Jedro

Disciplinsko kaznovanje pripornika zaradi napada na delavca zavoda ne izključuje odgovornosti za kaznivo dejanje po čl. 303/I KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega G. G. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi G. G. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega G. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženemu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 12.483,00 SIT ter povprečnino v višini 70.000,00 SIT.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže obtožnico oziroma spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pravočasno se je pritožila tudi okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolžencu izreče ustrezno visoka zaporna kazen.

Zagovorniki obdolženca so odgovorili na pritožbo okrožne državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev ter vztrajali pri svojih pritožbenih navedbah.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovim zagovornikom, predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolženega G. G.: Pritožbeno sodišče pritožnike ni obvestilo o seji senata. Če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (I. odst. 445. člena ZKP), torej ne glede na izraženo željo strank, da prisostvujeta seji senata. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da navzočnost strank na seji senata ni nujna glede na obsežno in podrobno pritožbo zagovornikov, obenem pa še poudarja, da tudi zagovorniki v pritožbi niso pojasnili, zakaj naj bi bila njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo kazenski zakon. Tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zatrjuje obramba, niso podane.

Neutemeljeno pritožniki navajajo, da predmetno dejanje ni kaznivo dejanje po I. odst. 303. člena KZ ampak kvečjemu disciplinski postopek pripornika po določbi 1. alineje II.

odst. 213.c člena ZKP. V I. odst. istega zakonskega določila je določeno, da se pripornik lahko disciplinsko kaznuje za disciplinski prestopek, disciplinsko kazen (prepoved ali omejevanje obiskov ali dopisovanja) pa sme izreči preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata. Zakon torej omogoča fakultativno disciplinsko kaznovanje pripornika in zato ne izključuje možnosti kazenskega pregona. Glede na navedeno pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da je določba

1. alineje II. odst. 213.c člena ZKP lex specialis v razmerju do določbe I. odst. 313. člena KZ.

Pritožniki nadalje navajajo, da je sodišče prekršilo določbe ZKP o vprašanju ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa in se sklicujejo na določbo 64. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. Te očitke je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje (na

3. in 4. strani sodbe). Pritožbeno sodišče takšne razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje, ob tem pa še dodaja, da I. odst. 213.č člena ZKP, ki ga izpostavljajo pritožniki, res napotuje na smiselno, subsidiarno uporabo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktov (sem spada tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora), vendar samo v taksativno naštetih primerih in samo če z Zakonom o kazenskem postopku ni drugače določeno. ZKP pa jasno določa, da lahko kazensko ovadbo poda vsakdo (I. odst. 146. čl. ZKP), kaznivo dejanje po čl. 303 KZ pa tudi ni pregonljivo na predlog.

Neutemeljeno pritožniki navajajo, da sodišče ni ugotavljalo statusa obdolženca v času dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi v Zavodu za prestajanje kazni zapora prestajal pripor, torej je imel v času dogodka status pripornika, kar je razvidno iz 1. odst. na 10. strani izpodbijane sodbe. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo obdolženčevega direktnega naklepa. Sodišče prve stopnje je subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo in to tudi obrazložilo na 10. strani izpodbijane sodbe, poleg tega pa že iz samega načina storitve kaznivega dejanja, torej da je obdolženec zamahnil z roko proti oškodovancu izhaja, da je dejanje storil z direktnim naklepom.

Nadalje pritožniki izpodbijajo pravilnost ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje ter podajajo lastno oceno že ugotovljenih dejstev in na tej podlagi tudi lastne dokazne zaključke. Neutemeljeno pritožniki izpodbijajo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti prič K., L., R. in F. Res je sicer, da se priče ne morejo natančno spomniti dogodka izpred štirih let, ne držijo pa pritožbene navedbe, da so te priče dogodek skladno opisovale. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se njihove izpovedbe v bistvenih delih precej razlikovale od zagovora obdolženca, zato jim ni bilo mogoče pokloniti vere. Glede priče K., ki je bil v isti sobi z obdolžencem, je sodišče prve stopnje natančno analiziralo njegovo izpovedbo in pravilno ugotovilo, da je povedal, da so v celico vstopili trije ali štirje pazniki, eden od teh je bil R., ki so ga zbili na tla in nato zakotalili iz celice ven (medtem ko je obdolženec povedal, da je v celico vstopil le en paznik, ki ga je iz celice porinil ven proti ostalima dvema paznikoma, R. ni omenjal), prav tako pa je K. govoril o pretepanju s pendrekom, medtem ko obdolženi tega ni omenjal. Glede na navedeno sodišče tej priči utemeljeno ni sledilo. Enako pa velja tudi za pričo L., ki se ni spomnil ničesar drugega kot samo to, da so pazniki obdolženca na hodniku pretepali, ni pa vedel koliko je bilo paznikov, kje so obdolženca pretepali, kje je stal sam, kako in kam so obdolženca vlekli. Za priči R. in F. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dogodka nista videla, ampak sta le slišala vpitje iz hodnika. Sodišče druge stopnje se glede na zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje strinja, da navedenim pričam ni bilo mogoče pokloniti vere. Neutemeljeno pritožniki nadalje navajajo, da je priča S. na ponovnem zaslišanju spremenila opis dogodka in da sodišče prve stopnje ni ocenilo te bistvene razlike v njegovi izpovedbi. Priča S. je tudi na drugem zaslišanju povedal, da je obdolženca videl po celem razponu odprtine med vrati, res pa je, da je izpovedal tudi, da so se nato vrata butnila navzven v sosednji zid (list. št. 171). Priča S. je tako ves čas postopka glede dejstva, da je obdolženca videl med režo vrat, enako izpovedoval. Ker so pazniki J., S. in R. dogodek skladno opisali, jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Neutemeljeno pritožniki navajajo, da so si pazniki spomin osvežili z branjem uradnih zaznamkov na glavni obravnavi, saj kaj takega iz podatkov spisa za oškodovanca in pričo S. ne izhaja, za pričo R. pa izhaja, da je na glavni obravnavi dne

22.11.2004 vpogledal v uradni zaznamek, ker se dogodka ni spominjal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da oškodovancu sploh ni bilo znano, da je bil obdolženec poškodovan v prometni nesreči, do predmetnega kaznivega dejanja z obdolžencem ni imel nikakršnih konfliktov, na predmetnem oddelku je bil paznik le občasno, priča S. pa obdolženčevega priimka sploh ni poznal, na predmetnem oddelku pa tudi ni delal in se je tistega dne tam nahal slučajno. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da so pazniki zaradi pretepanja pripornikov lahko kaznovani in je torej to razlog, da so pazniki skladno izpovedovali.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podatki kazenskega spisa in nastop obdolženca na glavni obravnavi pri sodišču ni vzbudil nikakršnega dvoma v njegovo prištevnost. Ker kazensko pravo izhaja iz predpostavke o duševni normalnosti ljudi oziroma o polni sposobnosti njihovega razumevanja in o svobodnosti njihove volje, v postopku ni potrebno posebej ugotavljati storilčeve prištevnosti, razen če bi bil podan sum, da je storilec v stanju duševne abnormnosti. Ker v predmetnem primeru takšen sum ni bil podan, je zaključek sodišča prve stopnje glede tega pravilen, pritožbene navedbe v tej smeri pa neutemeljene.

Pritožba, vložena v obdolženčevo korist, zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za odločitev, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo kot kazensko sankcijo, v kateri je obdolženca, ob upoštevanju pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščin določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo za utrditev pričakovane prognoze bodočega pozitivnega vedenja obdolženca.

K pritožbi okrožne državne tožilke: Po presoji tožilkine pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se neutemeljeno zavzema za izrek efektivne zaporne kazni.

Sodišče druge stopnje je že pri presoji pritožbe zagovornikov obdolženega ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo obteževalne okoliščine, pravilno je ugotovilo, da kakšne olajševalne okoliščine pri obdolžencu niso podane in je nato obdolžencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo. Tožilka navaja, da je obdolženi dejanje storil iz gole objestnosti, kar predstavlja obteževalno okoliščino. Sodišče druge stopnje se strinja z zagovorniki obdolženca, ki so v odgovoru na pritožbo pravilno poudarili, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi obdolženi dejanje storil iz gole objestnosti, zato tega dejstva tudi ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine. Nadalje tožilka poudarja, da obdolženec s strani oškodovanca ni bil izzvan, da je oškodovanca tudi žalil ter da je bil že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je te okoliščine sodišče prve stopnje že pravilno upoštevalo kot obteževalne okoliščine in jim dalo tudi primerno težo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil obdolženi za istovrstno kaznivo dejanje obsojen oktobra 2001 in je torej ob predmetnem kaznivem dejanju, ki ga je storil maja 2001, že točno vedel, da zoper njega teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil še preden je bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje oktobra 2001, zato tega dejstva ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine. Prav tako ne more biti dejstvo, da je obdolženi še v drugih kazenskih postopkih, obteževalna okoliščina, saj velja domneva nedolžnosti, zato nedokončani kazenski postopki niso obteževalna okoliščina. Strožje kazni prav tako ni mogoče izreči zaradi generalne prevencije. Generalno prevencijo zagotavlja zakonodajalec s samo inkriminacijo kaznivega dejanja ter predpisano kaznijo, ne sme pa se upoštevati kot obteževalna okoliščina pri odmeri kazni za obdolženca.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, s katerimi oba pritožnika izpodbijata sodbo niso utemeljeni in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (I. odst. 383. člena ZKP), je obe pritožbi zavrnilo.

Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.