Jedro

Tožnik je opravljal delo strokovnega delavca. S prihodom nove direktorice je prišlo pri toženi stranki do spremenjene organizacije dela. Nova direktorica je pričela opravljati tudi tožnikovo delo, v postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi pri toženi stranki obstajala potreba po zaposlitvi še enega strokovnega delavca. V posledici te spremembe organizacije je delo tožnika pri toženi stranki postalo nepotrebno. Nepotrebnost dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi pa je utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ni pogojen s predhodno ukinitvijo delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011, poleg tega pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša na delovno mesto, na katerem tožnik ni bil nikoli zaposlen. Tožnikovo delovno mesto se je imenovalo „strokovni delavec – svetovalec 1“, pogodba o zaposlitvi pa mu je bila odpovedana za delovno mesto „strokovni sodelavec – svetovalec 1“. Obe delovni mesti sta pri toženi stranki sistemizirani, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo pri oblikovanju redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pisne pomote. V tem delu se izpodbijane sodbe niti ne da preizkusiti, saj ni obrazložena. Tožnik je, ko je bil direktor pri toženi stranki, nekaj časa delal kot strokovni delavec, vendar ne zato, ker bi bila to ustaljena praksa, oziroma ker bi bili mesti združeni, temveč zato, ker je izpolnjeval pogoje. Pri tem je kot glavno delo opravljal delo strokovnega delavca in ne kot delo direktorja. Direktorica tožene stranke tožnikovega dela ni mogla prevzeti, saj ni izpolnjevala pogojev za strokovnega delavca niti pogojev za opravljanje funkcije direktorja. To izhaja tudi iz priloženega dopisa Inšpektorata RS za delo, navedeno pa je potrdila tudi sama direktorica na obravnavi 11. 4. 2012. Ker torej direktorica pogojev za delovno mesto „strokovni delavec“ ne izpolnjuje in na tem delovnem mestu ne more delati, je nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka utemeljila z navedbo, da bo tožnikova dela odslej opravljala direktorica tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno sklicevalo tudi na določbo člena 88/4 ZDR, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen že od 1. 7. 2007. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker se ne ve, če bi nova direktorica tožene stranke sploh lahko opravljala tožnikovo delo. Tožnik je v zvezi s tem predlagal v izvedbo določene dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z uporabo določbe člena 88/4 Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku).

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik od 1. 7. 2007 do 1. 7. 2011 pri toženi stranki opravljal funkcijo direktorja, poleg tega pa je v tem obdobju opravljal tudi delo strokovnega delavca, to je skrb za rehabilitacijski suport vključenim invalidom. Po izteku tožnikovega direktorskega mandata je tožena stranka izvedla javni razpis za imenovanje novega direktorja, vendar nobeden od prijavljenih kandidatov na razpisu ni bil uspešen. Posledično je svet tožene stranke imenoval za v.d. direktorico tožene stranke A.A. ki je bila upokojenka in se pri toženi stranki ni zaposlila, temveč je delo v.d. direktorice opravljala na podlagi podjemne pogodbe in to le nekaj ur na teden. Po imenovanju A.A. za v.d. direktorice je bila s tožnikom sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni delavec – sodelavec 1“ (A3) za nedoločen čas, torej za delo, ki ga je tožnik prej opravljal poleg funkcije direktorja. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je bila dne 24. 11. 2011 s strani sveta tožene stranke za direktorico tožene stranke imenovana B.B. in da je ta z dnem nastopa funkcije oziroma dela (23. 12. 2011) lahko prevzela tudi naloge strokovnega delavca, ki jih je sicer v obdobju, ko je funkcijo v.d. direktorice opravljala A.A., izvajal tožnik.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je s tem, ko je tožnikovo delo prevzela B.B., nadaljnje delo tožnika pri toženi stranki postalo nepotrebno. Glede na to je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 11. 2011 (A2) obstajal resen in utemeljen razlog (člen 88/2 ZDR v zvezi s prvo alineo člena 88/1 ZDR). Ker je nadalje ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved podana tudi v roku iz člena 88/6 ZDR, da je bil tožnik pravilno obveščen o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (člen 83/4 ZDR), da tožena stranka ni razpolagala z nobenim prostim delovnim mestom, na katerega bi lahko tožnika zaposlila, je zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Poleg tega je ugotovilo, da je napačna navedba tožnikovega delovnega mesta v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posledica očitne pomote in da ni vplivala na zakonitost same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z zgornjimi dejanskimi in pravnimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člen 339/2 ZPP, ker naj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne bi izhajalo, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri navedbi tožnikovega delovnega mesta v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za očitno pomoto. Sodišče prve stopnje je namreč v 10. točki obrazložitve navedlo, da je tožnikovo delovno mesto (napačno) navedeno le v obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delovno mesto „strokovni sodelavec – svetovalec 1“), da je bilo v pogodbi o zaposlitvi kot tožnikovo delovno mesto določeno delovno mesto „strokovni delavec – svetovalec 1“ in da je bila tožniku odpovedana ta pogodba o zaposlitvi, pri čemer je tudi v.d. direktorice, ki je tožniku podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpovedala, da je v odpovedi prišlo do napake. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imel tožnik kadarkoli v času zaposlitve pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec – svetovalec 1“ in da se je zadnja njegova pogodba o zaposlitvi nanašala na delo na delovnem mestu „strokovni delavec – svetovalec 1“, ki ga je tožnik v času od 2. 7. 2011 dalje na podlagi te pogodbe o zaposlitvi (A3) tudi opravljal. Ob upoštevanju vsega navedenega in glede na dejstvo, da sta si sporni delovni mesti (torej delovno mesto „strokovni delavec – svetovalec 1“ in delovno mesto „strokovni sodelavec – svetovalec 1“) po poimenovanju zelo podobni, tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo do napačne označbe delovnega mesta tožnika v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi očitne pomote, tako da iz tega razloga redna odpoved ni nezakonita.

Pritožbena novota so pritožbene navedbe tožnika, da je v času, ko je bil direktor, več delal kot strokovni delavec in da je v tem času le dodatno opravljal delo direktorja, pri čemer te navedbe sicer tudi vsebinsko ne vplivajo na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je v zvezi s tem odločilnega pomena dejstvo, da je tožnik od 1. 7. 2007 do 1. 7. 2011 pri toženi stranki opravljal funkcijo direktorja (kar izhaja tudi iz zgodovinskega izpiska iz sodnega/poslovnega registra – B4) in da je poleg funkcije direktorja opravljal tudi delo strokovnega delavca. Pri tem pa ni bistveno, kolikšen del njegovega delovnega časa je opravljal direktorske naloge, kolikšen del njegovega delovnega časa pa naloge strokovnega delavca. Tožnik tekom postopka sicer niti ni zatrjeval, da bi imel za čas opravljanja direktorske funkcije s toženo stranko sklenjeno drugačno pogodbo o zaposlitvi od tiste, na podlagi katere je opravljal funkcijo direktorja. Tožnik je namreč v zvezi s tem v okviru trditvene podlage navedel le, da je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2011 pri toženi stranki opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2009. Zatrjevanj tožene stranke, da je bil tožnik direktor tožene stranke do prenehanja mandata, in da je ves čas, ko je bil v funkciji direktorja, opravljal tudi naloge strokovnega delavca, pa ni prerekal. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da naj bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker delovno mesto „strokovni delavec – svetovalec 1“ ni bilo ukinjeno. Bistveno namreč je, da je s prihodom nove direktorice tožene stranke, ki je imela v pogodbi o zaposlitvi določeno, da opravlja tudi delo strokovnega delavca (izpovedba zakonite zastopnice), nova direktorica pričela opravljati tudi tožnikovo delo in da v tem postopku ni bilo ugotovljeno in da bi pri toženi stranki obstajala potreba po zaposlitvi še enega strokovnega delavca. S prihodom nove direktorice je prišlo pri toženi stranki do spremenjene organizacije dela v primerjavi z obdobjem, ko je funkcijo v.d. direktorice opravljala A.A., delo strokovnega delavca pa tožnik. V posledici te spremembe organizacije pa je delo tožnika pri toženi stranki postalo nepotrebno. Nepotrebnost dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi pa je utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni pogojen s predhodno ukinitvijo delovnega mesta, kot to v pritožbi zmotno ugotavlja tožnik. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje do ugotovitve, da je tožnikovo delo po nastopu svoje funkcije direktorja opravljala B.B., prišlo na podlagi njene izpovedbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je zakonita zastopnica tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2012 izrecno izpovedala, da imajo delovno mesto strokovnega delavca pri toženi stranki sicer sistemizirano, vendar pa na tem delovnem mestu nimajo nobenega delavca zaposlenega, saj to delo opravlja zakonita zastopnica. Prav tako je pojasnila, da pri toženi stranki potreba po zaposlitvi še enega strokovnega delavca ne obstaja. Glede na to, da je delo tožnika postalo dejansko nepotrebno (zato, ker je njegovo delo opravljala po nastopu funkcije zakonita zastopnica tožene stranke), so nebistvene pritožbene navedbe tožnika o tem, da direktorica ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta strokovni delavec, da bi moral biti strokovni delavec pri toženi stranki na to delovno mesto imenovan na podlagi javnega razpisa, da Ministrstvo za …. ni ukinilo financiranje delovnega mesta „strokovni delavec“, oziroma da to ministrstvo ni dalo soglasja k njeni zaposlitvi. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni pridobilo spisa Inšpektorata za delo RS, oziroma ker ni zaslišalo pristojnega inšpektorja za delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku ugotovljeno (izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke), da se nadzor inšpektorja za delo pri toženi stranki ni vršil zaradi zasedbe delovnega mesta „strokovni delavec“, temveč zaradi izpolnjevanja pogojev za zasedbo funkcije direktorja pri toženi stranki. To pa tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da ta inšpekcijski nadzor na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dala tožniku v zvezi z delovnim mestom „strokovni delavec – svetovalec 1“, nima odločilnega pomena. Bistveno je, kot je bilo že ugotovljeno, da je potreba po tožnikovem delu iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo določbe člena 88/3 ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz obrazložitve redne odpovedi izhaja, da je tožena stranka preverila, če je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, če ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za delo delo. Takšne možnosti tožena stranka ni ugotovila, pa tudi iz dokaznega postopka (izpovedba tožnika) izhaja, da tožena stranka po njegovem vedenju ni objavila razpisa za tožnikovo delovno mesto, niti pred odpovedjo niti po odpovedi. Ker v zvezi s tem tožnik v postopku niti ni konkretno navajal, katera prosta delovna mesta, ki bi bila zanj ustrezna, bi mu tožena stranka lahko ponudila skladno z določbo člena 88/3 ZDR, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bila pri podaji redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovana tudi citirana določba ZDR.

Pritožbeno sodišče pa ob tem ugotavlja, da je sicer zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku takšnega prostega delovnega mesta sploh ni bila dolžna ponuditi, ker naj bi bil tožnik zaposlen pri toženi stranki manj kot šest mesecev (člen 88/4 ZDR). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen najmanj od 30. 6. 2009 (tožbena navedba tožnika, ki je tožena stranka niti ni prerekala). Navedeni zmotni zaključek sodišča prve stopnje pa na samo zakonitost izpodbijane prvostopenjske sodbe nima bistvenega vpliva, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili sicer za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi v zakonu določeni pogoji in da tožena stranka prostega delovnega mesta za tožnika v času te odpovedi niti ni imela na razpolago.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.