Jedro

Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode je sestavi del pogodbe o nezgodnem zavarovanju in splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb. Pri ugotavljanju stopnje tožnikove invalidnosti je zato potrebno tožnikovo izgubo delovne sposobnosti subsumirati pod eno od postavk te tabele.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i za znesek 17.500 DEM v tolarski protivrednosti s pripadajočimi obrestmi ter v odločbi o stroških postopka in v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo zneska 19.600 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 dalje ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 379.616,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju z dne 10.8.1993 in v skladu s splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb je tožeča stranka vtoževala dnevno odškodnino za 31 dni nezmožnosti za delo, iz naslova invalidnosti zaradi izgube sluha pa 17.500 DEM.

Na podlagi izvedeniškega mnenja je prvostopno sodišče ugotovilo, da znaša invalidnost pri tožniku 12,5 % in mu iz tega naslova prisodilo v višini 17.500 DEM v tolarski protivrednosti, 2.100 DEM pa iz naslova dnevne odškodnine.

Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za invalidnost, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, podrejeno pa, naj sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 17.500 DEM v tolarski protivrednosti in ponovno odloči o stroških postopka. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v delu, ki se nanaša na izplačilo zavarovalnine za invalidnost, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je v skladu z določili zavarovalne pogodbe dolžna zavarovancu v primeru nezgode med drugim izplačati zavarovalno vsoto sorazmerno ugotovljeni stopnji invalidnosti, slednja pa se določi po tabeli za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Pri tem pa se pri določanju stopnje invalidnosti ne morejo upoštevati zavarovančeve individualne delovne sposobnosti, socialni položaj in drugo (4. odst. 13. čl. Zavarovalnih pogojev). Iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče pri odločanju navedena določila zavarovalnih pogojev upoštevalo. Tudi izvedenec pri oceni posledic, ki jih je nezgoda pustila pritožniku, ni upošteval določil zavarovalnih pogojev in ni ocenjeval stopnje invalidnosti ob upoštevanju tabele invalidnosti, ki je sestavni del zavarovalnih pogojev. Poleg tega se sodišče ne bi smelo zadovoljiti s tem, ko se je izvedenec skliceval na smiselno uporabo določila zavarovalnih pogojev neke druge zavarovalnice. Pa tudi če bi uporabljeni splošni pogoji bili enaki toženkinim, je še vedno vprašljivo, ali je možno trajne posledice poškodbe pri tožniku oceniti s stopnjo invalidnosti, ki odgovarja primerom, ko gre za enostransko težko naglušnost z ugaslo kalorično reakcijo vestibularnega organa in ne za katero drugo vrsto trajnih posledic, ki predstavljajo drugačno stopnjo invalidnosti. Po mnenju pritožbe tožnik ni upravičen do nikakršnega izplačila zavarovalnine iz naslova invalidnosti, saj znaša obojestranka izguba sluha manj kot 20 %, če bi pa znašala vsaj 20 %, bi to predstavljalo invalidnost v višini 5 %. Za stopnjo invalidnosti po postavki, kot jo je določilo prvostopno sodišče, mora biti izguba sluha na nivoju 90 - 95 decibelov, pri tožniku pa slednja predstavlja izgubo v razponu od 60 - 80 decibelov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče pri odločanju upoštevalo določila zavarovalnih pogojev kot sestavnega dela pogodbe o nezgodnem zavarovanju oseb, sklenjene med pravdnima strankama. Med strankama gre za pogodbeno razmerje, sestavni del pogodbe o nezgodnem zavarovanju oseb pa so ravno splošni pogoji (polica št. 000068 za kolektivno nezgodno zavarovanje z dne 10.8.1993 in 1. člen splošnih pogojev) h katerim sodi tudi tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (19. člen spl. pogojeva). Ugotovitve sodišča prve stopnje o tožnikovi 12,5 % invalidnosti temeljijo na mnenju izvedenca, ki je ocenil v kakšnem obsegu in na katerem področju so prizadete tožnikove življenjske aktivnosti. Glede na naravo pravnega razmerja med strankama pa bi sodišče moralo upoštevati, da je le-to med strankama urejeno s pogodbo, zato bi pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo izhajati iz pogodbenih določil. Stopnja invalidnosti, ki jo tožnik zatrjuje, bi morala imeti svojo podlago v splošnih pogojih, torej v tabeli invalidnosti tožene stranke, kar pomeni, da bi sodišče tožnikovo invalidnost moralo subsimirati pod eno od postavk tabele invalidnosti. V kolikor pa je ocenilo, da se toženkina tabela invalidnosti sklada s tabelo invalidnosti druge zavarovalnice, ki jo je pri svojem mnenju upošteval izvedenec, pa bi moralo takšno svoje stališče obrazložiti ter s tem izključiti vsakršen dvom o pravilnosti materialne podlage svoje odločitve. Ker torej izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na izplačilo zavarovalnine za invalidnost nima razlogov o odločilnih dejstvih, predstavlja ta pomanjkljivost absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu prvostopno sodbo razveljavilo ter v razveljavljenem delu vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP).

Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 365. čl.ZPP paziti po uradni dolžnosti, pa je pritožbeno sodišča ugotovilo še nepravilno uporabo materialnega prava pri prisojenih zamudnih obrestih. Ker se zahtevek tožeče stranke glasi na plačilo tolarske protivrednosti deviznega zneska po tečaju na dan plačila, od takšnega zahtevka ni mogoče prisoditi zakonitih zamudnih obresti, ker so le-te namenjene obrestovanju tolarskih zneskov in imajo zato funkcijo revalorizacije glavnice in funkcijo realnih obresti. Za obveznosti, izražene v tuji valuti, se zato ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti.

Ker obrestnih mer za obresti na te obveznosti ne določa noben predpis, je potrebno pravno praznino, ki je glede tega v našem pravnem redu, zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v poročilu o Sodni praksi št. 1/93, stran 23). Pri ponovnem obravnavanju razveljavljenega dela zahtevka bo zato moralo prvostopno sodišče to upoštevati.

Na podlagi 166. čl. ZPP pa je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržati za končno odločbo, saj je odločitev o vseh stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi.