Jedro

Vsaka vožnja oziroma pomik vozila na nasprotni smerni pas pomeni izjemno ogrožujočo in nevarno situacijo, ki terja od voznika, ki izvede takšen manever, posebno previdnost in pozornost, ki je zavarovanec tožene stranke ni izkazal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.512,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2010 do plačila, - v III. točki izreka pa tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 203,43 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem zavrnilnem delu (za 1.505,25 EUR spp) potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 147 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30817/2010 z dne 10. 3. 2010 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.017,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2010 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 1.141,76 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na zaključek, da je za prometno nezgodo, iz katere izvira škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja v regresnem zahtevku, izključno odgovoren zavarovanec tožeče stranke, ker je prekoračil dovoljeno hitrost za okrog 30%, česar zavarovanec tožene stranke ni mogel pričakovati.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo soprispevek zavarovanca tožene stranke k prometni nezgodi, ki je povzročil nastanek nevarne situacije s tem, da je zapeljal na nasprotno smerno vozišče v trenutku, ko je bilo nasproti vozeče vozilo zavarovanca tožeče stranke že v njegovem vidnem polju. Tako iz ugotovitev izvedenca kot iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je do nezgode prišlo na ravnem delu ceste, ob jasnem vremenu, da je bila preglednost visoka in da bi torej voznik, zavarovanec tožene stranke lahko in moral opaziti nasproti vozeče vozilo pred izvedbo manevra zavijanja v levo. Že dejstvo, da po lastni izjavi nasproti vozečega vozila ni videl, izpričuje, da je bil premalo pazljiv, saj bi ga glede na ugotovljene dejanske okoliščine moral opaziti. Po ugotovitvah izvedenca, ki mu je v celoti sledilo tudi prvostopno sodišče, se je namreč v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke pričel z manevrom zavijanja na levo, vozilo zavarovanca tožeče stranke nahajalo le 126 m stran. Tudi, če bi držala ocena sodišča prve stopnje, da je voznik, ki je zavijal v levo, imel dovolj časa, da prevozi nasprotno smerno vozišče, preden je nasproti vozeče vozilo pripeljalo do mesta zavijanja, pa ni mogoče prezreti, da se razdalja 126 m že z dovoljeno hitrostjo 90 km/h (25 m/s) prevozi v petih sekundah, pri višji hitrosti, kot jo je imel zavarovanec tožeče stranke, pa še prej. Vsaka vožnja oziroma pomik vozila na nasprotni smerni pas pomeni izjemno ogrožujočo in nevarno situacijo, ki terja od voznika, ki izvede takšen manever, posebno previdnost in pozornost, ki je zavarovanec tožene stranke ni izkazal. Da sta oba voznika z neprevidno oz. neprilagojeno vožnjo soprispevala k nastanku nevarne situacije in posledično nesreče, izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca. Zato ni mogoče pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da je do prometne nezgode prišlo izključno zaradi prevelike hitrosti vozila zavarovanca tožeče stranke, katere zavarovanec tožene stranke ni mogel pričakovati. Nezgodo oziroma škodo bi nedvomno lahko preprečil tudi zavarovanec tožene stranke, če bi se za manever zavijanja v levo odločil pet sekund kasneje. Tudi s stališča predvidljivosti ravnanj udeležencev v prometu mora voznik, ki zavija v levo (na ravnem odseku regionalne ceste, kjer ni niti urejenega križišča, pač pa se nahaja samo priključek stranske makadamske ceste), v večji meri računati na morebitno preveliko hitrost nasproti vozečih vozil, kot voznik, ki vozi po svojem pasu, s tem, da mu bo pot prekrižalo nasproti vozeče vozilo.

7. Skladno z drugim odstavkom 154. člena OZ odgovarja vsak imetnik vozila, če je krivda obojestranska, za vso škodo, ki jima je nastala v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Zavarovanec tožeče stranke je vozil s hitrostjo od 110 do 120 km/h, kar pomeni, da je dovoljeno hitrost 90 km/h presegel za cca 30%. Zavarovanec tožene stranke pa je iz prednostne ceste zavijal levo na stransko makadamsko cesto, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to stori, ne da bi izsilil oz. ogrozil nasproti vozeče avtomobile. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na povedano ravnanje zavarovanca tožene stranke predstavlja 70% soprispevek k škodi, saj je on v bistveno višji meri povzročil nevarno situacijo s pomikom vozila na nasprotno smerno vozišče, kot zavarovanec tožeče stranke s preveliko hitrostjo.

8. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo v višini 70%. Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Stroške tožeče stranke je odmerilo v višini sodne takse za postopek 267,00 EUR, stroškov izvedenca 297,68 EUR, pričnine 67,26 EUR ter potnih stroškov za pristop na dva naroka v višini 148,00 EUR (kilometrina Kranj – Novo mesto – Kranj, 200 km x 0,37 EUR= 74,00 EUR). Skupaj znašajo priznani stroški tožeče stranke 779,94 EUR, stroški tožene stranke, kot jih je že odmerilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa 1.141,76 EUR. Tožeča stranka je zaradi uspeha v pravdi upravičena do 70% svojih stroškov (545,96 EUR), dolžna pa je povrniti 30% stroškov tožene stranke (342,53 EUR), po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še 203,43 EUR pravdnih stroškov. Zaradi uspeha s pritožbo je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo tudi 70% pritožbenih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v višini sodne takse za pritožbo (210,00 EUR).