Jedro

Če so razlogi, zaradi katerih eden od solastnikov (skupnih lastnikov) nepremičnine ne uporablja ali ne more uporabljati, na njegovi strani, do uporabnine ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik ni uspel z zahtevkom za plačilo uporabnine zaradi toženkine uporabe nepremičnine, katere solastnik je do 6/10, toženka pa do 4/10. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožnik dolžan povrniti toženki v višini 509,35 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na svojo trditev, da je toženka v letu 2004 zamenjala ključavnico in ključa tožniku ni izročila. Obenem je prepovedala vstop tožnikovi partnerki. Tožnik bi tako v hišo lahko prišel le po predhodni najavi. V hišo zato v času, ko je imel namen bivati v V. oz. v bližnjih B., ni mogel prihajati. Opozarja na svojo trditev, da mu je bil vstop onemogočen dne 11.1.2010, kar je toženka priznala z obrazložitvijo, da je bila odsotna, kar pa ni res. Opozarja na toženkino izpoved v zadevi P 55/2002 (da tožniku ključa ni izročila in tožnikovi partnerki vstopa ni dovolila) in izpoved v tem postopku (da vstopa tožnikovi partnerki ni dovolila in da je bilo prvo nadstropje hiše zaklenjeno). Pomembna je tudi listina o nameravani predaji ključev dne 19.4.2011, ki potrjuje, da tožnika in K. S. toženka v hišo ni spustila. Dne 17.6.2011 je toženka izročila le ključe garažnih vrat. Nesporno je, da je toženka vstop tožniku onemogočila tudi po prvem sklepu o domiku z dne 16.10.2010. Trdi, da je sodišče izpovedbo priče Z. H. zmotno povzelo, saj je priča izpovedala: „Kolikor mi je znano, so si ogledovali hišo od zunaj.“ Trdi, da dokazi izkazujejo, da toženka vstopa v hišo ni dovolila niti potencialnim kupcem. Opozarja, da so ugotovitve o skrbnem vzdrževanju hiše v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca. Vse to bi se lahko ugotovilo z zaslišanjem izvedenca, kar je brez razloga zavrnjeno. Meni, da se sodba ne da preizkusiti ter zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zatrjuje relativno kršitev postopka, ker ni bila dovoljena razširitev zahtevka, čeprav je izkazano, da je toženka zmanjšala vrednost (so)lastnega stanovanja in zelo neskrbno ravnala s tujim premoženjem. Meni, da so navedbe strank v postopkih N 12/2008 in N 14/2009 brezpredmetne za to pravdo, saj je namen razdružitve ta, da se solastne nepremičnine razdelijo in tožnik je sledil temu cilju z namenom, da se nepremično premoženje proda in si kupi manjše bivalne prostore. Opozarja, da je tožnik plačeval zavarovanje za hišo. Opozarja, da je tožnik bratrancu, pri katerem je prespal, to uslugo vrnil na drug način. Opozarja, da je toženka solastne prostore poškodovala, ravnala v nasprotju s 66. čl. ter 5. odstavkom 67. čl. Stvarnopravnega zakonika, sodišče pa tožniku ni nudilo varstva lastninske pravice, zagotovljenega v 33. čl. Ustave RS.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je stanovanje ustavno varovana kategorija, zato vstopa v svoje stanovanje tožniku, še manj pa njegovi partnerki, toženka ni bila dolžna dopustiti. Opozarja, da pritličje ni urejeno za bivanje, zato tožnik v pritličju ne bi mogel prespati. Opozarja, da podatki sodnih spisov N 12/2008 in N 14/2009 potrjujejo, da je toženka ponujala rešitev, da uporablja prvo etažo, tožnik pa spodnjo etažo, v kar pa tožnik ni privolil. Predlagala je preureditev centralne kurjave, katera bi pomenila pridobitev enega bivalnega prostora v pritličju in bi tožnik imel enako velike bivalne prostore kot toženka. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je uporabnina zaradi uporabe nepremičnine, ki jo smeta stranki uporabljati sorazmerno njunemu deležu na skupnem premoženju, v sklop katerega sodi oz. je sodila v spornem obdobju (15.1.2010 do 15.8.2012); 1. odstavek 66. in 72. čl. Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ. Tožnik trdi, da solastne nepremičnine ni mogel uporabljati, ni pa tega argumentiral. V potrditev svoje trditve o nemožnosti uporabe je opisal težave, ki jih je imel pri vstopanju v hišo dne 12.1.2010 in 19.4.2011. To ni ustrezna argumentacija za trditev, da nepremičnine ni mogel uporabljati, ker je v obeh historičnih dogodkih šlo za vstop zaradi vzdrževanja ali ogleda nepremičnine in ne zaradi njene uporabe. Tudi v pritožbi potrjuje, da je dne 12.1.2010 v hišo želel vstopiti z instalaterjema. Ker tožnik ne zatrjuje, da bi v hišo želel vstopiti zaradi uporabe nepremičnine, so okoliščine o brezuspešnih poskusih vstopa v hišo, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, nebistvene. Posledično je neodločilno tudi dejstvo, da je toženka tožniku dne 17.6.2011 izročila le ključe garažnih vrat, skozi katera je imel dostop do pritličja, ne pa tudi ključe prvega nadstropja, v katerem je toženka bivala. Razen tega je tudi toženka kot solastnica in uporabnica stanovanja upravičena do varstva posesti, lastninske pravice in zasebnosti, zaradi česar se na avtoritativno zahtevo za izročitev ključev svojih stanovanjskih prostorov ni bila dolžna odzvati. Ker gre za skupno stanovanje, bi ga bil tožnik dolžan uporabljati v sožitju s solastnico (toženko), ki ga ima tudi pravico (so)uporabljati imeti v posesti (1. odstavek 66. in 72. čl. SPZ).

6. Tudi s sklicevanjem na toženkino potrditev, da je januarja 1994 zamenjala ključavnice in tožniku ključev ni izročila (toženkina izpoved na naroku dne 15.6.2004 v zadevi P 55/2002 – dokaz A9), pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Po tem, ko je leta 1991 tožnik nepremičnino prenehal (so)uporabljati, bi svoj drugačen interes – da želi nepremičnino uporabljati in na kakšen način jo želi uporabljati (npr. vse prostore, pritličje … ) – moral nedvoumno izraziti. Le če bi tak interes izrazil in si prizadeval, da se ta interes uresniči, pa pri tem ne bi bil uspešen, bi bilo mogoče govoriti o njegovem prikrajšanju (1). Da bi tožnik v tej smeri karkoli ukrenil, ne zatrjuje. Tožnikova trditev, da bi toženka ključavnice zamenjala tudi leta 2004, se v dokaznem postopku ni potrdila.

7. Edina trditev, ki jo je v zvezi z nameravano uporabo solastne nepremičnine tožnik podal, je trditev, da je hišo želel uporabljati v počitniške namene – za prenočevanje v času dopustovanja v Termah X. in P. Da bi tak namen – uporabo nepremičnine za počitniške namene – toženki izrazil, ali da bi si prizadeval to doseči, tožnik ni zatrdil. Nasprotno! Toženkine trditve, da ni izrazil volje ali želje po uporabi hiše v počitniške (ali kakšne druge) namene, ni zanikal. Ker nespornih trditev ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. čl. ZPP), je že na osnovi trditev mogoče zaključiti, da tožnik tudi interesa, da bi solastno nepremičnino uporabljal v počitniške namene, ni izrazil. Tako pa je tudi izpovedal. V svoji izpovedbi je kot razlog za vračanje v hišo navajal pregled solastne nepremičnine (izpoved dne 14.6.2013, list. št. 81). Tudi ob prvem zaslišanju dne 12.3.2013 je skladno s svojimi trditvami pojasnil, da se je v hišo vračal zaradi varstva, vzdrževanja nepremičnine in izpovedoval o dogodkih, ki so njegove obiske hiše spremljali.

8. Trditve. da bi bila nevzdržnost sobivanja s toženko razlog za to, da nepremičnine ne bi mogel so(uporabljati), tožnik ni podal. O tem je zgolj izpovedoval na naroku dne 14.6.2013, kar pa ni pomembno, ker izpoved ne more nadomestiti trditev. Izpoved stranke je dokazno sredstvo za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, ki morajo biti zatrjevana (212. čl. ZPP), da so upoštevna.

9. Če so razlogi, zaradi katerih eden od solastnikov (skupnih lastnikov) nepremičnine ne uporablja ali ne more uporabljati, na njegovi strani, do uporabnine ni upravičen, kajti institut neupravičene pridobitve je namenjen saniranju nepravičnosti, ki nastane v primeru neutemeljenega prehoda premoženja. V primeru, ko se imetnik stvari sam odloči ali zakrivi, da je ne bo uporabljal, nepravičnosti ni. Do uporabnine v teh primerih ni upravičen, saj bi nasprotno stališče nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja (5. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. čl. Obligacijskega zakonika), pa tudi izrecno 12. čl. SPZ, ki lastnika omejuje z enakimi pravicami drugih in obvezuje, da svojo pravico izvršuje v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, njihovim namenom in naravo stvari. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik s svojim ravnanjem privolil v svoje prikrajšanje, zato se neupravičeno sklicuje na kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS).

10. Pvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da podatki nepravdnega spisa N 14/2009 kažejo, da je tožnik rešitev iskal v odpravi solastnine (delitvi z izplačilom solastnega deleža). To pritožnik tudi sam potrjuje. Dokaz z izvedencem ni potreben, ker odškodninski zahtevek ni predmet obravnavanja. Odločitev o nedopustnosti spremembe tožbe z dodatnim zahtevkom za plačilo odškodnine je že pravnomočna. Nebistveno je, katera od strank je plačevala zavarovalnino in stroške vzdrževanja hiše, kajti podlaga za zahtevek je na eni strani prikrajšanje tožnika (solastnika) in na drugi strani obogatitev toženke zaradi uporabe solastne stvari. Ker ni izkazano tožnikovo, brez pravnega temelja izvedeno, prikrajšanje, ki je nujen pogoj za tožnikov uspeh v postopku, je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

12. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 472/2014 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

(1) Tako sodba Vrhovenga sodišča II Ips 508/2006.