Jedro

Ker je med dedinjama spor o vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Pravilno je napotilo na pravdo tisto dedinjo, katere pravico ocenjuje za manj verjetno. Manj verjetna je pravica dedinje, ki trdi, da ji zapustnica zapušča še vse ostale nepremičnine, katerih ni navedla v oporoki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M. B. napotilo na pravdo na ugotovitev, da je bila volja zapustnice v oporoki, da ji zapušča poleg nepremičnin v oporoki še vse ostale nepremičnine, razen tistih, ki jih je zapustila dedinji D. G. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedinja M. B. Sodišče je odločilo, ne da bi izvedlo vse dokaze. Pritožnica je predlagala zaslišanje prič J. R., D. Š., ki bi povedali, da je zapustnica zapustila M. B. kmetijo oziroma vso zemljo, s katero ni razpolagala drugače. Sodišče je odločilo brez zaslišanja prič in nima odločilnih dejstev o tem. Tudi D. G. je izpovedala, da je zapustnica poimenovala posamezne dele zemljišč dolina, širjava in gozd in če bi mislila, da zapušča drugače, bi jih tako imenovala. D. G. pa želi pridobiti čim več zapuščine. Sodišče bi tako moralo najprej izvesti dokaze in potem odločiti o napotitvi na pravdo. Sicer pa bi moralo napotiti na pravdo dedinjo D. G., saj je manj verjetna pravica, ki se opira na zakon, kot tista, ki se opira na oporoko.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila sodedinja in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 210. člena ZD (Zakon o dedovanju). Pravilno ugotavlja, če je med dediči spor o vsebini oporoke, sodišče mora postopek prekiniti in napotiti na pravdo dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD).

6. Pritožnica zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagane priče o tem, da je oporočiteljica z oporoko zapustila pritožnici vso zemljo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pritožnica oporekala oporoki in sicer trdi, da je oporočiteljica zapustila pritožnici vso zemljo, razen tiste, ki jo eksplicitno omenja v oporoki. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da v oporoki ne piše gramatikalno „vso zemljo“. Ker druga dedinja meni, da oporočiteljica ni razpolagala s preostalo zemljo, ki je v oporoki ne omenja, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je med dedinjama spor o vsebini oporoke. Priče, ki jih pritožnica navaja, pa bodo lahko pomembne v pravdi. V tej fazi postopka, ko med dedinjama obstoji spor glede vsebine oporoke, sodišče prve stopnje ne more v okviru zapuščinskega postopka izvajati dokaze o sicer sporni vsebini oporoke.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da mora tožbo vložiti tista dedinja, ki trdi, da je v oporoki oporočiteljica mislila vso zemljo in ne zemlje okoli hiše (za obe dedinji). Obe dedinji sta oporočni dedinji in zakoniti. Tako je bilo treba šteti za pravilno napotitev na pravdo tisto dedinjo, ki se sklicuje, da je zapustnica razpolagala z oporoko z vsemi nepremičninami, čeprav jih v oporoki ni naštela.

8. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep je materialnopravno pravilen, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).