Jedro

Zelo hudih posledic, ki jih zatrjujejo tožniki, to je možnost, da nepremičnina, na katero se nanaša izdano enotno dovoljenje za gradnjo, tožnikom ne bo vrnjena v naravi, pa ni mogoče uveljavljati v obravnavanem upravnem sporu. Takšne posledice bi tožniki lahko preprečili v postopku denacionalizacije oziroma lastninjenja oziroma z izpodbijanjem pogodbe, na podlagi katere je investitor obravnavanega posega v prostor postal lastnik obravnavanega zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo so tožniki po odvetniku dne 2. 4. 2009 vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo z obstojem pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik z dne 6. 12. 2007 (v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2008). Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se enotno dovoljenje za gradnjo z dne 8. 1. 1999, izdano investitorju A. d.o.o., za gradnjo poslovno servisnega objekta z zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo na tam navedeni nepremičnini, pusti v veljavi. Tožena stranka je pritožbo tožnikov zoper to odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revizija je skladno s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

6. Tožniki navajajo, da bi imela sodba zanje zelo hude posledice, če bi nadaljevanje in dokončanje gradnje, ki jo je investitor na obravnavanih nepremičninah začel na podlagi spornega gradbenega dovoljenja, lahko onemogočilo izpolnitev obveznosti Upravne enote Ljubljana oziroma RS do vračila nepremičnine v last in posest tožnikom. Iz spisa sicer izhaja, da so revidenti upravičenci v denacionalizacijskem postopku, ki gradnje na obravnavani nepremičnini ne dovoljujejo, saj so zahtevali vrnitev zemljišča v naravi, vendar pa je predmet tega upravnega spora enotno dovoljenje za gradnjo izdano investitorju W. d.o.o. in potrjeno v obnovljenem postopku, v katerem so sodelovali tudi revidenti. Zelo hudih posledic, ki jih zatrjujejo tožniki, to je možnost, da nepremičnina, na katero se nanaša izdano enotno dovoljenje za gradnjo, tožnikom ne bo vrnjena v naravi, pa ni mogoče uveljavljati v obravnavanem upravnem sporu. Takšne posledice bi tožniki lahko preprečili v postopku denacionalizacije oziroma lastninjenja (66. člen ZDen oziroma 9. - 16. člen ZLPP) oziroma z izpodbijanjem pogodbe, na podlagi katere je investitor obravnavanega posega v prostor postal lastnik obravnavanega zemljišča. Da bi takšna pravna sredstva uporabili, niti ne zatrjujejo. Glede na to se tudi ne morejo sklicevati na zelo hude posledice, ki naj bi jim nastale z obravnavano gradnjo. Pri enakem stališču Vrhovno sodišče vztraja tudi v primeru, če so revidenti kot zelo hudo posledico želeli prikazati po njihovem mnenju notorno dejstvo, da tržna vrednost obravnavane nepremičnine presega 310.000,00 EUR. Pri denacionalizacijskih zahtevkih gre zgolj za pričakovanje morebitne pridobitve nekega premoženja, prvenstveno v naravi, vendar le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. S sklicevanjem na morebitno pričakovano pridobitev premoženja pa revidenti niso uspeli izkazati uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.