Jedro

Pritožbene navedbe, da zaradi prikazovanja dnevnic oziroma stroškov v nižjem znesku tožena stranka tožniku ni izplačala vseh vtoževanih dnevnic, niso utemeljene. Tožnik je prejel celotne zneske dnevnic v pravilni višini in ne samo v polovični višini, zato njegov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic plačati skupaj 26.081,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za leto 2008 (skupna glavnica 9.241,18 EUR), za leto 2009 (skupna glavnica 6.700,05 EUR), za leto 2010 (skupna glavnica 8.773,05 EUR), za leto 2011 (skupna glavnica 1.367,55 EUR), od posameznih zneskov za mesece, kot je razvidno iz izreka sodbe, z obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne v mesecu do plačila, vse v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da ne bo izvršbe, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od vročitve sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do dneva plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 1.528,05 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu tožena stranka dolguje vtoževani znesek, ki naj bi predstavljal neizplačane dnevnice. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na nepravilni in prenagljeni dokazni oceni, saj je sodišče zavrnilo določene dokazne predloge, izvedlo pa le tiste dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je povsem pristransko in nekritično sprejelo navedbe zastopnika tožene stranke in prič, ki jih je le-ta predlagala, pri čemer je spregledalo interese zastopnika tožene stranke in finančno odvisnost prič od tožene stranke. Ni se poglobilo v srž problema, to je nezakonito poslovanje tožene stranke z namenom prikazovanja lažnih podatkov bankam, davčnih organom in delavcem. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke in izvedenca forenzično grafološke stroke. Tožena stranka ni izplačevala plač in stroškov dela v skladu s pozitivno zakonodajo, predložena dokumentacija pa nakazuje na to, da jo je prirejala svojim interesom in potrebam. Tožnik je izpostavil, da pogodbe o zaposlitvi ni prejel, zato v tožbi ni znal točno navesti svojega delovnega mesta. Pogodba se je pojavila z navedenim datumom 1. 4. 2008, čeprav je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 27. 11. 2007. Dne 9. 1. 2008 pa je moral podpisati izjavo, da je seznanjen z Zakonom o mednarodnem cestnem prometu, z vsebino sklepom in aktov podjetja ter vsebino Pravilnika o izvajanju notranje kontrole. Pogodba o zaposlitvi določa plačo v višini minimalne bruto plače ter izplačilo vseh dodatkov in stroškov po kolektivni pogodbi. Jasno je, da noben šofer ne vozi po Evropi za minimalno plačo. Vse transportne družbe imajo dogovorjeno, da delavec prejme del plače na TRR (na „knjigo“) in del v gotovini, po potrebi z blagajniškim potrdilom. Prednost je dvojna, delavec prejme plačo v gotovini in ne plača dohodnine, delodajalcu pa ni potrebno odvesti davkov in prispevkov, blagajniški prejemek pa uporabi kot strošek poslovanja in s tem zniža svojo obdavčitev. Tako sta tožnik in tožena stranka dogovorila plačo v višini okoli 1.200,00 EUR do 1.300,00 EUR, višina pa je bila odvisna od števila prevoženih kilometrov. Prevoženih 10.000 km je pomenilo plačo 1.300,00 EUR. Seveda pa so tu še dejanske dnevnice, ki pomenijo nadomestilo za odsotnost in za stroške prehrane na poti. Tudi te je potrebno izplačati, kakor tudi ostale stroške (parkiranje, cestnine, globe). Z pozorno analizo predloženih dokumentov bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nekateri blagajniški izdatki vedno nanašajo na datum ob koncu meseca, okoli datuma izplačila plač, tj. torej izplačilo drugega dela plač. Drugi pa se pojavijo na razne datume, nekateri celo večkrat v istem dnevu ali pa se izdajo naknadno za par mesecev nazaj, podpisi na listinah pa so različni. Celotno brezgotovinsko in gotovinsko ter seveda papirno poslovanje tožene stranke je bilo tako kompleksno, da ga ni razumelo ne sodišče, še manj pa tožnik, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. Tožnik je opozoril na prirejanje listin, neskladne navedbe in „čudne“ podpise. Sklep tožene stranke z dne 1. 1. 2007, s katerim se delavcem izplačujejo dnevnice do višine 50 % priznanih neobdavčenih dnevnic, je nezakonit, saj o takšni zadevi delodajalec ne more odločati s sklepom, ampak samo v konsenzu z delavci. Listina je predložena z namenom, da tožena stranka upraviči premajhna izplačila dnevnic. Obstaja velika verjetnost, da je bil sklep pripravljen za potrebe pravde. Tudi ostali blagajniški izdatki, ki se nanašajo na plačilo drugih dnevnic, primeroma za mesece januar in februar 2008, izkazujejo, da so bile plače in dnevnice izplačane 20. 1. 2008, dnevnice ponovno 31. 1. 2008, nato naslednji dan zopet dnevnice, nato zopet dne 5. 2. 2008, dne 22. 2. 2008 in dne 26. 2. 2008. V enem obračunskem mesecu kar deset izplačil samo pri enem delavcu. V času od 31. 1. 2008 do 26. 2. 2008 je torej tožena stranka imela najmanj 60 blagajniških izdatkov izplačil v gotovini, kar je skrajno neracionalno in nenormalno. Gre za družbo z omejeno odgovornostjo in bi morali ti izdatki biti pokriti tudi z dvigi gotovine. Med navedenimi blagajniškimi listinami je najmanj eden, ki ni podpisan s strani tožnika. Tako obračun kot izdatek imata podpis, ki se razlikuje od podpisa tožnika. To napeljuje na zaključek, da sta obračun kot tudi izdatek bila podpisana hkrati s strani tretje osebe. Analiza teh dodatnih izplačil dnevnic bi pripeljala do zaključka, da je tako obračune kot blagajniške izdatke pripravila ena in ista oseba, več na isti dan, nobenega obračuna ni odobril direktor, vse skupaj pa so morali delavci podpisati, da je tožena stranka lahko prikazala stroške, medtem ko delavci denarja niso prejeli. Če bi držale navedbe tožene stranke, potem bi v zgoraj navedenem obdobju tožnik prejel 1.935,52 EUR, v obdobju od 20. 2. 2008 do 20. 3. 2008 pa 2.281,15 EUR. Blagajniški izdatki, ki so bili praviloma izdani 20. v mesecu, niso bili oštevilčeni, torej jih tožena stranka ni zavedla v svoje poslovne knjige in je tako oškodovala državo za davke, delavce pa za ustrezno višjo osnovo za pokojnino in višjo kreditno sposobnost. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno pa je ugotovilo dejansko stanje in materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izvedlo natančen dokazni postopek, v katerem je analiziralo vse listine, jih dokazno ocenilo ter sprejelo pravilne zaključke, pri čemer je svojo dokazno oceno utemeljilo tudi na oceni izpovedb prič in strank ter ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je mogoče preizkusiti, zato očitki v pritožbi, ki se dejansko nanašajo na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niso podani. Sodišče prve stopnje je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zato je utemeljeno zavrnilo predlog tožnika, da se angažira izvedenca grafologa, kot tudi izvedenca finančne stroke. Glede izvedenca grafologa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik prereka prejem vtoževanih zneskov tudi za tiste dnevnice (razen za nekatere, kjer izrecno priznava, da je denar prejel), tudi če so na njih njegovi podpisi. Zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da izvedenec grafološke stroke ne bi pripomogel k delu dokazne ocene, ki se nanaša na izplačilo vtoževanih zneskov, saj bi to bilo kljub analizi vseh podpisov na spornih blagajniških izdatkih še vedno predmet dokazne ocene, na katero pa izvedenec grafolog ne more odgovoriti.

Imenovanje izvedenca finančne stroke prav tako ni bilo potrebno, saj je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek na podlagi celotne listinske dokumentacije v spisu, pri čemer je razjasnilo vse okoliščine, ki so bistvene za presojo, kako je pri toženi stranki potekalo poslovanje, kaj je bila vsebina plače ter ugotovilo, da so bili zneski dnevnic tožniku plačani. Zato tudi angažiranje izvedenca finančne stroke ne bi moglo prispevati k drugačni odločitvi o stvari. Zneski dnevnic, kot so izhajali iz blagajniških izpisov, so bili določeni, niso bili sporni v smislu, da bi lahko le izvedenec podal ustrezni obračun, zato je tovrstno navajanje pritožbe neutemeljeno. Prav tako je sodišče prve stopnje dovolj kritično, objektivno oziroma nepristransko ocenilo izpovedbe vseh prič, tudi tistih, ki so zaposlene pri toženi stranki in sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da pri sprejemu dokazne ocene ni upoštevalo dejstva, da so priče zaposlene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč po kritični presoji dokazov prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame pričam oziroma na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je tožnik prejel dnevnice.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik tovornega vozila za nedoločen čas od 27. 11. 2007 dalje, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008 (B202) ter iz potrdila o prijavi - odjavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 28. 11. 2007 (B203). Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, in sicer na podlagi nespornih dejstev, da je tožnik delo večinoma opravljal v Nemčiji kot voznik kamiona v mednarodnem prometu. Tožnik je sam izpolnjeval potne naloge, ki jih ni podpisoval, njihova vsebina (podatki o številu prevoženih kilometrih, kraju in času prihoda in odhoda) pa kljub nepodpisu s strani tožnika za toženo stranko ni bila sporna. Tožnik je navajal, da ni dobil plačanih dnevnic, kar je tudi predmet spora. Po Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 38/94 in naslednji; Uredba) med stroške službenega potovanja v tujino spada tudi dnevnica kot povračilo stroškov prehrane, zneske dnevnic za službena potovanja v posamezne države pa skladno s prvim odstavkom 4. člena določa priloga, ki je njen sestavni del. Tožnik je zatrjeval, da mu je tožena stranka dnevnice sicer obračunala, in sicer v prenizkem znesku, vendar mu jih ni izplačala. Prejeta plačila, ki so izhajala iz mesečnih blagajniških izdatkov z oznako osebni dohodek, na katerih sta navedeni postavki „na knjigo“ in „dnevnice“ (od B163 do B198), so namreč klub drugačnemu poimenovanju predstavlja plačilo za delo, ki je bilo po tožnikovih trditvah dogovorjeno v obliki t.i. kilometrine in ne plačila dnevnic kot povračila stroškov prehrane. V zvezi s tem je torej tožnik zatrjeval, da je bila višina njegove plače odvisna od prevoženih kilometrov, pri čemer je znašala obračunska enota za posamezni kilometer 0,1074 EUR, skupni znesek izračunane pripadajoče plače pa je nato tožena stranka razdelila med navedeni postavki v blagajniškem izdatku in mu znesek z označbo „na knjigo“ nakazala na njegov transakcijski račun, znesek z oznako „dnevnice“ pa izplačala v gotovini, pri čemer poudarja, da ni šlo za dnevnice, temveč zgolj za takšno poimenovanje.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo višino dogovorjene plače tožnika. Tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik, kot tudi priči, voznika pri toženi stranki (A.A. in B.B.), so prepričljivo izpovedali, da je bila plača sestavljena iz osnovne plače in dnevnic. Priči sta bili enotni, da na podlagi t.i. kilometrine vozniki samo okvirno obračunavajo višino plače, ni pa bila kilometrina, oziroma plačilo po kilometru vožnje, določena kot plača in se tudi ni tako obračunavala. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedb prič in direktorja tožene stranke zato pravilno ugotovilo, da plača tožniku ni bila določena tako, kot je sam trdil. Plača torej ni bila odvisna od števila prevoženih kilometrov, temveč sestavljena iz osnovne plače in dodatkov, poleg tega pa je bil tožnik upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z delom, vključno z dnevnicami. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da je za odločitev bistveno, koliko je tožnik dobil plačano iz naslova dogovorjene plače ter ali je prejel tudi dnevnice, ki mu pripadajo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dnevnice obračunavala in izplačevala po dvojnih blagajniških izdatkih in sicer blagajniških izdatkih, ki se nanašajo na plačilo osebnega dohodka za posamezni mesec, na katerih sta bili navedeni postavki „na knjigo“ in „dnevnice“ ter blagajniških izdatkih, ki se nanašajo na izplačila po potnih nalogih s postavkami „dnevnice“, „cestnine“ in „materialni stroški“. Tožena stranka je denarni znesek na blagajniških izdatkih z oznako „osebni dohodek“, naveden pod postavko „na knjigo“, ki je ustrezal višini pripadajoče plače, kot je izhajala iz plačilnih list tožnika, tožniku izplačala preko njegovega transakcijskega računa. Zneske na blagajniških izdatkih z oznako „osebni dohodek“, označene kot „dnevnice“, pa je tožnik mesečno prejemal osebno kot izplačila iz blagajne. Izplačila, ki jih je prejemal osebno, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik prejemal kot izplačila iz blagajne in njihov prejem potrjeval s podpisi. Gre za blagajniške izdatke v prilogah od B163 do B195, katerih podpisov tožnik ni zanikal, kakor tudi ne prejema plačila v zneskih, ki so bili na njih navedeni. Le nekateri zneski po ugotovitvah sodišča prestavljajo izjemo in sicer B175, B176, B196, B182, B183, B184 in B189, na katerih ni tožnikovega podpisa. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila izplačila opravljena tudi njegovi materi, kadar tožnika ni bilo oziroma je bil na vožnji, oziroma so bili izplačani tožnikovim sodelavcem, ki so ta denar prevzeli in tožniku denar kasneje izročili v kuverti (to je izpovedal C. C.), je sodišče prve stopnje sprejelo pravilni dokazni zaključek, ko je verjelo C.C., da je denar pustil na dogovorjenem mestu, ponavadi v kombiju, ki ga je tožnik kasneje prevzel. C.C. je prepričljivo izpovedal, da je pri tožniku preveril, ali je denar prejel in ta mu je potrdil, da „vse štima“. Glede nepodpisanih blagajniških izdatkov pa je tudi priča D.D. prepričljivo pojasnila, da se je v obilici listinske dokumentacije tudi zgodilo, da kateri izmed prejemkov ni bil podpisan, vendar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prejel celotne zneske dnevnic v pravilni višini in ne samo v polovični višini.

Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke 1. 1. 2007 sprejel sklep (B207), po katerem so se tuje dnevnice zaposlenim izplačevale do višine 50 % priznanih neobdavčenih dnevnic, kar je predstavljalo znesek 26,00 EUR. Tožnik je bil s tem tudi seznanjen, kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje (izjava z dne 9. 1. 2009 - B209). Bistveno pa je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se dnevnice v navedeni višini obračunavale in izplačevale po blagajniških izdatkih, označenih kot „izplačilo po potnih nalogih“, medtem ko je oznaka „dnevnice“ na plačilnih nalogih, ki so se nanašali na „plačilo osebnega dohodka“, predstavljala razliko do polne višine pripadajoče dnevnice in občasno tudi nagrade, za katere je sredstva zagotavljal tudi direktor z najemom osebnih kreditov. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da so neutemeljene tožnikove navedbe, da se postavka „dnevnice“ na blagajniških izdatkih, ki so se nanašali na „plačilo osebnega dohodka“, ne nanaša na plačilo dnevnice, temveč na plačilo za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je navkljub sklepu z dne 1. 1. 2007 tožena stranka tožniku izplačala dnevnice v celotni višini, kot jo je predpisovala Uredba o povračilu stroškov, bodisi iz sredstev tožene stranke bodisi iz osebnih sredstev zakonitega zastopnika. Bistvena je torej ugotovitev, da je tožena stranka tožniku izplačala celotni znesek dnevnice v polnem znesku po Uredbi in ne samo polovični znesek.

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje nesporno dejstvo prejetih izplačil zneskov dnevnic, kot so izhajali iz blagajniških izdatkov z oznako „osebni dohodek“, ugotavljalo tudi, ali je tožnik prejel tudi izplačilo zneskov dnevnic, kot so izhajali iz blagajniških izdatkov z oznako „izplačila po potnih nalogih“. To je namreč tožnik zanikal, sodišče pa je na podlagi izpovedb tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in priče D.D. ugotovilo, da so vozniki, vključno s tožnikom, ob vsakokratnem prihodu z vožnje na sedežu tožene stranke (tajnici) oddali dokazila o opravljenem prevozu, skupaj z lastnoročno izpolnjenimi potnimi nalogami. Ker so bili več dni odsotni, so potne naloge oddajali enkrat tedensko. Tajnica D.D. je za vsako posamezno vožnjo pripravila obračunski list s podatki o številu pripadajočih dnevnic, višino obračunavala skladno s sklepom tožene stranke, torej v polovični višini v znesku 26,00 EUR za posamezno dnevnico. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tajnica D.D. izpolnila tudi blagajniške izdatke po potnih nalogih, ki so poleg zneskov dnevnic obsegali tudi cestnine in izdatke za materialne stroške voznikov. Ker so bili blagajniški izdatki po potnem nalogu narejeni za približno tri vožnje skupaj, je to pomenilo, da so vozniki tedaj hkrati podpisali več dokumentov. Ob podpisu blagajniških izdatkov je po pravilni oceni sodišča prve stopnje tožnik tudi prejel celoten znesek, ki je bil na njih naveden oziroma vsoto vseh zneskov za posamezni mesec. Priča D.D. je namreč pojasnila, da tožnik nikoli ni podpisal, če ni hkrati prejel gotovine v znesku, kot je bil navedenem v izdatku. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tožnik poleg nespornih materialnih stroškov in cestnin po blagajniških izdatkih z oznako „izplačilo po potnih nalogih“ prejel izplačane dnevnice, ki so bile izplačane po blagajniških izdatkih z oznako „osebni dohodek“, to pa je predstavljalo izplačilo dnevnic v celoti. Upoštevalo je, da je tožnik vse blagajniške izdatke podpisal, z izjemo nekaterih, ki so v obliki listin ostali nepodpisani in ki jih je za tožnika podpisala mati ali sodelavci, ki so bili zaposleni pri toženi stranki. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje poleg obrazloženega utemeljilo tudi s tem, da tožnik ne bi toliko let vztrajal pri delu, če bi prejemal le minimalno plačo oziroma če mu dnevnice ne bi bile izplačevane. Tudi to po stališču pritožbenega sodišča pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Tožnik je trdil, da mu nikoli noben izmed ostalih delavcev ni izročil denarja, kar se je tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazalo za neresnično, saj je priča C.C. prepričljivo izpovedala, da je za tožnika dvigovala denar in mu ga puščala v kuverti v kombiju.

Glede na povedano so neutemeljene pritožbene trditve, da zaradi prikazovanja dnevnic oziroma stroškov v nižjem znesku tožena stranka tožniku ni izplačala vseh vtoževanih dnevnic. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).