Jedro

Silobran v ZOR ni definiran. Kot razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti je prevzet iz kazenskega prava. Po 2. odstavku 9. člena KZ SFRJ je silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oz. nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Vendar pa sorazmerja med napadom in obrambo ne gre pojmovati tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše poškodbe od tiste, ki mu neposredno grozi. Vprašanje neizogibno potrebne obrambe je treba presoditi glede na konkretno stanje, zlasti pa glede na intenziteto napada ter glede na sredstva in možnosti, s katerimi napadeni v trenutku napada razpolaga.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se v celoti glasi: "Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženec 20% odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku dne 23.9.1984. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razsodilo, da je toženec 50% odgovoren za tožnikovo škodo. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči pri presoji silobrana napačno uporabili materialno pravo. Sklicuje se na podatke kazenskega spisa in meni, da je sodišče neutemeljeno širilo civilno odgovornost izven dokazne ocene kazenskega sodišča. Vsi dokazi potrjujejo obstoj silobrana. Posledice, ki jih je tožnik pretrpel so naključne in stvar rizika, ki ga nosi napadalec. Toženec je za neizogibno obrambo uporabil le svoje roke tako kot tožnik. V nasprotju z ostalimi je ravnal pomirjevalno in je tudi sicer nekonfliktna osebnost. Zato je odločitev o 50% odgovornosti toženca napačna, pa tudi neobrazložena in pavšalna. Toženec predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi neobstoj toženčeve odškodninske odgovornosti tožene stranke ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da smiselno zatrjevana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Vmesna sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje sta glede prekoračitve silobrana ustrezno obrazloženi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožnika kot napadalca močno sunil, da je ta padel kot pokošen. Ker toženec potrebe po tako siloviti obrambi ni uspel dokazati, je sodišče štelo, da gre za prekoračen silobran. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je toženec tožnika močno odsunil nazaj, da je padel vznak. S tem mu je povzročil nesorazmerno veliko škodo v primerjavi s škodo, ki je grozila (tožnik je bil hudo poškodovan, toženec pa sploh ne). S tem je po mnenju tega sodišča prekoračil mejo neizogibne obrambe, kar predstavlja prekoračen silobran. Sodbi glede tega vprašanja torej nista le pavšalni in neobrazloženi kot to trdi toženec. Ker tudi ni bila storjena nobena druga procesna kršitev, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijsko sodišče temu ugovoru ni ugodilo.

Pač pa toženec delno utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je pri odločitvi o obsegu prekoračitve silobrana izhajalo zgolj iz posledice (poškodbe možgan s padcem po tleh), ki je nastala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da teža posledice sama po sebi za ugotovitev prekoračenega silobrana in njegovega obsega ne zadošča. Silobran v ZOR ni definiran. Kot razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti je prevzet iz kazenskega prava. Po 2. odstavku 9. člena KZ SFRJ je silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oz. nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Vendar pa sorazmerja med napadom in obrambo ne gre pojmovati tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše poškodbe od tiste, ki mu neposredno grozi. Vprašanje neizogibno potrebne obrambe je treba presoditi glede na konkretno stanje, zlasti pa glede na intenziteto napada ter glede na sredstva in možnosti, s katerimi napadeni v trenutku napada razpolaga.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, kako so potekali dogodki tik pred tožnikovo poškodbo. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče ne sme več preizkušati, ker gre za dejansko stanje (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišči sta tako ugotovili, da se je toženec potem, ko je pozival tožnika in njegovega spremljevalca naj nehata tepsti njegovega brata, ter potem, ko se je tožnik zagnal proti njemu, postavil v bran tožniku z rokami. Uporabil je torej enako sredstvo kot tožnik za napad. Tudi dobrina, ki je bila napadena, je bila na obeh straneh enaka. Tožnik se je zagnal proti tožencu zaradi fizičnega napada na njegovo telo. Grozila je fizična poškodba in toženec se je pred to grožnjo branil tako, da je proti tožniku iztegnil roke z namenom odbiti napad. Do tu so bili pogoji za silobran še podani. Ker pa je toženec nato tožnika odsunil močneje, kot bi bilo v tistem trenutku potrebno, je silobran prekoračil. Samo to ravnanje predstavlja pravno odločilno prekoračitev njegovega silobrana in temelj za njegovo odgovornost. Če pa je bil silobran prekoračen na način, kakršen je bil ugotovljen, je bila odločitev sodišča prve stopnje o obsegu odgovornosti toženca za tožnikovo škodo pravilna. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je to odločitev spremenilo. Pri svoji odločitvi je posvetilo preveč pozornosti teži posledice. Ni upoštevalo dejstva, da je ta nastala s padcem na trda tla in ne s toženčevim udarcem tožnika po glavi. S svojo odločitvijo o enaki odgovornosti za nastalo škodo je povsem izničilo ugotovljeno dejstvo, da se je toženec branil pred napadom, ki ga ni izzval. Sodišče druge stopnje je tako zmotno ravnalo, ko je tožnikovi pritožbi ugodilo. Pač pa je materialnopravno pravilno ravnalo, ko je zavrnilo pritožbo toženca. Njegovo vztrajanje v reviziji, da za škodni dogodek sploh ni soodgovoren, ni utemeljeno. Sorazmerja med obrambo in napadom med postopkom ni uspel dokazati. V čem je bilo nesorazmerje med njima in zakaj sodišče šteje, da gre za prekoračen silobran, pa je že bilo obrazloženo v zvezi z delno ugoditvijo reviziji. Zato revizija v delu, v katerem toženec izpodbija odločitev o svoji 20% soodgovornosti za nastalo škodo, ni utemeljena.

Ker je sodišče druge stopnje drugače uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji, je revizijsko sodišče smelo drugostopno sodbo spremeniti in vzpostaviti sodbo sodišča prve stopnje (395. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo o temelju zahtevka, elementov za odločitev o stroških revizijskega postopka še ni. O njih bo odločeno v končni sodbi.

Nekdanji zvezni predpisi so v tej sodbi uporabljeni na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur.l. RS, št. 1/91-I) v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I).