Jedro

Sprožitev vprašanja glede prava Unije in zagotovitev zadostnih informacij pristojnemu nacionalnemu sodišču, da v zvezi z razlago pravil Unije, ki jih mora upoštevati nacionalno sodišče, obstaja razumen dvom, je primarno naloga strank. Od predlagatelja se pričakuje, da bo dokazal, da lahko razumno obveščeno sodišče, ki odloča z običajno skrbnostjo, zadevno določbo prava Unije razlaga na več načinov. Od sodišč ni mogoče pričakovati, da bodo začela postopek pri SEU na podlagi nejasnih, nedoločnih ali neutemeljenih vprašanj.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o predlogu za dopustitev revizije, toženi stranki prepovedalo retransmisijo in vse druge oblike razširjanja javnosti programskih vsebin nogometnih tekem ... na TV programih, preko TV aplikacije ..., kot tudi na vse druge načine, na ozemlju Republike Slovenije in ji naložilo plačilo 622.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku, za znesek 207.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o predlogu za dopustitev revizije, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije. Predlagala je dopustitev naslednjih petih vprašanj:

-Ali je v okoliščinah danega primera sodišče pravilno uporabilo določbe 56. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju PDEU), v povezavi z določbami 101(1) člena PDEU, določbami 1(3) in 8(1) člena Direktive 93/83/EGS ter 31. in 137. člen ZASP, ko je dopustilo uveljavljanje zahtevka iz naslova domnevne kršitve medijskih pravic tožeče stranke iz naslova javne priobčitve oddaj, na katerih imajo tuji izdajatelji programov A., B. in C. avtorske in sorodne pravice ter izključno pravico dovoljevanja radiodifuzne retransmisije (137. člen ZASP), če so bile te oddaje z dovoljenjem teh RTV organizacij v okviru njihovih TV programov retransmisirane v omrežju tožene stranke, ta pa je pravico do njihove sočasne, nespremenjene in neskrajšane retransmisije pridobila na podlagi pogodbe s temi RTV organizacijami?

-Ali je podana vzročna zveza med škodo zaradi javne priobčitve oddaj tujih izdajateljev TV programov, na katerih imajo tuje RTV organizacije kot imetniki avtorskih in sorodnih pravic izključno pravico dovoljevanja radiodifuzne retransmisije (137. člen ZASP), in kršitvijo izključnih medijskih pravic tožeče stranke v zvezi s produkcijo in razširjanjem njenih lastnih oddaj na ozemlju Slovenije, če je javna priobčitev drugih oddaj v kabelskem omrežju tožene stranke, imetniki avtorskih in sorodnih pravic teh oddaj pa so zadevne RTV organizacije, ki izključno dovoljujejo kabelsko retransmisijo svojih lastnih oddaj, posledica kršitev izključnih ozemeljskih pravic teh tujih izdajateljev v zvezi z območjem radiodifuzne retransmisije, tožena stranka pa retransmisije njihovih lastnih oddaj ni mogla zakonito prekiniti?

-Ali je sodišče pri presoji pravnih posledic dejanja prenosa oddaj tožeče stranke na aplikaciji ... v okoliščinah danega primera pravilno razlagalo in uporabilo pojem priobčitve javnosti v pravu Unije, kot mdr. izhaja iz sodne prakse Sodišča EU v zadevi C-160/15 (tč. 35 in tam navedena sodna praksa), na strani tožene stranke pravilno upoštevalo kriterij popolnega zavedanja posledic (namernosti) svojega dejanja in to dejanje pravilno opredelilo kot priobčitev javnosti, če sta oddaji tožeče stranke postali dostopni javnosti zgolj zaradi nenamerne tehnične napake pri avtomatičnem prenosu slike in zvoka preko internetnega protokola v sferi tožene stranke, ne da bi imela tožena stranka namero posredovanja zadevnih oddaj ali od tega posredovanja kakršnokoli materialno korist?

-Ali je preizkus pogoja namernosti posredovanja uporabnika, ki je v skladu s sodno prakso Sodišča EU podana, če uporabnik ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja strankam omogoča dostop do varovanega dela (sodba SEU C-160/15 (tč. 35)), dopustno izključiti s sklicevanjem na splošno objektivno odgovornost lastnika in upravljavca medija (spletne platforme) za razširjanje programskih vsebin po ZAvMS (6. tč. 3. čl. ZAvMS), ali pa takšna presoja pomeni obid upoštevanja kriterijev, ki so po zadevni sodni praksi Sodišča EU opredeljeni kot merodajni za ugotovitev obstoja pravnega položaja javne priobčitve in zavezujoči za nacionalna sodišča članic EU?

-Ali je sodišče v okoliščinah danega primera pravilno uporabilo določbe 168. člena ZASP in določbe prvega in drugega odstavka 81. člena ZASP, po katerih se nadomestilo, ki ni bilo določeno, primerno in sorazmerno določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera, ter pravilno razlagalo določbe prvega odstavka 13. člena Direktive 2004/48/ES, v povezavi z določbami 101(1) člena PDEU in drugega odstavka 3. člena te direktive, ko je mesečno licenčnino za 18 TV programov (v trajanju/obsegu 44.640 min) po licenčni analogiji in neodvisno od obsega protipravnosti ravnanja tožene stranke opredelilo kot dopustno pavšalno odškodnino (in na tej podlagi naložilo še plačilo 50 % civilne kazni) po določbah točke (b) prvega odstavka 13. člena Direktive 2004/48/ES za prenos 6 oddaj (v trajanju/obsegu 536 min), če določbe prvega odstavka 13. člena Direktive narekujejo obveznost plačila odškodnine, ki ustreza dejanski škodi, določbe drugega odstavka 3. člena Direktive 2004/48/ES pa državam članicam narekujejo takšno uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev za uveljavitev pravic intelektualne lastnine, ki zagotavljajo zaščito pred zlorabo?

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog tožene stranke zavrnilo.

6. Tožena stranka je v obrazložitvi 1. in 2. vprašanja Vrhovnemu sodišču predlagala, da postavi Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) vprašanje za predhodno odločanje. Vrhovno sodišče pa ne more zavrniti predloga za dopustitev revizije, ne da bi na podlagi tretjega odstavka člena 267 PDEU presodilo, ali je dolžno SEU v predhodno odločanje predložiti vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, kar je nosilno sporočilo sodbe SEU v zadevi C-144/23 z dne 15. 10. 2024.

7. Izpostavitev vprašanja glede razlage prava Unije in zagotovitev zadostnih informacij pristojnemu nacionalnemu sodišču, da v zvezi z razlago pravil Unije, ki jih mora upoštevati nacionalno sodišče, obstaja razumen dvom, je primarno naloga strank. Od predlagatelja se pričakuje, da bo dokazal, da lahko razumno obveščeno sodišče, ki odloča z običajno skrbnostjo, zadevno določbo prava Unije razlaga na več načinov. Od sodišč namreč ni mogoče pričakovati, da bodo začela postopek pri SEU na podlagi nejasnih, nedoločnih ali neutemeljenih vprašanj. Temu bremenu tožena stranka v predlogu ni zadostila. V obrazložitvi predloga je navedla zgolj, da bi bilo sodišče dolžno nacionalno pravo razlagati v skladu s celotnim naborom merodajnih pravil po pravu EU ter da bi sodišče bilo dolžno upoštevati tudi sodno prakso SEU; če pa tudi tam ne bi našlo odgovora na predlagana vprašanja v tej zadevi, pa vprašanja predložiti v odločanje SEU. Pri tem tožena stranka ni navedla, katerih merodajnih pravil prava EU oziroma sodne prakse sodišči prve oziroma druge stopnje nista upoštevali.

8. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da gre pri 3. vprašanju sicer za vprašanje, ki bi lahko bilo pomembno za razvoj prava preko sodne prakse. Vendar pa zgolj ta okoliščina ne zadošča za dopustitev vprašanja. Predlagatelj mora namreč v predlogu utemeljiti tudi možnost, da vprašanje vpliva na izid spora v konkretnem primeru - vprašanje mora biti "revizijsko sklepčno". Če lahko izpodbijana odločba prestane revizijski preizkus neodvisno od spornega vprašanja, odločanje o njem v konkretnem sporu nima nobenega smisla. Sodišče druge stopnje je presodilo, da so bile pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi je izpodbijala ugotovitev njene krivde glede prenosov tekem na aplikaciji ..., nekonkretizirane ter zgolj ponavljanje, da je šlo pri prenosih na aplikaciji ... za nenamerno predvajanje oziroma tehnično napako pri avtomatiziranem prenosu signala. Presoje sodišča druge stopnje 3. vprašanje ne naslovi, kar pomeni, da tožena stranka s predlogom za dopustitev revizije ne napada nosilnega razloga sodišča druge stopnje glede revizijsko postavljenega pravnega vprašanja. To pa pomeni, da bi odločba sodišča druge stopnje prestala revizijski preizkus, neodvisno od odgovora na 3. vprašanje.

9. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča RS III DoR 92/2024 z dne 10. 12. 2024.

2Betteto, N., O nekaterih vprašanjih dopuščene revizije po ZPP-E, Odvetnik št. 92 2019, str. 14.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 267/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.