Jedro

Čeprav v izreku pravnomočne sodbe ni navedeno, kje je obsojenec štiri osebe, ki so sicer ostale neidentificirane, napeljeval k izvršitvi kaznivega dejanja, ni podana kršitev kazenskega zakona. Kraj napeljevanja namreč ni konstitutiven znak kaznivega dejanja, razen če je določen kot njegov poseben znak.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. M.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.3.2001 spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ropa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 213. člena ter v zvezi z 26. členom KZ in z uporabo določil o omilitvi kazni obsojen na 1 leto in 6 mesecev zapora, v plačilo pa so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.11.2001 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, in sicer zato, ker vložnik zahteve prvenstveno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, in zato, ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona niso podane.

Zahteva zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenca ima sicer prav, ko navaja, da je napeljevanje premišljeno in naklepno delovanje udeleženca, s katerim vzbudi pri soudeležencu interes za izvršitev kaznivega dejanja, ki nato kaznivo dejanje stori, in da se mora napeljevanje nanašati na določenega soudeleženca in na določeno kaznivo dejanje. Ni pa utemeljeno njegovo stališče, ko navaja, da "v konkretnem postopku ni ne v dokaznem gradivu, ne v obtožbi in tudi ne v izpodbijanih sodbah navedeno, koga naj bi K. napeljal, ter da ni navedeno, kdaj, kje in na kakšen način naj bi storilce napeljeval. V izreku pravnomočne sodbe sicer res ni navedeno, kje je obsojenec štiri osebe, ki so sicer ostale neidentificirane, napeljeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Vendar zato ni podana kršitev kazenskega zakona, saj kraj napeljevanja ni konstitutiven znak kaznivega dejanja, razen če je določen kot poseben znak kaznivega dejanja. Sicer pa so v izreku pravnomočne sodbe opisani vsi znaki kaznivega dejanja napeljevanja k kaznivemu dejanju ropa po 3. odstavku 213. člena KZ in ni utemeljena navedba obsojenčevega zagovornika, da v izreku pravnomočne sodbe ni naveden čas, ko je obsojenec neugotovljene soudeležence napeljal k storitvi kaznivega dejanja, opisan pa je tudi način, s katerim je obsojenec soudeležence pripeljal do odločitve, da so storili kaznivo dejanje, in sicer s tem, da je meseca oktobra 1993 štirim neidentificiranim osebam povedal, kje C.L. hrani na svojem domu večjo vsoto DEM, katere bi si prilastili tako, da bi ga oropali, pri tem pa je od njih zahteval desetino vrednosti plena. Očitno je bilo obsojenčevo napeljevanje uspešno, saj so omenjeni štirje neznanci, pri čemer ni bistveno, da njihova identiteta ni bila ugotovljena, 15.10.1993 kaznivo dejanje izvršili.

Z navajanjem, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, ter da je izpovedba priče S., čeprav mu sodišče poklanja popolno verodostojnost, dvomljiva, da je možno, da so bili storilci, še preden so stopili v kontakt z obsojencem, odločeni, da oškodovanca okradejo, ter da spisovno gradivo dopušča le možnost, da je bil obsojenec pri dejanju zraven, nikakor pa ne more privesti do zaključka, da mu je očitano kaznivo dejanje tudi dokazano, pa zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je obrazložitev pravnomočne sodbe v nasprotju s podatki spisa in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa zagovornik obsojenca sploh ni obrazložil, pač pa take njegove navedbe pomenijo le delni prepis določila 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče pa se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene (1. odstavek 424. člena ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane. Zato in ker obsojenčev zagovornik v njej uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.