Jedro

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako glede glavnega kot glede podrejenega tožbenega zahtevka ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki za plačilo zneska 101.820,00 SIT in tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo zneska 286.933,90 SIT. Zahtevku za plačilo zneska 286.933,90 SIT pa je deloma ugodilo tako, da je prvotoženi stranki naložilo plačilo zneska 66.620,60 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo. Podlaga tožbenega zahtevka so premalo izplačane plače v obdobju od 1.1.1992 do 1.9.1992, za kar je bil tožnici, takrat zaposleni pri drugotoženi stranki, izdan lastniški certifikat. Podrejeni tožbeni zahtevek pa predstavlja znesek zamudnih obresti za čas, ko bi morala tožnica prejeti priznani znesek premalo izplačanih plač do preknjižbe uslužbenskih certifikatov v pokojninske bone.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče in prvotožene stranke in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zoper drugotoženo stranko zavrglo, tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko pa v celoti zavrnilo tako glede glavnega kot podrejenega zahtevka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dovoljenost revizije utemeljuje z navedbo, da izpodbijani zavrnilni del sodbe vsebuje tako glavnico kot pripadajoče pripadke, to je zakonite zamudne obresti, in s tem presega znesek 1,000.000,00 SIT, kar je pogoj za vložitev revizije.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba upoštevati določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila razlike v plači delavcu premoženjski spor. ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v plači v znesku 101.820,00 SIT (vrednost primarnega tožbenega zahtevka brez obresti) in o podrejenem tožbenem zahtevku za plačilo zneska 286.933,90 SIT (obresti od zneska 101.820,00 SIT za čas od 1.10.1992 do 20.9.1999 kot glavni zahtevek). Po 39. členu ZPP se za ugotovitev pravice do revizije, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne upoštevajo pa se postranske terjatve, kot so na primer obresti in pravdni stroški. Drugačne navedbe tožene stranke v reviziji so zato očitno neutemeljene.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako glede glavnega kot glede podrejenega tožbenega zahtevka ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.