Jedro

Sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti glede na okoliščine opaznosti oziroma vidnosti sprememb v oškodovančevi zunanjosti, obseg možnosti zakrivanja poškodb, starost in spol, kakor tudi, če so ti elementi vplivali na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje na sploh.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 2.300,00 EUR s pripadki (in je toženec tožniku nerazdelno z obveznostjo Z. Š. dolžan plačati znesek 6.188,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.482.897,10 SIT od 22.11.2003 do 31.12.2006 in od zneska 6.188,02 EUR od 1.1.2007 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo) ter za navedeni znesek 2.300,00 EUR tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke kot neutemeljeni zavrneta in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan nerazdelno z obveznostjo Z. Š. iz zamudne sodbe, opr. št. III P 3601/2003 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.5.2007, tožniku plačati znesek 8.488,02 EUR z obrestmi, ki tečejo od zneska 2.034.069,11 SIT od 21.11.2003 do 31.12.2006 v višini predpisane obrestne mere, vse v evrski protivrednosti in od zneska 8.488,02 EUR od 1.1.2007 dalje zakonske zamudne obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku do višine vtoževanega zneska (za znesek 9.835,69 EUR) in za zakonske zamudne obresti od 25.11.2000 do 21.11.2003 je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa naložilo, da je dolžan nerazdelno z obveznostjo Z. Š. iz sklepa, opr. št. III P 3601/2003 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.7.2007, tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.148,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od dne prejema sodbe.

Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnik kot toženec, tožnik zoper zavrnilni del, toženec pa zoper ugodilni del, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi opozarja, da izpodbijana sodba v zavrnilnem delu nima razlogov, pa tudi sicer so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Izraža presenečenje nad odločitvijo v zavrnilnem delu in meni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem favoriziralo toženca, v posledici česar je tožniku odmerilo očitno prenizko odškodnino. Glede utrpelih fizičnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja meni, da sodišče ni upoštevalo vseh izkazanih okoliščin, kot tudi ni upoštevalo utrpelih hudih telesnih poškodb, ki so bile domala smrtno nevarne, niti dejanskega časa in poteka zdravljenja, kot tudi ne dejstva, da se je samo žilavosti in upornosti tožnika zahvaliti, da poškodbam ni podlegel. Meni, da bi bila primerna vtoževana odškodnina. Enako velja glede odškodnine iz naslova utrpelega primarnega in sekundarnega strahu. Po mnenju tožnika sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik utrpel primaren strah ob fizičnem napadu nanj; šlo je namreč za boj za obstanek. Sekundaren strah pa predstavlja dejstvo, da se tožnik toženca še danes boji. Šlo je namreč za silno mučen dogodek z veliko mero fizične agresivnosti. Zato meni, da bi bil upravičen do celotne za to obliko škode vtoževane odškodnine. Glede skaženosti pa opozarja, da gre za izkazan kozmetični defekt, torej pravno priznano obliko škode, zato bi bil upravičen najmanj do zneska 180,77 EUR. Glede materialne škode opozarja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnika zaradi uničene majice in jakne bolj kritično oceniti, saj je dejstvo, da sta bila oba kosa oblačil v fizičnem napadu uničena. Tudi zakonske zamudne obresti bi sodišče moralo priznati in odmeriti od dneva škodnega dogodka. Stroške je sodišče odmerilo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, upoštevajoč tako temelj kot višino tožbenega zahtevka. Po temelju je tožnik uspel s 100 %, upoštevajoč še višino pa je uspel s 73 %. Poleg tega bi mu sodišče moralo priznati stroške za takso za tožbo in sodbo ter plačane stroške za izvedenca v celoti, ne glede na uspeh.

Toženec pa v pritožbi meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine ravnalo v nasprotju z aktualno sodno prakso in prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino. Poleg tega v obravnavani zadevi ne obstajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki jih je predvidel zakonodajalec (za odškodninsko odgovornost je potrebno izkazati obstoj škode, obstoj protipravnega ravnanja in odgovornost domnevnega povzročitelja); izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve in utemeljitve vzročne zveze kot ene temeljnih predpostavk. Sodišče pa je tudi napačno in zmotno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določajo nerazdelno obveznost več oseb za isto škodo. Toženec je zatrjeval in dokazoval, da tožniku ni povzročil nikakršne škode in zato posledično ne more biti podvržen uporabi navedene določbe ZOR. Za škodo so namreč odgovorne tiste osebe, katere skupaj povzročijo škodo, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano, kar sodišče v celoti prezre. Toženec je bil res s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu, vendar njegovo ravnanje ni prav v ničemer doprineslo k škodi tožnika. Posledica pa tudi ne izhaja iz kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen. V času pretepa je bil toženec na tleh in povsem onemogočen kakršnihkoli ravnanj, ki bi doprinesla k nastanku škode. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, to pa ni razlog, da ne bi moglo ugotavljati morebitne sokrivde in sploh drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanje v zvezi z odškodninsko odgovornostjo. Toženec vztraja, da tožniku ni prizadejal nikakršne škode; katerakoli njegova ravnanja z vtoževano škodo nimajo nobene zveze. Tožnikova škoda tudi ne izhaja iz kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec spoznan za krivega. Izhaja iz samostojnega kaznivega dejanja, za katerega pa toženec ne more odgovarjati. Sodišče je prezrlo tudi lasten doprinos tožnika k nastanku škode, kar je v nasprotju z aktualno sodno prakso. Poleg tega je odmerjena odškodnina povsem v neskladju s sodno prakso in ne ustreza načelom pravičnosti, saj sodišča za bistveno hujše poškodbe odmerjajo občutne nižjo odškodnino. Glede pretrpljenih fizičnih bolečin in nevšečnosti opozarja, da je bil tožnik hospitaliziran samo en dan, poškodbe, katere so nastale, pa se prav v ničemer ne kažejo kot trajne posledice. Tudi bolečine niso mogle biti tako intenzivne, saj ni prišlo do nobene vitalnejše poškodbe. Vse rane so bile površinske. Tožnik tudi ni utrpel pretiranih nevščenosti med zdravljenjem, pregledov in obiskov pri zdravniku pa nikakor ni bilo toliko, da bi se to odrazilo v tako visoki odškodnini. Gre za pristranskost, nepravično in previsoko odškodnino. Tudi odškodnina za strah je prisojena v očitnem nesorazmerju s sodno prakso, obrazložitev pa popolnoma nerealna. Tožnik tudi ni mogel utrpeti hudega primarnega strahu, saj so bile poškodbe bolj površinske in niso mogle povzročiti strahu za življenje. Znesek dosojene odškodnine ne odraža načela pravničnosti.

Pritožba toženca je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožnika ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja višino dosojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot bistveno previsoke. Upoštevajoč ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin in druge neugodnosti v času zdravljenja ter temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR, to je načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine je, sploh upoštevajoč odstopanje dosojene odškodnine v znesku 6.300,00 EUR od drugih podobnih primerov v sodni praksi, po oceni pritožbenega sodišča potrebno to (dosojeno odškodnino) ob pravilni uporabi materialnega prava znižati za 2.300,00 EUR na 4.000,00 EUR. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v opisanem okviru pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožba toženca neutemeljena, kot tudi v celoti pritožba tožnika. V preostalem delu je namreč sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Dosojena odškodnina za strah v višini 2.000,00 EUR je povsem primerna, upoštevajoč ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu ter druge okoliščine primera, pri čemer se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prepričljive razloge izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede skaženosti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, če so pri oškodovancu vidne spremembe v njegovi zunanjosti glede na okoliščine njihove opaznosti oziroma vidnosti, obseg možnosti zakrivanja poškodb, starost in spol, kakor tudi, če so ti elementi vplivali na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje na sploh. Res je sicer pri tožencu začasno obstajala huda skaženost, vendar sedanje stanje brazgotin po licu in vratu ne spreminja njegove zunanjosti v taki meri, da bi v okolici zbujal gnus ali pomilovanje ali posebno pozornost, torej ne ustreza kriterijem skaženosti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, da pri tožniku ne obstaja taka sprememba zunanjosti, da bi ustrezala kriterijem skaženosti. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da stopnja duševnih bolečin in trajanje glede skaženosti ne dosega intenzitete, ki bi utemeljevala oziroma tožnika upravičevala do denarne satisfakcije.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke glede neprisojene materialne škode (kot nedokazane tako glede obstoja – jakna – kot višine), odločitve o zakonskih zamudnih obrestih (od zahtevka – upoštevajoč načelno pravno mnenje VS z dne 26.6.2002 in določbo 324. člena ZOR) kot tudi stroškovne odločitve (odločitev ima podlago v drugem odstavku 154. člena ZPP in ne odstopa od sodne prakse, ki ni enotna glede navedenega), pri čemer se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na sodbene razloge in jih ne ponavlja.

Prav tako neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke. Toženec je bil (skupaj z Z. Š.) pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu, v katerem je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, in sicer ureznine v predelu zgornje veke levo in na zgornji ustnici, številne ureznine na levi zgornji okončini in prstih desnice, ureznino v predel vratu levo, veliko ureznino v levo lopatico, udarnino zrkla levega očesa, udarnino desnega uhlja, udarnino leve strani prsnega koša, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno za 4 tedne znatno zmanjšana, bil pa je tudi začasno skažen, kar je huda telesna poškodba. Upoštevajoč navedeno, so seveda protispisne in s tem neutemeljene pritožbene trditve, da toženec tožniku vtoževane škode ni povzročil, kot tudi o neobstoju pogojev solidarne odškodninske odgovornosti (na podlagi alternativne vzročnosti) po 206. členu ZOR. Neutemeljene pa so tudi njegove trditve, da sodišče ni upoštevalo toženčevih trditev o tožnikovem soprispevku. Sodišče je te trditve obravnavalo in ugotovilo, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka (soodgovornosti). Pritožbene trditve so torej protispisne, pri čemer se pritožbeno sodišče glede razlogov v izogib ponavljanju ponovno sklicuje na pravilne in utemeljene razloge izpodbijane sodbe.

Izpodbijana sodba je torej v preostalem delu (razen glede dosojene odškodnine za fizične bolečine) pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke, kolikor ji ni ugodilo, in pritožbo tožeče stranke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljal, tožnik pa do njih ni upravičen, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).