Jedro

Pri overitvi podpisa se organ, ki je za overitev pristojen, seznani z vsebino listine samo toliko, kolikor je to potrebno, da izpolni rubrike vpisnika o overitvah. Ni pa odgovoren za vsebino listine, saj v potrdilu o overitvi podpisa ugotovi samo istovetnost podpisnika in njegovega podpisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je S.M. prejel od pokojnega J.M. darila, in sicer pohištveno opremo stanovanja, 500,00 DIN v letu 1954, 30.000,00 DIN v letu 1961, 100.000,00 DIN v letu 1962, 9.600.000,00 DIN v letu 1972, v obdobju od 1973 do 1974 930.000,00 DIN in leta 1976 750.000,00 DIN, kar naj bi se tožencu v revalorizirani vrednosti vštelo v dedni delež v postopku dedovanja po pokojni M.M. in J.M. V posledici takšne odločitve je tožnici naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 654,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper sodbo je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je v spis vložila listino, ki je bila overjena pred sodiščem 30.6.1982 in jo je napisal in podpisal pokojni J.M., to je oče toženca. Iz te listine so razvidna darila, ki jih je oče dal sinu, to je tožencu. Listina je lastnoročno podpisana in overjena pred sodiščem, zato ne more biti neverodostojen dokaz. Glede pristnosti ne bi smel obstajati noben dvom. Gre za javno listino, za katero velja, da je tisto, kar je v njej zapisano, resnično. Da temu ni tako, bi moral dokazati toženec. Tožnica ni bila zraven, ko so bila dana darila, vendar so ji daritve znane. Ta listina torej dokazuje, da je toženec prejel darila, ki jih tožnica uveljavlja v tem sporu. Listine sodišče ne bi smelo ocenjevati iz perspektive sodb, ki so bile izdane, saj tožnica ni dala soglasja za branje listin v drugih zadevah, ki so se obravnavale. Sodišče je samovoljno izvedlo te dokaze, saj niso bili ustrezno predlagani. V zvezi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov obstaja široka sodna praksa, o kateri se je izreklo že tudi Vrhovno sodišče. Dokazni predlog mora biti določen, ne zadošča, da se predlaga branje listin iz drugega spisa. Nerazumljiv je zadnji odstavek v obrazložitvi na 5. str. sodbe, kjer se je sodišče opredelilo do listin v zadevi Temeljnega sodišča v Kopru, opr. št. P1. V tem postopku je kot tožnik nastopal S.M., to je brat toženca, ki s tem sporom nima nič skupnega. Razmerje med tožničinim pravnim prednikom in J.M. ne pojasnjuje razmerja med tožencem in J.M. Tudi ugotovitev v zadevi P2 ne more pojasniti tega razmerja. Ni mogoče potegniti vzporednice med izpodbito oporoko in listino iz leta 1982. Takšno vzporedno obravnavanje dokazov je nezakonito. V zaključku obrazložitve sodbe se sodišče opredeli tudi glede izostanka toženca, ki ga zato ni bilo mogoče zaslišati kot stranko. Sodišče bi z njegovim zaslišanjem lahko dobilo dodatno oceno o zatrjevanem obdarovanju s strani J.M. Dokazna ocena ni sprejemljiva, saj je sodišče z izpostavljanjem drugih sodnih zadev in vzporednicami med postopki, ki so se odvijali v drugačnih časovnih okoliščinah ter v katerih so se presojali dokumenti, ki so bili sestavljeni v drugih časovnih obdobjih, zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. S tem je kršilo procesna pravila ter materialno pravo, zato tožnica predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da je listina, ki je bila overjena pred sodiščem 30.6.21982, javna listina, je zmotna. Po prvem odstavku 224. čl. ZPP mora listina, da izpolnjuje kvaliteto javne listine, kumulativno izpolnjevati formalne in materialne pogoje. Formalna pogoja sta dva, in sicer mora biti listina izdana v predpisani obliki in izdati jo mora državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, družba ali druga organizacija ali posameznik, ki ima z zakonom poverjeno javno pooblastilo. Materialni pogoj je, da je taka listina izdana v mejah pristojnosti državnega organa oziroma, če gre za samoupravno skupnost, družbo ali drugo organizacijo ali posameznika pri izvrševanju oziroma v mejah javnega pooblastila. Listina, ki je dokaz v tem postopku, teh pogojev ne izpolnjuje, saj gre za na pisalni stroj napisano izjavo, na kateri je podpis sestavljavca izjave overjen na sodišču. Pri overitvi podpisa se organ, ki je za overitev pristojen (sedaj so to notarji, v času sestave sporne listine, pa so se podpisi overjali na sodišču), seznani z vsebino listine samo toliko, kolikor je to potrebno, da izpolni rubrike vpisnika o overitvah. Ni pa odgovoren za vsebino listine, saj v potrdilu o overitvi podpisa ugotovi samo istovetnost podpisnika in njegovega podpisa. Sodišče prve stopnje je zato izjavo, na kateri je overjen podpis 30.6.1982 utemeljeno štelo kot zasebno listino in ji ni pripisovalo posebnega pomena, kot ga ima med dokaznimi sredstvi javna listina.

Dokazna ocena te listine je življenjsko prepričljiva in logična. Že to, kar je v sami listini zapisano, ne dokazuje, da je pokojni J.M. tožencu dal za časa življenja darila, ki so predmet tega spora. Sodba ima o tem obsežno obrazložitev na 4., 5. in 6. strani. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve postopka, ki se očita v pritožbi, ko je kot dokaze upoštevalo druge pravdne zadeve, to je zadeve P1, P3 in P2. Toženec je v odgovoru na tožbo predlagal te dokaze in pojasnil, da z njimi dokazuje trditev, da ni prejel daril od očeta. Pojasnil je, da sta z ženo živela v skupnem gospodinjstvu s starši, da so skupaj obdelovali zemljo, da je to kar je ob odselitvi odnesel bil njegov delež in ne darilo. Ne drži torej navedba, da je sodišče prve stopnje te predhodne pravdne zadeve bralo brez dokaznega predloga. Dokazni predlog toženca je bil dovolj določen in vezan na trditve. Zato v zvezi z izvajanjem tega dokaza ni prišlo do kršitve postopka, ki se očita.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je razumljiva in ima podlago v izvedenih dokazih, ki so analitično ocenjeni. V postopku ni šlo za kakšno vzporedno izvajanje dokazov, sodišče prve stopnje je ugotovitve predhodnih sporov upoštevalo pri konkretni odločitvi in ker je šlo v predhodnih sporih za ugotavljanje okoliščin, ki so povezane s tem sporom, je bil dokazni predlog, da se vpogledajo še drugi spisi, utemeljen. Vse izvedene dokaze, to je vključno z odločbami, ki so bile izdane v predhodnih postopkih, je sodišče prve stopnje ocenilo v skladu s členom 8 ZPP, vsakega posebej in v medsebojni povezavi. Odločitev, ki temelji na analitični dokazni oceni, zato prepriča. Tudi kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca, ki se vabilu za zaslišanje ni odzval, se neutemeljeno očita. Zoper stranko, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni prisilni ukrepi, niti stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi. Po drugem odstavku 262. čl. ZPP sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Ta presoja je v izpodbijani sodbi na 6. strani in ji ni kaj dodati.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev postopka, ki jih očita pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje v izpodbijani sodbi je pravilno in popolno ugotovljene, na ugotovljeno dejansko stanje pa materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).