Jedro

24. člen ZBPP organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti".

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS št. Bpp 169/2018-10 z dne 16. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4290-4676/2017-3 07-700-02 z dne 27. 11. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-106/2018-2 z dne 13. 9. 2018 ter za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka pri odločitvi oprla na določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerih je pogoj za dodelitev BPP tudi presoja, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. V tem pogledu toženka ugotavlja, da se sklep, ki ga želi tožnik izpodbijati, nanaša na zavrnitev njegove zahteve za ustavitev postopka davčne izvršbe. Obširno in podrobno povzema potek postopka in razloge za odločitev tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa ter meni, da je FURS v sklepu, ki ga želi tožnik izpodbijati, navedel zakonsko predvidene razloge za ustavitev davčne izvršbe in razloge za postopek davčne izvršbe, uveden zoper tožnika. Po drugi strani tožnik ne v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne v prošnji za dodelitev BPP "ni dal navedb v smeri v ZDavP-2 predvidenih razlogov za ustavitev davčne izvršbe". Njegove navedbe v zvezi s premoženjskim stanjem, nedelovanjem pravne osebe, nevročitvijo obračunov in dostopom do aplikacije eDavki, niso razlogi za ustavitev postopka davčne izvršbe, kar sta tožniku v svojih odločbah pojasnila že FURS in MF.

3. Stališča FURS in MF imajo podlago tudi v določbah ZDavP-2 in sodni praksi, tako da organ za BPP "ocenjuje, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno ter v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovala njegovo odpravo. Po ugotovitvi organa za BPP pa prosilec tudi v sami prošnji za dodelitev BPP ni navedel kršitev, ki bi kazale na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja". Toženka se sklicuje še na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po katerih sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Ker je organ za BPP ugotovil, da je bila odločitev FURS v obravnavani zadevi pravilna, tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v upravnem sporu, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je prikrajšan za ustavno pravico do pravne pomoči, ker je o njegovi prošnji za dodelitev BPP odločal podpredsednik sodišča, ki bi odločalo tudi o njegovi tožbi. Sprašuje se, kako lahko podpredsednik Upravnega sodišča že vnaprej odloči, da nima možnosti, da bi v tožbi uspel, in poudarja, da potrebuje BPP prav zaradi možnosti neuspeha, saj v primeru uspeha plača stroške nasprotna stranka. Poleg tega so mu stroški že nastali, ker mu je upravni spor že vložila odvetniška družba, on pa za plačilo stroškov nima sredstev. Sprašuje se tudi, kako je mogoče že vnaprej odločiti, da nima možnosti za uspeh, ko pa je Ministrstvo za finance eni od njegovih pritožb, ki se nanaša na isto zadevo, vendar na druga leta, ugodilo. Poudarja svoj socialni položaj, načelo enakosti pred zakonom in kazensko odgovornost. 5. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

8. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

9. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10. To po pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

11. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, in jim dodala ugotovitev, da se z njimi strinja in da je iz teh razlogov odločba pravilna in zakonita. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.

12. Na obstoj take okoliščine bi sicer utegnile kazati toženkine navedbe o tem, da tožnik ni navedel nobenega od razlogov, ki po zakonu lahko pripeljejo do ustavitve davčne izvršbe. Vendar pa ta razlog sam po sebi še ne dosega standarda očitnosti, saj je presoja pravne relevantnosti tožnikovih navedb načeloma predmet vsebinske presoje v sodnem postopku, ki ga želi tožnik sprožiti, in zato po povedanem ne spada v postopek za dodelitev BPP. To še ne pomeni, da toženka svoje odločitve sploh ne bi mogla opreti na tak razlog, vendar pa bi morala navesti dodatne razloge, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je pomanjkanje možnosti za uspeh očitno. Zgolj kot primer take situacije sodišče navaja zakonske ureditve (tudi v okviru izvršilnih postopkov), po katerih je mogoče doseči ugodno odločitev le s sklicevanjem na katero od izčrpno naštetih, ozko opredeljenih okoliščin, prosilec pa se tudi ob najširši interpretaciji njegovih izjav in ob upoštevanju, da gre za pravnega laika, očitno ne more sklicevati na nobeno od njih.

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja nobena okoliščina, iz katere bi bilo mogoče sklepati, kako je toženka napolnila zakonski standard očitnosti. Svojo odločitev je namreč - kot že rečeno - izrecno oprla na presojo pravilnosti in zakonitosti akta, ki ga želi tožnik izpodbijati.

14. To pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Sodišče pri tem posebej poudarja, da njegova odločitev ne pomeni, da so v tej zadevi pogoji za BPP izpolnjeni, temveč le, da toženka svoje zavrnilne odločbe ni ustrezno obrazložila oziroma oprla na ustrezne razloge.

15. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.