da tržna vrednost celotnega avtomobila pred nezgodo za ugotavljanje ekonomsko totalne škode ni bistvena, saj gre v konkretnem primeru za posebno vrsto zavarovanja zgolj sestavnih delov vozila in je za presojo ekonomske smotrnosti popravila škode relevantna vrednost zavarovanih delov pred nezgodo in strošek popravila le teh. Vendar pa je bilo že na podlagi ugotovljene tržne vrednosti celotnega vozila pred nezgodo jasno, da bi strošek popravila zavarovanih delov gotovo znašal veliko več, kot je znašala tržna vrednost zavarovanih delov pred nezgodo, saj bi bil takšen strošek celo večji od celotne tržne vrednosti vozila pred nezgodo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da takšno popravilo ekonomsko ne bi bilo smotrno.

12. Pri ugotavljanju ali gre za popolno škodo po drugem odstavku 16. člena Splošnih pogojev, ali delno škodo po b) točki prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev, sodišče prve stopnje ni upoštevalo 50% rešenih delov, kot zmotno trdi tožnik, ampak je rešene dele upoštevalo kasneje, pri izračunu same višine škode zavarovanih delov, kjer pa se zaradi izračuna po metodi ekonomsko totalne škode upoštevajo tudi rešeni deli. Neutemeljen je tako očitek tožnika, da bi se nastala škoda morala obračunati po sistemu delne škode in bi toženka morala poravnati celotno višino stroškov popravila. Takšna razlaga ni skladna s pogodbenimi določili, niti z določbo drugega odstavka 949. člena OZ, saj bi bila po sistemu delne škode prejeta zavarovalnina večja od nastale škode in bi znašala več kot je znašala celotna vrednost vozila pred nezgodo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izračun višine škode opravilo na podlagi metode popolne škode (ekonomske totalke) po drugem odstavku 16. člena Splošnih pogojev ter slednje tudi zadostno obrazložilo. Da bi bili Splošni pogoji, ki so bili vnaprej pripravljeni s strani toženke, za tožnika nejasni ali nerazumljivi, pa tožnik ni zatrjeval. 13. Tožnik je s predmetno tožbo od toženke zahteval znesek 1.499,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 417,92 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je pravilno ugotovilo, da je bil uspeh tožnika v pravdi 27% in slednje tudi pravilno upoštevalo pri izračunu povračila priznanih stroškov, razen pri izračunu povračila stroškov za sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi pri izračunu povračila stroškov za sodnega izvedenca, ki so znašali 1.099,81 EUR upoštevati, da toženka v pravdi ni uspela v 27%. Toženka mora zato za stroške sodnega izvedenca povrniti znesek 296,95 EUR (27% od 1.099,81 EUR) in ne zgolj 252,96 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Ker so bili stroški za sodnega izvedenca plačani iz proračuna v okviru tožniku odobrene brezplačne pravne pomoči in ker po 48. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) obstaja dolžnost upravičenca, ki je v pravdi delno ali v celoti uspel, da te stroške povrne, sodišče prve stopnje teh stroškov tožnika utemeljeno ni pobotalo s stroški toženke ter jih je obravnavalo ločeno, v ničemer na škodo tožnika.

14. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče kršitev ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 358. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Ker je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, sama krije svoje pritožbene stroške.