Jedro

Ker tožnik ni vložil tožbe v roku 30 dni od vročitve odpovedi, kot to določa 3. odst. 204. čl. ZDR, je sodišče njegovo tožbo pravilno zavrglo. Na tek navedenega prekluzivnega roka za vložitev tožbe sodne počitnice ne vplivajo, saj v času sodnih počitnic ne tečejo le procesni roki, ne pa tudi materialni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo kot prepozno in odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki navaja, da je sodišče prve stopnje listine v spisu neustrezno tolmačilo v korist tožene stranke. Tožena stranka mu je dne 22.6.2004 vročila obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, dne 24.6.2004 mu je poslala obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, dne 29.6.2004 pismo, za katerega na povratnici ne piše, kaj vsebuje in ki ni bilo vročeno tožniku, ampak očitno njegovemu očetu. Poleg tega je pooblaščenka tožene stranke na naroku z dne 2.2.2005 sama navedla, da je bila tožniku redna odpoved vročena 29.7.2004. Iz navedenega gre sklepati, da je sodišče listine napačno presodilo.

Ni dokaza, kdaj je bila redna odpoved tožniku vročena in četudi je bila vročitev opravljena 29.6.2004, je bila opravljena drugi osebi, ne tožniku. Predlaga razveljavitev sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je na naroku z dne 2.2.2005 prišlo do pomote v zapisu datuma (29.7.2004 namesto

29.6.2004), tožnik pa je sam povedal, da je odpoved prejel

29.6.2004. Poleg tega je navajanje, da vročilnice ni podpisal tožnik sam pritožbena novota, ki je po 1. odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2000, 2/2004) ni mogoče upoštevati. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 366. člena ZPP uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 29.6.2004, tožbo pa je vložil

13.8.2004. Ker je tako zamudnil 30 dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur.l. RS št. 42/2002), je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da sodne počitnice na tek roka za vložitev tožbe ne vplivajo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo listine v spisu, so neutemeljene pa tudi neresne glede na to, da je tožnik na naroku z dne 2.2.2005 sam povedal, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel

29.6.2004 - in ne samo to, povedal je tudi, da je tožbo po pravnem nasvetu vložil po sodnih počitnicah (kar pa sicer ne drži, saj jo je vložil 13.8.2004, sodne počitnice pa so trajale do vključno 15.8.2004). Ob tej tožnikovi izrecni navedbi sodišču prve stopnje listin v spisu sploh ni bilo treba ocenjevati in jih tudi ni ocenjevalo, čeprav je vanje vpogledalo. Že vpogled v vročilnico z dne 29.6.2004 (priloga B10) pa ob tožnikovem priznanju tega dejstva izkazuje, da je bila vročitev redne odpovedi opravljena 29.6.2004. Pritožbenega zatrjevanja, da je vročilnico podpisal tožnikov oče, ki je štiri dni kasneje umrl, ni mogoče upoštevati, saj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal in tudi ni izkazano, da tega brez svoje krivde ni mogel navajati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena

29.6.2004, bi moral tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 204. člena ZDR/02 vložiti v 30 dneh od vročitve, torej do 29.7.2004. Od 15.7.2004 do

15.8.2004 so sicer res bile sodne počitnice, vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da te na tek roka za vložitev tožbe ne vplivajo. Po 3. odstavku 83. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS št. 19/94 - s spremembami in dopolnitvami) razen v nujnih zadevah v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako pa se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR/02 ni procesni, ampak materialni rok. Ali je nek rok procesni ali materialni se ne presoja le po tem, ali je določen v procesnem ali materialnem zakonu (to dejstvo niti ne more biti odločilno), ampak po tem, kakšna pravica se daje z rokom ter kakšne so posledice zamude roka. Rok za vložitev tožbe je določen v materialnem zakonu (ZDR/02) in je rok, v katerem delavec uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper odločitev - ravnanje delodajalca. V tem roku ima pravico zahtevati razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je pravica, ki izhaja iz materialnega zakona; materialni zakon določa okvire zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok je prekluziven in z njegovim potekom delavec izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu.

Razlika med procesnim in materialnim rokom je tudi v tem, da v primeru zamude procesnega roka stranka v postopku lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje, kar pri zamudi materialnega roka ni mogoče. Vložitev tožbe v roku, ki ga določa materialni predpis je materialnopravno dejanje, procesnopravno razmerje pa nastane šele z njenim prispetjem na sodišče (Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 49/2000).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da čas sodnih počitnic ne vpliva na tek (in iztek) roka za vložitev tožbe. Ta mora biti vložena v roku, ki ga določa zgoraj citirani materialni predpis. Pravočasnost vložene tožbe je procesna predpostavka, brez katere meritorno odločanje o zahtevku ni dopustno. Ker je tožnik rok za vložitev tožbe zamudil, je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP ob upoštevanju 366. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa jih na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) krije sama.