Jedro

Polžaste stopnice same po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, lahko pa postanejo nevarne v določenih okoliščinah. Tako je možno, da postanejo stopnice nevarna stvar zaradi vlage, vročine, maščob, hlapov ..., vendar morajo biti take okoliščine ugotovljene.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožnik do 1/2 krivdno soodgovoren za obravnavano delovno nezgodo na dan 6.11.1992, prvotoženka in drugotoženka pa sta nerazdelno odškodninsko odgovorni v obsegu ostale polovice.

Zoper zgoraj navedeno vmesno sodbo se v odprtem pritoženem roku pritožujejo vse tri stranke.

Tožnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko trdi, da naj bi tožnik prekoračil okvire skrbne hoje. Sodišče za to svojo ugotovitev ni navedlo nobenega razloga. Meni, da tožniku ni mogoče očitati, da bi kršil pravila varstva pri delu in je tako treba šteti, da je storil vse, kar je potrebno da do padca ne bi prišlo. Do padca je prišlo izključno zaradi okoliščin, ki so na strani delodajalca. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo pravilno uporabiti materialno pravo, tako da bi ugotovilo, da obstaja objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek.

Na strani prvotožene stranke je namreč tudi bistveno več okoliščin, ki kažejo celo na njeno krivdno odgovornost in sicer na bi bilo to delo v korist delodajalca, fizično zahteven način opravljanja dela, sam obstoj polžastih stopnic, ki so za hojo manj primerne, klimatsko neustrezne delovne razmere, večja verjetnost padca pri hoji navzdol zaradi anatomske zgradbe stopala. Sicer pa tudi sodišče samo pravi, da je tožnik delal v pogojih, ki pomenijo povečano nevarnost za nastanek poškodbe. Tako bi se toženi stranki lahko ekskulpirali odgovornosti za nastali škodni dogodek samo v taksativno naštetih primerih iz 177. člena ZOR, kar pa iz obrazložitve sodbe ne izhaja, niti jih stranki nista dokazali. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da spozna prvotoženo in drugotoženo stranko v celoti za odgovorni za nastalo delovno nezgodo in škodo z dne 6.11.1992, stroške pritožbe pa šteje za nadaljnje stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Prvotožena stranka se pritožuje iz razloga kršitve določb materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in meni, da je do delovne nezgode prišlo zaradi dejanja tožnika, ki je zgolj iz svoje neprevidnosti padel po stopnišču, za katerega je sodni izvedenec ugotovil, da je izdelano po pravilih stroke in kot tako ne predstavlja razloga za obstoj povečane nevarnosti. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da so razmere v obratu takšne, kot jih ugotavlja sodišče v obrazložitvi, saj na stopnišču ni povečane temperature in tudi hlapi, ki jih eventuelno izpušča reaktor, ne pridejo do stopnišča, saj je nad reaktorjem vgrajena napa za vsesavanje par. Teh dejstev ni zatrjeval niti tožnik v celem postopku, prav tako pa sodišče ne razpolaga s takšnim znanjem, da bi lahko razmere v obratu opisalo tako, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napravilo tudi napačen zaključek, s katerim je spoznalo prvotoženo stranko za odgovorno za nesrečo do 1/2 nastale škode. Zaradi vsega navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da toženi stranki nista odškodninsko odgovorni, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub obširnim navedbam v sodbi, ki se nanašajo na izjave prič, kakor tudi na ogled samih stopnic, je iz obrazložitve sodbe povsem izostala dokazna ocena o tem, zakaj sta toženi stranki tožniku odškodninsko odgovorni za drugo polovico sokrivde za nastalo nesrečo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče dokazno ocenilo le, da je tožnik prekoračil okvire skrbe hoje, zaradi česar mora po krivdnem načelu prevzeti odgovornost do 1/2 za obravnavani škodni dogodek. Ni pa navedlo, zakaj mora za drugo polovico tožnikove škode odgovarjati tožena stranka. V konkretnem primeru bi bila glede na pravilno izvedbo stopnic tožena stranka lahko tožniku za nastalo škodo odgovorna le v primeru, če bi na škodni dogodek delovali tudi drugi vzroki, ki pa v konkretnem primeru niso bili ugotovljeni. Sodišče sicer v obrazložitvi sodbe navaja, da je tožnik delal na delovnem mestu, kjer je moral vdihavati smolne pare in prenašati vročino in omamljenost. Ti delovni pogoji niso v nikakršni vzročni zvezi s padcem tožnika, v kolikor pa bi bili, bi sodišče moralo ugotoviti dejansko vzročno zvezo med temi delovnimi pogoji in padcem. Na te delovne pogoje se tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni skliceval. Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP ter glede ostalih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in ugotovilo, da je podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Pravna podlaga na odločanje v tem individualnem delovnem sporu je 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.

l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da mora organizacija delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Splošna načela odškodninske odgovornosti so določena v 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). 1. odst. navedenega člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 2. odst. pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča o tem, ali je prvotožena stranka za nastanek nesreče pri delu odgovorna po načelu objektivne odgovornosti ali krivdne odgovornosti. Prav tako pa iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje ni razvidno, iz katerih razlogov sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik odgovoren za nesrečo do 1/2. ZOR v določbah, kjer ureja odgovornost za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (čl. 154/2, 173, 174) teh pojmov ne opredeljuje. Zato je treba pri razlagi teh pojmov upoštevati, da gre za pravni standard, ki ga je treba razlagati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Velja načelo, da določena stvar ni nevarna sama po sebi, temveč postane nevarna glede na okoliščine posameznega primera. V izvedenem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so bile polžaste stopnice izvedene v skladu s predpisi. Polžaste stopnice same po sebi ne predstavljajo nevarne stvari lahko pa postanejo nevarne v določenih okoliščinah. Tako je možno, da postanejo stopnice nevarna stvar zaradi vlage, vročine, maščobe, hlapov..., vendar morajo biti take okoliščine ugotovljene. V dosedaj izvedenem dokaznem postopku sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi 1. odst. 369. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP.

Določbe ZTPDR, ZOR in ZPP je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).